Rjavčki

Recept za rjavčke sem našla v današnji Odprti kuhinji (avtorica Ana Bulat). Pravzaprav se originalno imenujejo hrustljavi orehovčki, a sem morala ime spremeniti, ker sem jih naredila malo po svoje. V shrambi nisem našla vseh sestavin, ki jih zahteva originalni recept. Moke sem imela premalo, rozin pa sploh ne.

Jajce sem zmešala s 70 g zmehčanega masla in 70 g sladkorja. Dodala sem deset suhih sliv (namesto rozin), ki sem jih prej nasekljala. Pirine polnozrnate moke sem imela slabih 100 g. Primešala sem ji četrt pecilnega praška, 100 g mletih orehov in 50 g kakava. Žlico po žlico sem moknato mešanico vsipala v testo in vsakič premešala. Vse sem delala ročno, brez mešalnika. Na koncu sem primešala še štiri žlice vode, ker se mi je zdelo pregosto.

Z mokrimi rokami sem naredila kroglice, ki sem jih povaljala v mešanici rjavega in vaniljevega sladkorja. Kroglice sem polagala na peki papir in v vsako vtisnila pol orehovega jedrca.

Rjavčke sem pekla 12 minut na 175 stopinj Celjzija. Iz pečice sem jih vzela, ko so bili še čisto mehki, a se je skorjica strdila in malo zahrustala, ko so se čisto ohladili. V sredici pa so ostali prijetno mehki. Boljši so, kot bi lahko sklepali po videzu, je bil komentar. Meni pa se zdijo tudi luštni. Malo so podobni tistim prikupnim vietnamskim čolničkom.

Ne kaj, temveč kako

Ko pride človek na svet, mu je skoraj takoj jasno, kako se lahko nasitiš: z usteci zagrabiš bradavico mamine dojke, malo stisneš in použiješ, kar pride iz nje. Kasneje med usta in hrano vstopi dodaten organ – roka. Z njo je mogoče prijeti skoraj vse in nesti v usta. Nekateri pri tem načinu ostanejo in vse življenje jedo z rokami. Pravzaprav z roko, ker dosledno uporabljajo samo eno, za katere snažnost se malce bolj potrudijo kot za drugo. Žlica, vilice in nož se jim zdijo nepotrebno, celo moteče orodje. Pred leti sva bila gosta v preprostem berberskem domu. Pripravili so ogromno skledo kuskusa, na sredi katerega je bila jamica, v kateri se je kopala drobovina v omaki. Posedli smo okrog posode. Stara mama poleg mene se je kar takoj lotila jedi in demonstrirala, kako se stvari streže. Roko je skoraj do zapestja porinila v omako, zagrabila nekaj mesnatega, nato pa jo premaknila v področje kuskusa, ter nazadnje polno pest jedi ponesla v usta, jo z užitkom pospravila, roko pa očedila kar z jezikom. Od strani se mi je nasmihala, nevednici, ko sem ob robu posode čisto po malo zajemala kuskus, mesni omaki pa sem se odrekla. Gotovo bi bilo tej Berberki enako neprijetno, če bi se znašla v mojem domu, pa bi ji h krožniku priložila kopico pribora in pričakovala, da ga bo tudi uporabljala.

V domači kuhinji lahko je vsak po svoje. Nikogar ne briga, če nekdo položi predse časopisni papir, nanj pa da kos slanine, rezine čebule, ščepec soli in zajedo kruha. Brez pribora, če ne štejemo ostrega pipca. Kdo drug si bo ob krožnik položil časnik ali revijo, ki jo bo z eno roko listal, medtem, ko bo z drugo nosil v usta, da še sam ne bo vedel, kaj. Seveda nič od tega ne propagiram, a navsezadnje je res stvar posameznika, ne le s čim pač pa tudi kako si bo napolnil želodec. Priznam, da mi zajtrk z jutranjimi novicami v ozadju krožnika tekne bolj, kot bi mi brez njih. Razen te (grde) jutranje razvade imam ob obrokih rada mizo pogrnjeno in pripravljeno kot se šika. Tudi doma. Ali pa predvsem doma.

