Madeira, dežuje

Omenila sem že, da vremenska napoved tu nič ne velja. Ni tako kot doma, kjer vedno "zadanejo". Tukaj redko zadanejo. Ponoči je dež škrebljal po okenskih šipah, zjutraj pa so se še naprej delale velike luže, čeprav so napovedovali sonce. Kaj početi na Madeiri, kadar dežuje? Marsikaj. Midva se se odločila, da začneva s šopingom in najprej poiščeva trgovino Cristiana Ronalda (njegovo celo ime je Cristiano Ronaldo de Santo Aveiro), ki je rojen v Funchalu (predel St. Anton, kjer sva se enkrat že zgubila). Poznava nekaj njegovih privržencev. Trgovinica, ki je pravzaprav mali modni butik z njegovo blagovno znamko, je blizu tgovskega centra Forum v hotelskem naselju. Sva jo našla, čeprav je malo od rok, nekaj malenkosti tudi kupila. Ko gre ravno za Ronalda. Zatem sva še malo krožila po trgovinah. Kaj češ drugega, če zunaj dežuje. Opoldne sva v Funchalu našla luštno gostilnico, ki ima zadaj zelo lep močno ozelenjen pokriti vrt. Vzela sva si veliko časa za kosilo (menu dia od juhe do kave 9€). Danes so imeli caldo verde, da se mi je kar milo storilo. Spotoma sva se zapletla v pogovor s Francozoma pri sosednji mizi. Izkazalo se je, da imamo veliko stičnih točk. Navsezadnje smo si izmenjali naslove in se vzajemno povabili na obisk. Doma sta iz Pariza, okrožje Saint Germain.
Potem pa je bil že čas za obisk kakšnega muzeja. Odločila sva se za Story, kjer je za mlade in stare simpatično prikazana zgodovina Madeire. Vmes je tudi nekaj zabavnih igric, namenjenih najbrž šolski mladini, seveda sva se na vseh preizkusila. In zmagala. Saj prej tudi ne bi nehala. Eno urico sva porabila za kar zanimiv ogled.
Nato pa v "najin" lokal, po treh obiskih mu že lahko tako rečem. Nič posebnega ni, pravzaprav pravi "pajzl" na obali, a je prijetno vzdušje. Na tv je nogometna tekma, imajo tudi wifi. In dobro (tudi po zmerni ceni) belo vino. Gospodinja nama vsakih nekaj minut prinese krožniček lešnikov, da bova ja zadosti žejna. Ja ja, saj sva, pa prinesite še dojš kopaš vinjo branko, se faz favor. Zunaj itak vedno bolj dežuje.
p.s. : Fotke sledijo, ko prideva v hotel. Saj danes nimava kaj dosti za pokazati. Razen nekaj novih zabavnih vrat iz starega dela mesta.

Butik Cristiana Ronalda v Funchalu

Zgodovinske slike

Madeiro so leta 1419 odkrili portugalski pomorščaki Joao Goncalves Zarco, Tristao Vaz Teixeira inb Bartolomeu Perestrelo

