25. maj: Pedra Furada - Fasha

Zbudili so naju ptiči, ki so še pred zoro začeli svoj miloglasen koncert, a vstala nisva prav zgodaj, ker naj bi bil pes (zelo hud) vso noč ter še zjutraj do 7. ure spuščen na vrtu.
V kavarni Pedra Furada sva spila čaj, Antonia še ni bilo na spregled, njegova sestra pa nama je k čaju odrezala dva ogromna kosa rumenega kolača, ki ga je sama spekla. To sonce na krožniku naju je grelo skoraj do poldne, ker se je šele takrat prikazalo pravo, prej pa sva hodila v megli, skozi katero je cmizdila mokrota, a ne toliko, da bi se nama dalo obleči za dež.
Med potjo sva se pogovarjala o sinočnjem večeru, o Antonijevi zgodbi. Njegov oče je zaradi pljučnice umrl, ko je bil on, najmlajši od treh otrok, star 18 mesecev. Mama je odprla majhno taverno in tako dobro kuhala, da so k njej prihajali jesti od blizu in daleč, romarjev pa takrat še ni bilo. Kasneje je lokal prevzel Antonio, sestri mu pomagata v kuhinji, ponudbo so razširili, ko so začeli prihajati romarji. Včasih je prišel po eden na leto, zdaj jih pride kakih 1000, tudi Slovenci so med njimi, ta dan se je oglasil celo prvi Peruanec. Antonio zelo rad opravlja poklic gostilničarja, ves se posveti gostom, nama je pripravil celo pravo predstavo (včeraj sva bila edina gosta). Med drugim je v portugalščini in zatem še enkrat v angleščini odigral legendo o romarju in petelinu iz Barcelosa. Gre pa tako: nekega romarja za Santiago je sodnik obtožil, da je nekaj ukradel, ta pa se je branil, da to ni res, a mu niso verjeli. Rabelj ga je peljal na vislice, medtem ko je bil sodnik ravno pri kosilu, ob tem se je hvalisal, da je obsodil tatu ter izjavil, da je romar toliko nedolžen kot je petelin na njegovem krožniku živ. Takrat je petelin dvignil glavo in zakikirikal.
Ta legenda je upodobljena na obelisku pred cerkvijo v Barcelosu, kjer po vsem mestu kar mrgoli petelinov v različnih oblikah in podobah, saj je petelin simbol kraja.
Tik pred mestom sva srečala Angela, Italijana, ki je povedal, da je to noč prenočeval v nekem albergu, kjer je bilo okrog 30 romarjev, da so spali celo po tleh. Midva srečneža pa sva imela pri Antoniu ves vrt samo zase! Hvala angelu miru in zasebnosti, da naju tako razvaja.
Barcelos je simpatično mesto s parki, trgi, nakupovalno ulico, lepimi cerkvami, ena je znotraj v celoti obložena z azulejosi. Sedela sva na trgu, pila kavo in opazovala ljudi kot številni turisti. Potem sva si spet oprtala nahrbtnika in šla naprej.
Pot je bila lepa, a sva precej časa rinila v klanec. K sreči nama ni bilo vroče, saj se je na hitro zelo ohladilo, kazalo je tudi na dež. Ko sva po 28 km prišla do Casa Fernanda, kjer naj bi prenočevala, je bilo vse polno. V nekakšnem vrtnem paviljonu je v enem prostoru počivalo ali spalo 14 ljudi, vse postelje so bile zasedene. Na vratih je bil listek s tel. številko lastnice, poklicala sem jo in napovedala je svoj skorajšnji prihod. Čakala sva jo eno uro, vmes naju je pošteno zazeblo, ker sva bila mokra, postalo je brezupno, zato sva odšla in na glavni cesti štopala proti Ponte de Lima.
Od tu naprej se je dogajala lepa camino zgodba. Ustavila nama je Mirilia, učiteljica zgodovine, ter naju odpeljala pet km naprej k Marii do Ceu v Casa de S. Tiago v kraj Fasha. Maria namerava v enkrat prihodnosti odpreti prenočišče za romarje, midva sva danes njena prva gosta. Je učiteljica matematike, a zelo rada kmetuje, ima tudi kokoši. Z družino živi stalno v Matosinhosu, predmestju Porta, ima tri sinove, mož Luis je programer v velikem podjetju, ki se ukvarja s portovcem. To lepo hišo sredi ogromnega posestva so zgradili pred tremi leti in jo uporabljajo bolj za konec tedna.
F se je na terasi s kozarcem vina zazrl v tiho in mirno podeželsko tihožitje, z Mario sva bili medtem v kuhinji, kjer nam je pripravljala večerjo, malo sem ji pomagala čistiti grah, ona pa me je učila pripravljati caldo verde. Osnova je ohrovt galega (ki raste ob vsaki portugalski hiši), ki ga nareže na zelo tanke rezance. V lonec da kuhat krompir v kosih in čebulo, ohrovt pa položi na vrh v cedilo. Ko sta krompir in čebula kuhana, ju spasira ter doda rezance ohrovta in začini z lovorom.
Medtem je prišel domov tudi njen mož in sedli smo k pozni večerji. Poleg juhe smo jedli še zrezke in riž s stroki sladkega graha, pili smo rdeče vino in ob siru ohlajen portovec. Maria in Luis do Ceu sta zelo prijeten par pa tudi odlična gostitelja, preživeli smo zelo lep večer. Pa še zanimivost: Mariin dekliški priimek je Gaspar.
Vmes se je ulil dež, zdaj slišim, kako škreblja po strehi hišice, v kateri so nama uredili nocojšnje prenočišče.

