Greve in Chianti, Siena

Zadnje dni se predvsm posvečava krajem, kjer sva bila že večkrat, hodiva po svojih sledeh, kot se reče. Chianti, Siena... sami lepi spomini.

Pa še nekaj besed o kampu oz vasi Hu Norcenni Girasole Village, ki ima svoje dobre in slabe strani. Več je dobrih. Kamp je ogromen, na vsaki strani je večji bazenski kompleks, dovolj je restavracij, trgovin itd. Hišic je vsaj 1500 (midva sva imela št. 1207), razporejene pa so tako, da imaš kljub velikemu številu dokaj dober občutek zasebnosti. Oprema hišice je nova, čistoča odlična. Slaba stran pa je, da leži kompleks na zelo razgibanem terenu, sami klanci. Pa še slabo so označena številna križišča poti, tako da brez avta gobanje po kompleksu ni udobno. Večerni sprehod po kampu naju je utrudil skoraj kot obisk kakega mesta.

Dopoldne sva se prek pokrajine Chianti odpravila proti Sieni, dobro uro vožnje je do tja. Ustavila sva se v vasi Greve in Chianti, ki se je razvila v pravo turistično mestece. Trg je zdaj obkrožen z lokali, pod arkadami se vrstijo trgovinice, bari in gostilne. Zelo prijetno je. Pa še sodelici za kavo sva končno našla, ki sta za silo v redu. Res sta pol manjši, kot sta bili originalni, a zdaj se tako in tako pije bolj kratke kave. Vseeno sva bila vesela, ko sva ju našla. Otročje, a kaj hočemo, tako je z nami "starci".

V Sieni je tako kot v vseh turističnih krajih problem parkiranja. Spomnila sem se, da sva pred leti že parkirala v podzemni garaži prav pod centrom mesta. Tudi tokrat sva našla eno od takih parkirišč pri Porta Ovile, a klancu se nisva ognila. Siena je polna turistov, v vsakem letnem času. Najhujša gneča je seveda v času Palia (konjske dirke) dvakrat letno (2. julija in 16. avgusta), ko je mesto prenatrpano z obiskovalci. Tudi midva sva pred leti štiri ure stala na istem mestu pod sončno pripeko, da sva doživela 90 sekundno konjsko dirko desetih konjev z jezdeci, ki zastopajo posmezne kontrade v mestu. Takrat je zmagal konj, ki je zastopal kontrado Giraffe.

Na trgu Il Campo sva kot navadno sedla pred eno od številnih gostilnic na približno isti lokaciji kot vedno, na zgornjem delu trga, od koder je lep razgled na vse, kar se na veliki poševni ploščadi dogaja. Naročila sva solato in kozarec vina. In uživala. Ne znam povedati, kaj naju vedno znova pripelje na ista mesta, v Sieni na primer prav na to lokacijo. 

Vračala sva se po drugi poti preko Radda in Chianti in Lucolena, izbrala sem zelo stranske ceste (krajše?!?), brez prometa a dokaj neznane. Vozila sva se mimo razsežnih vinogradov in oljčnikov, vse je zelo skrbno obdelano, čeprav je hiš (in ljudi?) zelo malo. Spraševala sva se, kakšno je življenje na teh dokaj osamljenih posestvih. Po moje lepo. Dela je veliko, gotovo kljub strojem ni lahko, saj je vse v bregovih. A narava je prelepa.

Po vrnitvi sva se šla še malo namakat oz. plavat v enega od bazenskih kompleksov, ki se žal zaprejo prezgodaj že ob 18. uri. Zvečer pa posedela preh hišico in se pogovarjala o preteklih treh tednih. Hitro so minili.

Palio

Arezzo, Figline Valdarno

 Oz Orviteta proti severu sva se najprej peljala po avtocesti, ki sva jo zapustila v smeri Arezza. Spet eno od mest, v katero hodiva kar naprej, kadar sva kje v bližini. Seveda se je mesto v času od prvega obiska pred kakšnimi 18 leti  popolnoma spremenilo, iz mesteca je postalo veliko mesto. A nekatere stvari vseeeno ostajajo nespremenjene, še posebej nama je pri srcu Piazza Grande. Nekaj prizorov  filma Življenje je lepo (La vita e bella) je bilo posnetih prav na tem trgu. Pozdrav "Buongiorno principessa" iz tega filma pa je izraz čiste radosti in veselja in ljubezni in vsega lepega. Obstajajo  lepe stvari v življenju, ki niso pogojene z objektivnimi okoliščinami, pač pa jih ustvarjamo sami. Ali pa ne. Stvar odločitve. No, brez filozofiranja, Piazza Grande je objektivno eden najlepših trgov v Italiji. Morda tudi na svetu.

Po navadni cesti sva nadaljevala pot do Montevarchi in naprej v Figline Valdarno, od koder se cesta vzpne v hribovje Chiantija. Dve noči bova v mobilni hišici ogromnega kampa Hu Norcenni Girasole village, ki ima prek 1500 mobilnih hišic, dva ogromna bazenska kompleksa itd. K sreči je najina hišica prav na robu med zelenjem, le od daleč se sliši vrvež počitnic. Kamp ni na ravnini pač pa je preplet nešteto poti gor in dol, povsem nepregeden in neobvladljiv. Še z avtom sva komaj našla bazene, nazaj grede pa sva se skoraj izgubila. K sreči je najina mikro lokacija odlična. Hišica je opremljena s posodami, ki imajo še etikete (povsem nove so), pa tudi sicer je udobje pogojeno z veliko teraso. Čista tišina je. In mir.