To so bili za mornarje nevarni časi piratov

Danes lepa, nekoč tudi uporabna za dolge plovbe po svetu

Riše

Take klobuke so nekoč nosili Madeirčani

vrata 1

vrata 2

vrata 3

Madeira, levada

Namesto napovedanega dežja naju je prebudilo sonce in modro nebo. Hura! Adijo muzeji, gremo na izlet. Odločila sva se za livade blizu Rabaçala, kjer sva včeraj občudovala naravo nad oblaki. Danes je bila situacija nekoliko drugačna. Med vožnjo sva se vedno bolj bližala oblakom, pri električnih vetrnicah se je modrina povsem skrila. Ko sva se pripeljala na parkirišče na Paul de Serra, je gosto pršilo iz oblaka. Parkirišče je bilo kljub vremenu polno. Tudi midva nisva spreminjala načrtov. Po asfaltni cesti, zaprti za promet, sva se v pol ure spustila 300 metrov niže do Rabaçala, kjer je zaprta koča in odprt wc. Drugega nič. Zato pa je nehalo pršeti, pokazalo se je tudi sonce. Po ozki levadi ob vodnem kanalu sva se napotila po levadi 25 Fontes. Tudi številni drugi turisti. Občasno je bila steza tako ozka, da se je bilo treba ob srečanju z nasproti hodečim skoraj nekako objeti in na nek način prestaviti. Pot je sicer nenevarna za trezne in razumne (zdrava pamet), za kakšne divjake pa ni. Zelo lepa, zelena, sproščujoča, mirna, naravna. Vse je videti malo divje. Vodni kanal je obraščen z mahom, na vzpetinah so iz skal narejene nekakšne naravne stopnice, tudi stezica ob vodi je tlakovala s kamnitimi bloki, obrasli z mahom in travo. Na cilju se pot nekoliko razširi v amfiteater s turkiznim bazenčkom, v katerega pada slap z velike višine. Pa ne le eden, našteli so jih kar 25, zato tudi ime 25 Fontes. Nazaj grede sva s poti zavila vstran za kak kilometer na Cascata do Risco. Ta steza je bila širša, lažje prehodna, manj obljudena, na koncu pa je bilo še več padajoče vode. Kot bi bili okoliški hribi ena sama zelena spužva, iz katere je mezelo in curljalo iz vsake luknjice. Nikogar ni bilo, le drobne ptičke so posedale po bližnjih drevesih. Razen bučanja vode mir in čista tišina.
Ko sva se vračala, je 200 metrov pred Rabaçalom začelo močno deževati. Oblekla sva anorake in dežne hlače ter nadaljevala pot skozi gozd. Zelo rada hodim po gozdu v dežju. V Rabaçalu je mini bus do parkirišča ravno odpeljal. Neka ženska je omenila, da vozi na pol ure. Zato sem predlagala, da greva kar peš in se napotila v klanec. Izkazalo se je, da vozi pogosteje, ker naju je kombi do vrha dvakrat prehitel. F ni bil navdušen nad hojo v dežju, na glas pa nisva jamrala. Do avta sva prišla v 35 minutah, od naju je kapljalo enako kot prej s hribov. Voda je tekla od vsepovsod. Nekaj malega sva se preoblekla in v avtu prižgala gretje.
Predlagalala sem, da se domov grede zavoljo zdravja ustaviva v kakšnem lokalu. Izbrala sva Taverna Poncha v Serra de Agua. Zanimiv lokal, vreden obiska, pa ne le zaradi zdravja. Stene ob šanku so oblepljene z vizitkami iz vsega sveta, sedla sva v temačen pritlični prostor. Strežejo poncho in arašide. Neolupljene. Zato je po tleh na debelo nastlano z luščinami. Poncha (ponša) je popularna tukajšnja pijača iz sadnega soka (maracuja ali limona)medu in alkoholne pijhače iz sladkornega trsa. Prijetna, a malo zahrbtna.
Deževalo je tudi ob prihodu v Funchal. V barčku Indiana, levo od našega hotela, kjer sva zjutraj pila kavo (0,65€), sva naročila vročo zelenjavno juho (zdravje) in kruh. Ura je bila nekaj čez šesto zvečer - ravno takrat, ko so zvonovi katedrale čez cesto začeli pozvanjati. F je takoj uganil: Habemus papam - Imamo papeža. Izkazalo se je, da ima (kot navadno) prav. Papež si je nadel tudi simpatično ime: Francis. Torej sva v čast novemu papežu, predvsem pa sebi, ker sva danes zelo intenzivno hodila in premagala tudi dež, v trgovinici desno od hotela nabavila steklenico vina Grao Vasco Douro, ki se je enkrat že izkazalo. Menda bo nocoj na tv sporedu nogometna tekma. Porto in Malaga bosta igrala v ligi prvakov. Navijam za Porto, za enega je treba.