Capela de San Sebastiao

Na caminu, kot tudi v življenju, prečkaš številne mostove

Lepa hiša Marie in Luisa do Ceu

Eden številnih petelinov v Barcelosu

Maria kuha caldo verde.

Jutranji kolač v Pedri Furadi je bil rumen kot sonce

Maria, Mirilia in F

Kipec Jakoba na hiši družine Ceu

Trta je praviloma napeljana v brajde.

Notranjost cerkve v Barcelosu.

Legenda o petelinu na kipu pred cerkvijo v Barcelosu.

Barcelos

Gostoljubna hiša družine Ceu v Fashi.

24. maj: Vila do Conde - Pedra Furada

Jutranja kavica (ali čajček) in kolaček sta dober začetek dneva. Ne le midva, kar pet se nas je zbralo v bližnjem lokalu: Werner, Tina in Graziano. Med pecivom še vedno nisva izbrala svojega najljubšega, navadno se odločava med različnimi "bolos", to so nekakšni valjčki premera kakih 5 cm z različnimi okusi, nekateri so tudi nadevani z vaniljevo kremo.
Ko smo se malo okrepčali, z Wernerjem pa tudi pofotkali in izmenjali naslove, smo šli na manj prijetno pot brez markacij, zato smo se kar pogosto lovili in spraševali za smer, hodili pa smo ob robu zelo prometne ozke ovinkaste ceste. Naša "kolona" se je raztegnila in do starega mostu v Arcosu, kjer se je pot združila s tradicionalno celinsko, ko so se spet pojavile naše priljubljene rumene puščice, sva prišla sama.
Od tu naprej pa je bila pot čudovita, naravna, skozi gozd, med polji, po starih tkalovanih poteh skozi vasi, odlično označena.
Kot nalašč sva prišla do male gostilnice Sao Anton v Sao Pedro de Rates ravno takrat, ko je na turnu odbilo poldne. Prvič doslej so imeli na voljo "menu peregrinos" in seveda sva ga naročila. Dobila sva juho (caldo verde s suho klobaso), kuhano govedino, riž s fižolom (nenavadna, a zelo okusna kombinacija riža, kuhanega v fižolovi juhi), solato in kavo. In steklenico vina verde. Za tako kosilo sva plačala 5€. Prav milo se nama je storilo.
Pot je bila tudi v nadaljevanju zelo prijetna, a seveda z vsako naslednjo uro bolj naporna, ker je sonce spet zakurilo kot se "zagre".
Ko sva prišla čisto zakuhana v bar k Antoniu v Pedra Furada, nisva mislila ostati. Naročila sem spet veliko mrzlo limonado, gostilničar Antonio je na pult postavil steklenico mrzle vode in me skozi kuhinjo odpeljal zadaj na vrt, naj si z drevesa odtrgam limono. Tako se je začelo, beseda da besedo, dosti smo si povedali o caminu (tudi Anton je caminar in član portugalskega camino združenja, ki skrbi za markacije, nova prenočišča ipd).
Najela sva sobo zadaj za restavracijo, popoldne sedela na vrtu, kjer se je sušila najina žehta, počasi sva srkala hladno in lahko vino verde, za večerjo so nama pripravili ribe in zelenjavno juho. In čas je tekel prav primerno počasi ...