Eni vse življenje jedo z rokami, drugi se rodijo z zlato žlico, kot pravi pregovor. Zunaj svojega doma naj bi vsaj približno spoštovali norme, ki vladajo v tistem okolju. Poleg običajnih žlice, vilic in noža uporabljamo razne vrste klešč, pa tudi vilice, žlice in žličke so vseh mogočih oblik, skoraj za vsako jed posebne. Včasih so zadeve tako zapletene, da lahko mimogrede izpademo neotesanci, če ne obvladamo vseh fines.

Velik del svetovnega prebivalstva kot jedilni pribor že tisočletja uporablja palčke, s katerimi so tako spretni, da drugega niti ne potrebujejo. Pred kratkim sva se znašla v skupini azijskih turistov. Za mizo nas je bilo šest, drugi štirje so bili Kitajci. Z univerzalno angleščino smo se kar dobro sporazumevali, da med nami ni bilo videti razlik, dokler nam niso postregli kosila. Na sredo mize so postavili krožnik z velikansko kuhano ribo, v posodah okrog nje je bilo sočivje, školjke v ananasovi omaki, ocvrt tofu, kuhana blitva, zelenjavni zvitki in velika skleda riža. Hrane, kolikor hočeš! Predse je vsak dobil čisto majhno skodelico in par palčk. Za Kitajce »mala malca«. Pravzaprav velika malica, midva pa sva imela bolj majhno. Zelo nespretno sva poskušala s palčkami lomiti koščke mehke ribe, uloviti kakšen rižek, da o zmuzljivih školjkah ne govorim. Edino zvitke se je kolikor toliko še dalo zagrabiti s palčkami, a jih je hitro zmanjkalo. Kitajci so bili skrajno vljudni, nihče ni niti trenil z očmi. Molče smo se trudili vsak po svoje, dokler ni ena od Kitajk s svojima palčkama odlomila zajetna kosa ribe in nama ju položila v skodelici. Vsi smo se sproščeno nasmejali. Pravzaprav ni pomembno, kako jesti, če si v dobri družbi.

(Odprta kuhinja, 5. 1. 2014)

Menza

Ta zgodba je stara več kot pol stoletja, tekst  je bil objavljen pred dobrim mesecem v Odprti kuhinji, sliko pa sem naredila te dni in se ob tem spomnila ... našega Ivana.

Neko obdobje v mojem otroštvu je bila naša družina abonirana na hrano v menzi. To v tistem času in okolju ni bilo nič izjemnega. Kolikor vem, je takrat marsikatero gospodinjstvo imelo doma posode, zložene drugo na drugo in povezane z nosilcem, čemur smo ne vem zakaj rekli »štos«, pravilnega poimenovanja pa še danes ne vem. Vsak dan smo s »štosom« hodili v menzo ustanove, v kateri je bila zaposlena večina naših staršev. Posode so bile na delilnem pultu veliko prej, preden so jih kuharice začele polniti. Natančno so vedele, kateri družini kakšna pripada, a niso delale velikih izjem, ker so bile dobrega srca. Koščkov peciva na zgornjem pokrovu je bilo res samo toliko kot naročenih kosil, posode spodaj pa so bile skoraj vedno polne do roba. Kako me je jezilo, ko mi je zaradi tega vroča juha pljuskala po bosih nogah! Po kosilo smo večinoma hodili otroci; med razposajeno hojo, včasih tudi prerivanjem, je bilo skoraj nemogoče držati ročaj tako čvrsto, da bi se nič ne polilo. Hrana ni bila vedno po našem okusu, a posode smo vseeno izpraznili do dna. Ne spomnim se, da bi kdaj zavrgli še kaj razen solate, ki je bila zaradi toplih posod pod njo skoraj skuhana. Starejši sosed je imel v menzi naročeno tudi večerjo. Ni rad hodil ponjo, zato je angažiral mojega brata, ki je »službo« jemal skrajno resno. Kadar je bil pozen, je zajahal kolo, mene pa nagovoril, da sem sedeč na drogu držala posode s hrano. Bilo je zabavno, dokler se nisva prevrnila in večerja je šla po zlu. Bila sva trda od strahu, a naju je iz zadrege rešila mama, ki je sosedu na hitro nekaj skuhala, da se ni preveč jezil.