Vetrnice na Paul do Serra

Vodnjak v Rabacalu

Začetek levade 25 Fontes

Steza ob kanalu

Steza postaja vedno ožja

Slap na cilju 25 Fontes

Voda priteka od vsepovsod

Slap pada v turkizen tolmun

Cascata do Risco

Levada se občasno razširi v sprehajalno pot

Cascata do Risco, poleg naju so bili tam samo še taki majhni ptički

Cascata do Risco

Od tu naprej je nekdanja pot zaprta, je prenevarno

V dežju po asfaltu v klanec, tega nihče ne mara

Poncha in luščine arašidov v Taberna Poncha v Serra do Agua

Vroča zelenjavna juhica prežene utrujenost

Madeira, južna obala

Čeprav je Madeira majhen otok, še nisva prišla naokrog. Danes sva si za cilj zadala ogled južne obale od Funchala do Porto Moniza čisto na zahodu, a nisva prišla do tja. Je zmanjkalo časa.
Najprej sva se ustavila v Ponta do Sol, ki je pravzaprav vas ob morju. No, mogoče majhno mestece. Imajo restavrirano hišo starega očeta ameriškega pisatelja Johna Dos Passosa in njegov kulturni center. To dvoje sva spustila. Sva se pa sprehodila do morja, občudovala masivne lesene mize pred hotelsko kavarno ter šla v mali barček na jutranjo kavo. Nato pa se med rosenjem odpeljala naprej v Calheto, največje mesto južne obale, od katerega sem preveč pričakovala. Mestnega jedra pravzaprav ni, je samo promenada ob morju, zgoraj na klifu, od koder je lep razgled, pa je postavljena Casa das Mudar, umetniški center. Prav zdaj je v mrtvem teku, ker so eno razstavo zaprli, nove pa še ne postavili.
Zato pa sva bila nagrajena z obiskom naslednje vasice, pravzaprav dveh. Najprej sva se ustavila v Jardim do Mar, kjer so uličke komaj dovolj široke, no ja ozke, za dve šlank osebi. Torej sva hodila drug za drugim. Vse so lepo tlakovane, vzpetine so nekaj vmes med stopnicami in navadnim klancem. Okrogle stopnice bi bil pravi izraz. Kjer se pot vsaj malce razširi, so postavljeni lonci z rožami. Ob morju je tlakovana promenada, proti morju zaščitena z nizkim zidom, onkraj katerega penasti valovi oblivajo črne kamne na obali. Eden od domačinov nama je priporočil Joe's bar in ni se zmotil. Dobra je bila dušena govedina in še bolj riba, espada. Priloga je bila v obeh primerih enaka: malo solate in gora pečenega krompirja. Obiskala sva tudi luškan atelje lokalne umetnice, kavo pa sva spila v naslednji vasi Paul do Mar, ki ni tako strnjena, pač pa razpotegnjena vzdolž obale. Za kavo in kozarec vina sva plačala le 1,40€.Včasih so tukajšnje cene res presenetljivo nizke.
Od tu naprej se poti ne da nadaljevati ob morju, pač pa gre ozka in vijugasta cesta spet strmo v hrib, dokler nisva navsezadnje prišla v oblak. Videlo se ni nič. No ja, nekaj metrov že. Po tablah sodeč sva prevozila nekaj vasi, ne da bi kaj videla in zares vedela, kje sploh sva. Ustavila sva se šele v Ponta do Pargo, kjer je svetilnik. Najprej sva ga v megli zgrešila in se ustavila na razgledni točki, s katere se ni videlo nič razen gostilne v lepi hiši takoj zraven. Spila sva poncho, to je tradicionalen koktajl iz marakuje. Prijazna lastnica me je nahecala za kao odlično domačo sladico, ki se je izkazala za navaden marmorni kolač. V nadaljevanju sva našla tudi svetilnik, do katerega se pride skozi tunel. Ne stoji ob morju pač pa dobrih 300 metrov nad njim. V svetilniku je stalna fotografska razstava, ki so jo ob najinem prihodu ravno zaprli za ta dan. Za hip se je skozi oblak naredila luknja, da sva videla turkizno morje daleč spodaj, nato pa naju je spet ovila gosta vlažna meglica.
Zaradi pozne popoldanske ure sva Porto Moniz pustila za drugič in se odločila za povratek čez Boca da Encumeada in Serra da Agua, to je dobrih 1000 metrov visoka planota.
Ko sva se dvignila dovolj visoko, sva prišla nad oblak. Uauu, zgoraj modro nebo, vse naokrog špičasti vrhovi in divje zeleni pašniki, spodaj pa puhasta belina, skozi katero je kdaj pa kdaj pokukako morje, ker se je oblak kar hitro vrtinčil in spreminjal smer. Sprehodila sva se ob levadi, ki jo je ožarjalo toplo popoldansko sonce, bila je zelo prijetna svetloba. Pogovarjala sva se, da mogoče narediva daljši pohod tod okrog enkrat v prihodnjih dneh, ker je bilo res lepo. Čisti mir in popolna tišina. Videla sva dva orla, ki sta plavala visoko zgoraj, preden sta pikirala na nekaj, kar sta zagledala v globeli. Imenitna lokacija nad oblaki je bila ravno pravšnja za enega brdza. Za Sašo.
Po vijugasti cesti sva se spustila v dolino, v že znano Ribeiro Bravo, ter se po avtocesti vrnila v Funchal.
Za jutri napovedujejo dež. Tako bo morda prišel na vrsto tudi kakšen muzej in/ali vinska klet v Funchalu.