Antonio Martins Ferreira

Pogled pod Ponte de Arcos

Ne vem, kako jim je ime, a so zelo lepe.

Čebula

V Pedri Furadi pri Antoniu

23. maj: Porto - Vila do Conde

Mesto je še globoko spalo, ko sva ob 7. uri hitela na metro ter se odpeljala na obalo v Matosinhos, kjer sva začela današnjo 22 kilometrsko pot. A seveda ne brez "doiššavjerd" oziroma jutranjega zelenega čaja. Na tržnici v Matosinhosu sva si kupila tudi vrečko sadja, kaj drugega kot nešplje, zdaj sva jih že udomačila. Tričetrt trżnice je bilo zasedene z ribami, nekaj je bilo še živih kur, zajcev in golobov, sadje in zelenjava pa sta bila v manjšini.
Danes sva ves dan hodila po plaži! Prej me je skrbelo , kako se bo hodilo po mivki, a povsem brez potrebe. Hodiš brez težav, ker so zgrajeni nekakšni leseni mostički, dvignjeni od tal, po katerih je zelo prijetno hoditi. Tudi teči in kolesariti, saj sva srečevala veliko rekreativcev.
Že na začetku sva srečala dva nova pohodnika, Američanko Tino in Italijana Graziana, kasneje pa nikogar več, ki bi bil namenjen v Santiago.
Današnje fotografije bi morale biti opremljene z zvokom, da bi si lahko vsaj približno predstavljali bučanje oceana, ki naju je spremljalo ves dan; preglasilo je vse, razen nežnega šuma vetra, ki ga je bilo moč zaznati tik ob ušesih. Valovi pa brez prestanka gor in dol, na daleč nežni, ob skalah pa vihravi in zaletavi; kot življenje, včasih je mirno, drugič razburkano, enkrat je plima in drugič oseka. Včasih je spokojno, kdaj tudi burno, vse pride prej ali slej na vrsto. A tako malo zaupamo valovanju življenja, ves čas bi bili radi zgoraj!
Ravno okrog poldne sva prišla v ribiško vasico malo naprej od Lavre, ribiči so še prali vrše, čolne so ravno privlekli na obalo, ko so pred lokali že zakurili pod roštilji in se pripravljali na opoldanski obed. Prepustila sva se natakarici, da nama je izbrala ribi in vino, kdaj je pač treba zaupati intuiciji. Ni nama bilo žal! Ribe tukaj nekako globoko zarežejo čisto do hrbtenice, da nastane tak ploščat kos, ki je pečen v nekaj minutah na vsaki strani. Poleg so prinesli kuhan krompir in solato, pila sva vino verde iz Macoa (ali nekega podobnega kraja), ki je bilo močno ohlajeno, zelo sveže, malce rezko. Ne vem, kaj bi k vinski izbiri natakarice pripomnil strokovnjak (Dušan?), nama je prijalo ko šus.
Seveda sva bila opoldne šele na polovici današnje poti, a nisva hitela, opazovala sva ribiče, nekajkrat sva se tudi sama sezula in šla bosa po mivki, v morje pa le do kolena. Res je bilo mrzlo, a to naju ni toliko motilo, pač a bolj slab dostop, skale in razpenjeni valovi.
Kjer so bili ribiči, so bili tudi galebi, ki so se z vreščanjem veselili pojedine. Videla sva tudi ribiča, ki je na trnek ujel velikansko ribo in jo vesel nesel domov.
V Vilo do Conde, obmorsko mesto, ki z obeh strani objema izliv reke Ave v Atlantik, sva prišla pozno popoldan. V pristanišču je zasidrana replika portugalske caravele, nad mestom kraljujeta mogočen samostan in rimski akvadukt. Mesto je moderno, okrog cerkve pa je še ohranjeno srednjeveško jedro lepo obnovljenih starih ulic. Sobo sva dobila v stari hiši čisto spodaj ob reki, od koder se bo jutri nadaljevala najina pot. Od morja se za nekaj časa poslavljava.