Najlepše je, če si kosilo in večerjo skuhamo sami doma, a te možnosti žal nima vsak. Tudi danes jih je veliko, ki si ne morejo/ne znajo/nimajo časa kuhati. Dostava hrane na dom ali v pisarno je dokaj vsakdanja, večinoma gre za pice in druge preproste jedi, izbor je pač prilagojen povpraševanju. Mlajša generacija s tem, da jim kosilo kuhajo drugje, nima nobenih težav. Kaj pa starejši? Posebej tisti, ki živijo sami?

Nekateri si gotovo radi sami kuhajo tudi v pozni starosti, a se bojim, da so v manjšini. Pogostejše je mnenje, da se za enega ne splača, da tudi prave volje ni za to. Še posebej takrat, ko se priplazi bolezen, ko zmanjka moči. Zato marsikdo bolj kot živi samo še životari. Dostikrat niso materialne razmere tiste, ki določajo način življenja, čeprav se o lakoti toliko kot danes že dolgo ni govorilo. Starost je le redko prijazna, še posebej, kadar jo spremljata osamljenost in bolezen, toda kaj, ko si je tako težko priznati nemoč. Najtežje je tistim, ki so bili od otroštva navajeni samozadostnosti, zato se je še v poznih letih oklepajo in si ne pustijo blizu. Ponos jim ne dovoli sprejeti pomoči kaj šele, da bi prosili zanjo. Zaenkrat še lahko sam, pravijo, čeprav je očitno, da že dolgo ni več tako. Kuhinjsko ognjišče ostaja mrzlo, hrana pa čisto nepomembna. Lahko bi bilo drugače.

Pogosto malo pred poldnem opazujem, ko nekateri vstopajo v enega od ljubljanskih domov starejših občanov. Iz vrečke ali cekarja, ki ga tiščijo ob telesu, kukajo posode za prenos hrane. Zdi se mi, kot da jim je malce sitno, ker si ne kuhajo doma, a so njihovi obrazi vseeno videti zadovoljni. Kar nekaj razlogov je za zadovoljstvo: hrana iz domske kuhinje je okusna, zdrava, prilagojena starejši populaciji. In cena je razumna. Sprehod od doma do doma, stavek ali dva z znanci, kratek klepet s prijaznimi kuharicami, že to je prijetna popestritev vsakdanjika, in če k temu prištejem še dobrobit toplega in zdravega kosila, verjamem, da so se dobro odločili, ko so se abonirali v domski kuhinji. V visokih stolpnicah okrog tega doma upokojencev gotovo živijo ljudje, ki bi jim vsakdanji topel obrok, čeprav iz menze, še kako izboljšal kakovost življenja. A žal jih prihaja le peščica.

(Odprta kuhinja, december 2013)

 

Razstava

Vse se vrti, spreminja, vse je v gibanju - to vodi k napredku. Tudi če je treba kdaj narediti kakšen korak nazaj. No, pa je še tale blogec doživel oblikovno prenovo, s čimer me je Božička zelo razveselila. Kako se vam zdi?
 Ker je postalo slikanje moja velika strast, se mora to odraziti tudi na blogu. Tako sem najprej naslikala eno punco, ki vam vošči lep dan, potem pa še eno in še eno in tako jih je nastala cela mala serija. Ki še ni končana, ker se mi še kar prikazujejo in jih bom gotovo naredila še malo morje. Nekaj ta prvih pa se danes na ogled postavlja. Za majhno spremembo med fotkami božičnih dobrot, ki se pretežno razkazujejo te dni.

 Vse vam voščimo lep dan!