Ponta do Sol, levo hiša deda Johna Dos Passosa

Calheta

Jardim do Mar

Jardim do Mar, 1

Jardim do Mar, 2

Jardim do Mar, v ozadju Paul do Mar

Atelje v Jardim do Mar

Paul do Mar

Ponta do Pargo, svetilnik

Pogled k morju s svetilnika Ponta do Pargo

midva

Brdz na Serra de Agua

Serra de Agua

Serra de Agua, 1

Madeira, z juga na sever

Lep dan, v celoti sončen in brez vetra, kot nalašč za izlet po otoku. Madeiri tod rečejo nekoliko po ribniško Madajra, poudarek na drugem a, ki ga tudi malo potegnejo. Funchal se izgovori Funšal, podarek na zadnjem zlogu. Danes so naju inštruirali tudi z imeni sadežev, a sem si zelo malo zapomnila. Drugič si bom raje zapisala.
Okrog devetih sva se odpeljala po južni obali proti zahodu, ves čas po obalni cesti. Ozki in vijugasti, ves čas gor in dol. Najprej sv se ustavila na Cabo Girao, kjer je narejena razgledna ploščad na vrhu 580 m visokega klifa. Tla ploščadi so narejena delno iz kovinske mreže in delno iz stekla, skozi katerega se vidi do tal, do črne plaže in razpenjenega morja. F se je temu užitku odpovedal, sama pa sem stisnila zobe in tresočih nog stopila na steklo. Turistično gospodarstvo Madeire si pač ne more privoščiti napake, da bi skupina turistov zgrmela v prepad, sem razmišljala, medtem ko mi je strah pred globino dvigal kocine. Razgled je bil fantastičen.
Pot sva nadaljevala proti kraju Ribeira Brava (divja reka), kjer je povodenj februarja 2010 naredila ogromno škode, ko je voda pridrla s hribov. Hiše so dejansko postavljene v bregu kot bi stale druga na drugi. Na Madeiri ni skoraj nič ravnega, vsaj do zdaj nisva videla nobene ravnine. Njiv ni, so samo njivice, nekatere velike samo par kvadratnih metrov. Terase so vrezane v skoraj navpične strmine. Tudi živali ni videti, da bi se pasle, je prestrmo.
Ribeira Brava je majhen kraj ob morju med dvema visokima pečinama. Na obali, do katere vodi ulica za pešce, so barčki nanizani drug ob drugem, tik ob morju je kratka promenada. V mestu je etnografski muzej, ob ponedeljkih zaprt. Midva sva najprej spila bicas, nato pa toliko časa kolovratila po mestu, da je nastopil čas kosila. V majhni gostilnici so nama postregli gosto zelenjavmo mesno enolončnico, ki se je ravnokar skuhala, poleg pa česnov kruh. Še prej so prinesli nekakšen aperitiv v portugalskih barvah, na račun hiše. Mislim, da je bil janež glavna sestavina. Za kosilo za dva sva plačala 4 €.
Po kosilu sva se z juga odpeljala na sever otoka, namesto čez vrh Boca da Encumeada, večinoma skozi dolg predor, kar pot močno skrajša. Madeira je prepredena s predori, večinoma so čisto normalni, sem pa tja kakšen pa je debelo obrasel z mahom, s katerega curlja, kot bi deževalo. Ta ni bil takšen.
Spustila sva se v mesto Sao Vincente na severni obali. Pravzaprav je bolj vas, tiha in mirna, razen čisto ob obali, v katero butajo visoki valovi. Sprehodila sva se, nadihala joda, spila kavo in po ozki obalni cesti odpeljala proti Santani. Vmes sva se ob cesti ustavila v kraju Cabana, kjer so stali kmetje in prodajali južno sadje. Ponujali so ga tudi v pokušino, gospod Augusto naju je prav posvojil in dodobra nahranil. Poskusila sva vse, več vrst marakuje, sladkorni trs, banane, anono, pasijonko in še nekatere, ki jim ne vem imena. Seveda sva nekaj vrst sadja potem tudi kupila in zanj plačala le 1,5 €. Augusto nama je podaril tudi suho votlo bučo, uporabno za glasbilo, ker ropota.
Naslednji postanek je bila Santana, kjer stojijo slikovite barvaste hišice s slamnatimi strehami do tal. Večinova služijo turizmu, v nekaterih pa ljudje še vedno živijo. V eni od njih je gospa predla lan ter prodajala vezene lanene prte.
Proti Funchalu sva se vračala po vzhodni strani otoka, najprej sva šla čez hrib po ozki cesti, na kateri je ležalo vejevje, pri Porteli sva zato raje odvila nazaj k morju in se ustavila v kraju Machico. V mestu je nekaj lepih drevoredov in trgov s starimi platanami, ki so v tem času brez listja. Marec je tukaj zadnji od treh zimskih mesecev, sledijo si ostali letni časi, vsak traja tri mesece. Tako pravijo domačini, a velikih temperaturnih razlik med letnimi časi ni. Na enem od trgov je bilo več omizij kvartopircev, igrali so meni neznano igro. Zelo resno. Karte so strastno metali na mizo in glasno komentirali. Okrog je bilo veliko firbcev. Vsi moški, igralci in gledalci.
Ker sva bila ves dan pridna (in ker bi se drugače pokvarilo), sva doma nadaljeva s sadno pokušino. Zatem pa odprla še buteljko rdečega, dokler se ni večer lagodno prevesil v noč.