Zdrava trma

Meni se zdi trma pozitivna lastnost. Včasih, denimo ko se triletnik zaradi nje meče po tleh, je za najbližje prisotne sorodnike sicer malo mučno, pa takrat, ko nekdo zatrmoglavi na napačni poti, je tudi nekoliko neprijetno. V glavnem je pa trma koristna, ker te nekam pripelje. Ker zaradi nje ne odnehaš. Nikoli. Niti takrat, ko se zdi večini  brez smisla.
Poglejte našo trmasto mamo, ki ji stric alzheimer iz telesa in duše jemlje svetle trenutke in hoče, da se zavije v mrak. Ona pa ne, se ne da. Potem ko več kot leto dni po zlomu kolka, zapestja in križnega vretenca ni zmogla niti vstati, ko so jo s postelje na voziček prestavljali s posebnim dvigalom, ko se je zdelo, da je hoja stvar dokončne preteklosti, se je zgodil čudež.
Zadnje čase je občasno izrazila željo po hoji, zanjo že dolgo nedosegljivi veščini. Malo sem jo tolažila, še raje preusmerila pogovor. Ko bi se zmogla vsaj s postelje presesti na voziček! Včeraj pa se je v nekem trenutku vse poklopilo: njena izražena želja, pripravljeni fizioterapevtki in hodilni pripomoček v bližini. Prava energija v zraku. Pa tudi moje prepričanje, da ni na svetu nič nemogočega, je morda malo pripomoglo k odločitvi, da poskusimo. Akcija!
Najprej je s pomočjo vstala, nato vzravnala hrbet, kolikor se ga je po mesecih ležanja in sedenja sploh dalo. Naredila prvi majcen korak. In nato še enega. In zatem prehodila več deset metrov vse do svojega prostora pri mizi.
Ne vem, kako se počuti otrok, ko naredi prvi korak, ker tega ne zna povedati. Tudi naša mama ne more, besede so nekam ušle, a njen izraz na obrazu je nezmotljivo razodel paleto čustev, ki naj bi že zdavnaj utonila v pozabo. Danes smo vajo ponovili. In jutri je nov dan.

Vietnam, kapitan Hien

To zgodbo sem sprva namerava nasloviti "plavajoča tržnica", a je Hien, ki naju je do tja pripeljal z barko,  naredil večji vtis, kot pa naš današnji cilj, plavajoča tržnica. A začnimo od začetka.

"Home stay" Bay Thoi blizu mesta Vinh Long je priporočil telefonski glas v Ben Treju in ni se zmotil. Ko sta naju včeraj popoldne motorista odložila pred Bay Thoi, se je vse umirilo, kot bi se svet ustavil. Na posestvu z bujno vegetacijo, prepredenem s kanali, je več urejenih poslopij in vrtnih paviljonov, vse deluje prav sproščujoče. Viseče mreže in kotički za počivanje na vsakem koraku. Dobila sva skromno, a brezhibno čisto sobo. Po osvežitvi sva vzela kolesi in se odpeljala skozi bližnje vasi, prek mostičkov čez kanale. Ko sva se vrnila, so naju in še en francoski par, ki pri njih prenočuje skupaj z vodičem, povabili, da se naučimo priprave spomladanskih zvitkov, bilo je kar zabavno. Večerja pa je bila kraljevska: juha, zelenjava, spomladanski zvitki, manjši in velikanski raki, riž, sveža zelenjava in za krono velikanska v pari kuhana riba, imenovana slonovo uho. Domača hči je pokazala, kako se jo je. Na rižev papir naložiš surovo zelenjavo in kos ribe, zviješ in pomočiš v pikantno omako. Res izvrstno. Cena polpenziona na Bay Thoi, kolesa so vključena, je 15 dolarjev na osebo. Več kot vredno tega denarja.

Danes sva vstala zelo zgodaj, ker sva se namenila na plavajočo tržnico. Tja naju je s svojo barko odpeljal Hien, zelo prijazen in ves čas nasmejan fant, ki živi na enem od otokov na Mekongu. Bila sva njegova edina gosta. Angleško je znal bolj za silo, a se je strašno trudil, da bi se razumeli. Pokazal se slike svoje družine in pripovedoval o njej. Med vožnjo barke je k ušesu ves čas tiščal pločevinko piva, za katero se je izkazalo, da je radio, vmes pa naju je opozarjal na stvari, ki bi naju utegnile zanimati, denimo ptiča ali ribo ali lepo hišo ali rože ipd. Potresel je neko drevo, da se je ven usulo na miljone mušic in kar pokal od smeha, ko sva ostrmela. Ko je jedel, je volan obračal z boso nogo, nato pa je krmilo za nekaj časa prepustil meni. Posnemala sem ga pri vožnji z nogo, kar ga je spet strašno zabavalo, smeh pa je nalezljiv, torej dobre volje na barki res ni manjkalo.

Plavajoča tržnica je pravzaprav plavajoče mesto, ki stoji na koleh ob bregu Mekonga, vmes pa se prevažajo večji in manjši čolni, ki jim dovažajo stvari za prodajo. Ustavili smo se na točkah s ponudbo, namenjeno turistom. Ker nisva nič kupila, je Hien hitro ugotovil, da to ni za naju, zato smo se vračali po drugi poti. Zapeljal je v ožji kanal, nama natrgal neke sadeže, potem smo ustavili in šli v neko vas, kjer smo videli, kako sušijo stebla rastlin, ki rastejo v vodi, da jih uporabijo za izdelavo košar, copat ipd. Nato pa spet nazaj na barko. Prav pozorno je opazoval, kaj nama je všeč in potem iskal take momente. Šel je celo tako daleč, da smo se zapeljali v nek stranski rokav, kjer je nekaj rečnega rastlinja ravno cvetelo v nežni lila barvi. Slekel se je in zabredel v reko ter odrezal dva lepa cvetova, za vsakega enega. Skratka, presenečal je na vsakem koraku, tako da sva mu na koncu po štirih urah druženja z veseljem dala nekaj napitnine. Potem pa naju je kar objemal, spet in spet smo se morali skupaj slikati, tudi on je imel svoj fotoaparat. Pa še tel. številko je napisal, za prihodnjič.

Avtobus za Saigon ustavlja prav pred posestvom Bay Thoi, kar je bilo v popoldanski vročini zelo komot. V skoraj novem avtobusu je še vse delovalo, zato je šofer  navijal karaoke, kar je zbudilo peteline, ki so bili skriti v košarah v zadnjem delu avtobusa, da so začeli na ves glas kikirikati in nas tako zabavali vso pot. 

Ko naju je v Saigonu avtobus izkrcal na nekem gradbišču nekje zunaj mestnega središča, ni se dalo ugotoviti, kje sploh sva, sva se kar dobro znašla in še pred nočjo pristala v dobrem in poceni hotelu na znani ulici v centru. No ja, nekaj fint sva se pa v treh tednih Vietnama le naučila. Le uporabne nekaj časa ne bodo, upam. Še kakšen dan, pa bodo le še za zabaven spomin.

Vietnam, delta reke Mekong

V Ben Tre na območju delte Mekonga sva se v dobrih dveh urah pripeljala iz Saigona, kamor sva prišla iz Mui Nea. Fant na turističnem uradi v Mui Ne, kjer sva kupila vse avtobusne karte, je bil zelo prijazen in skrben. Prejšnji večer nama je karti prinesel v bungalov, zjutraj pa počakal na postaji. 

V Ben Tre še nisva dobro stopila z avtobusa, že naju je začel "osvajati" možakar in ponujati aranžma na Mekongu za dva dni. Kar na pločniku je organiziral mizo in stole in opisoval vse v superlativih, hkrati se je višala tudi cena. Zaradi nekaj spornih postavk, denimo ene ure nočne vožnje z motorjem, je takoj spremenil program. Nisva mu zaupala, zato sva se napotila proti mestu. Še dolgo naju še spremljal in nižal ceno, od začetnih 260 evrov jo je spustil že na 130 dolarjev, nazadnje pa odnehal.

Ben Tre ni turistični kraj, imajo le malo hotelov in en sam turistični urad, ob nedeljah zaprt. Hotel sva našla čisto slučajno, ker so vsi napisi samo v vietnamščini. Skromno, a poceni prenočišče. Zjutraj sva se na turističnem uradu poskušala dogovoriti za aranžma s čolnom po reki, a nihče ni znal angleško. Nekoga so poklicali po telefonu, ki je govoril angleško in tako sem se s tem posrednikom vse dogovorila. Čez pol ure smo že šli na pot.

Z motorji so naju odpeljali pol ure daleč do pristanišča, kjer naju je pričakala vodička (tudi ta skoraj ni znala angleško) in odpeljala na barko, veliko za kakšnih 15 ljudi, a sva ostala sama. Nekaj časa smo se vozili po širokem kanalu, nato pa pristali na otoku, kjer delajo bonbone iz kokosovih orehov. Najprej jih zmeljejo, nato moko skuhajo z različnimi dodatki, denimo sadjem ali kakavom, gosto tekočino razlijejo po pultu, da se malo ohladi, nato pa natlačijo v podolgovate kalupe. Tako dobljene palčke razrežejo na pravokotnike, ki jih vsakega posebej ženske zavijejo v rižev papir in zlagajo v škatle. Delo jim gre zelo hitro od rok. Iz lesa kokosove palme delajo tudi številne uporabne izdelke, med drugim pa ga uporabljajo tudi pri gradnji hiš.

Odpeljali smo se naprej, naslednji pristanek je bil na otoku, kjer predelujejo med divjih čebel. Dali so nam ga tudi za poskusiti s čajem, poleg pa postregli prigrizke iz kokosa. Turistov ni bilo nikjer, menda množično prihajajo ob popoldnevih, dopoldan tako kot midva pa le redki. Vzroka za to ne vem, bilo prav luštno.

Od tod naprej smo šli peš po stezi do neke vasi, kjer smo se naložili na vozek, v katerega je bil vprežen konjiček. V pomanjševalnicah pišem zato, ker je bilo vse res čisto majhno. Peljali smo se nekaj km skozi več vasi, nato pa se ustavili v objektu, kjer so nam domačini priredili pevsko glasbeni nastop. Na mizo so nam prinesli tudi čaj in narezano sadje, da smo ga vmes pokušali. Prihajati so začele skupine turistov, zato smo šli kar kmalu naprej. Vkrcali smo se v nizek in dolg čoln, ki ga je spretno vodila krmarka. Tudi voznice drugih čolnov so bile v glavnem ženske. Vozili smo se po manjših kanalih, srečevali z drugimi čolni, bilo je zelo zabavno. Po krožni poti smo prišli do naše barke, ki nas je po štirih prijetnih utad odpeljala na izhodiščno točko. Od tod so naju z motorji odpeljali do lokalnega avtobusa, s katerim sva se pripeljala na avtobusno postajo in vkrcala na drug lokalni avtobus za Vinh Long. Sedla sva čisto zadaj na dvignjene sedeže, da sva lahko tri ure spremljala najbolj divjo avtobusno vožnjo po ozkih lokalnih cestah skozi vasi in v gostem prometu. Bila sva čisto mirna. Človek se res vsega navadi.

Zadnji del poti do prenočišča, nekakšnega tukajšnjega kmečkega turizma, sva prišla z motorji. Od tu naprej pa je čas za novo zgodbo. Jutri.

Vietnam, Mui Ne

Nekoč je bila Mui Ne samo ribiška vas in nič drugega. No ja, pa śe nekaj deset kilometrov obale levo in desno od nje. Ribiška vas je še vedno tukaj, obdana sicer s hoteli in drugimi turističnimi objekti. Danes sva jo obiskala, šla sva z lokalnim avtobusom, do tja vozita dva, rdeči in modri. Postaj nimata, pač pa mu lahko kjerkoli pomahaš in vedno ustavi. Cena je nekaj centov, a vedno drugačna (z avtobusom sva se peljala trikrat). Na prvi vožnji sva doživela tudi kontrolo revizorja, vsi potniki smo imeli karte. K sreči ga na drugih vožnjah ni bilo, ker nama sprevodnik ni dal kart.

Avtobus je ustavil čisto na začetku vasi, od koder je lep pogled dol na zaliv, v katerem se skoraj gnetejo številne ribiške ladje. Mui Ne je razpotegnjena vas na polotoku, ki sega nekaj km v morje. Ima eno glavno in nekaj stranskih ulic. Do morja sva šla po stranskih, čisto ozkih uličkah, skoraj stopaš iz ene v drugo kuhinjo, vmes pa seveda vozijo tudi motorji. Gospodinje se trudijo s pometanjem dvorišč, a umazanija in odpadki so močnejši, tako da srečanje s kakšno debelo podgano ni nič posebnega. Ljudje so naju radovedno opazovali, tod se ne potika kaj veliko turistov, z nekaterimi smo se tudi pozdravili,  nekaj možakarjev naju je vabilo na čaj. Otroci so bili še posebej veseli srečanja in so od daleč vpili hello. Nihče nama ni nič prodajal in vsiljeval. No ja, nekajkrat so naju res vorašali, če se greva peljat z motorjem. 

Spodaj v zalivu je bilo zasidranih zelo veliko slikovitih ribiških ladij, od malo večjih do čisto majhnih čolničkov v obliki orehove lupinice. Obala pa je polna smeti in odpadkov. Ravno so pripeljali hobotnice in jih prelagali v gajbice. Bilo jih je ogromno.

 Enkrat sva se ustavila na pivu med vaškimi mladci, vsak je prihrumel s težkim motorjem, ki ga je parkiral nekaj cm od svojega stola. Nihče ni pil alkohola, večinoma so srkali čaj.

Ker presenetljivo v enem od najbolj turističnih delov države ne jemljejo kreditnih kartic ( povsod se jim je pokvaril strojček), sva ostala brez gotovine in zato danes iskala bankomat. Edini v ribiški vasi, ki sva ga našla, je bil pokvarjen, zato sva se vrnila in v turističnem delu obale prehodila nekaj km, da sva prišla do enega delujočega. Torej, opozorilo:  v Mui Ne pridite z dovolj gotovine. Ustavila sva se rudi v lekarni in hotela kupit aspirin. Prodajalec je prvič slišal zanj, sem mu morala ime napisati na listek. Potem ga je poiskal po internetu, pogledal, kaj vsebuje in kako učinkuje ter predlagal ustrezen domač nadomestek. Vzeti bi bilo treba tri kapsule zjutraj, štiri opoldne in tri zvečer. Torej deset v enem dnevu, pa sizdrav, je zatrjeval. Raje nisva tvegala in bova počakala, da prehlad mine sam od sebe.

Zvečer sva končno pristala v zelo dobri restavraciji, pravzaprav je takoj čez cesto našega hotela Hmong Kim Golden in zato skoraj pred nosom, ter se napokala rib in rakov in hobotnice in školjk,  ki so jih lokalni ribiči zjutraj privlekli iz morja. Veliko boljše kot včeraj, ko sva večerjala malo nižje, poskusila sva krokodila in barakudo, no ja, saj ni bilo slabo, pa tudi nič posebnega ne. 

Po večerji pa sem odplavala še in še bazenskih dolžin (bazen je precej majhen), nazadnje pa z njegove gladine (morje je preveč valovito za kaj takega) še preštela zvezde. Zelo veliko jih je bilo. 

Še to bi dodala, da sva preskusila tudi storitve tukajšnjega brivsko frizerskega salona. Prvi večer v času najinega obiska ni uradoval, ker je bila družina ravno pri večerji. Pogrnili so si kar na tleh sredi salona. Prihodnji dan sva prišla malo prej, zato je bil F deležen skrbne brivske nege resne brivke, ki je vmes enkrat zamenjala britev, da je bila storitev res brezhibna. Mene pa so v tem času zabavali otroci, njeni in sosedovi.