Ocean poje

Vila do Conde

Vila do Conde

Pečeni ribi v Lavri

Bos na caminu - ni lepšega!

Sam, a nikakor osamljen

Kako diši!

Rekonstrukcija stare karavele v Vili do Conde

Najlepši del Camino Portugues

Poglejta, kakšno ribo sem ujel.

Morska deklica v Vili do Conde

Mostiček ob morju

Časopisi naprodaj

22. maj: Grijo - Porto

Receptor "Žare" (neverjetno, koliko fac, podobnih nekomu od znancev sva že videla!) nama je pripravil zajtrk: kavo, kos kruha in maslo. Nato pa zaželel srečno pot in se nastavil za fotografiranje.
Do samostana Mosterio S. Salvador de Grijo sva kar hitro prišla, celo po neki bližnjici sva se spustila navzdol v dolino, a je samostan na žalost za javnost zaprt, tako da razen vhodnega drevoreda ne vidiš nič. Malo naprej v vasi sva si privoščila čaj, malo poklepetala z gosti lokala in nadaljevala pot ob tri metre visokem obzidju samostana; vsaj dobro uro sva hodila mimo njega. Premišljevala sem, kako lepše mora biti na oni strani, od koder so kukala velikanska stara drevesa, slišalo se je ptičje petje, vreščanje pavov, na tej strani pa je bučal hrup prometne ceste. Kakšen od menihov pa verjetno posluša ropot s te strani in si želi malo pogledat ven, kaj pa vem, človek navadno ni zadovoljen s tistim, kar ima in hoče nekaj drugega
Kakorkoli, nazadnje sva se, zatopljena v svoje misli, izgubila. Rumene puščice so izginile, zaradi zgodnje ure (9.30) so še vsi spali in nisva mogla nikogar vprašati za pravo smer. Na koncu nama je skušal pomagati neki potujoči ribji trgovec: izgjerda, dereha, sempre, je ponovil večkrat, tako da nisva vedela kaj dosti več kot prej. Navsezadnje pa sva po dolgi poti prek nekega hriba po sistemu "idi pa idi", kot pravi Maca, končno zagledala tablo Perosinho, kjer so se rumene puščice spet pojavile. Od tam pa se je bilo treba povzpeti samo še na vrh nekega drugega hriba in po doolgem spustu dol v Porto, kamor sva prišla v stari špredelč mesta prek lepega železnega mostu Dom Luis I, ki ga je zgradil Effel.
Po brezveznem kosilu za turiste (sva pač v velikem mestu) sva našla majhno sobico v penzionu Duas Nacoes na vrhu hriba, čisto blizu najlepše knjigarne na svetu. Ker je v njej prepovedano fotografiranje, sva upoštevala prepoved, lahko pa si ogledate spodnji posnetek (Livraria Lello) in se prepričate, koliko šarma ima lahko nek prostor.

Potem sva hodila po mestu gor in dol (dobesedno), si ogledala katedralo od zunaj in od znotraj, dobila žig, šla tudi na samostanski vrt pri katedrali in v samostanake prostore, kjer stoji zelo simpatičen kip sv. Jakoba (prvi, ki sva ga videla na tej poti).
Blizu najinega penziona je cerkev Carmel, ki ima zunanji zid obložen z azulejos (modrimi ploščicami s podobami), prav tako je okrašena tudi prelepa železniška postaja Estacao de Sao Bento. Zavila sva v nakupovalno ulico Santa Catarina (iskala Vodafon), kjer sva spila kozarec vina, se potikala sem ter tja po mestu (ne vem, kako noge toliko zdržijo, za druge dele telesa ni problem), ter nazadnje v četrti Ribeira pristala ob reki Douro, kjer sva v neki restavraciji jedla vampe (tukajšnja specialiteta) na način Porto ter poleg pila res odlično rdeče vino. Tudi vampi niso bili slabi, dodano jim je bilo sveže in prekajeno svinjsko meso ter fižol v omaki, podoben tetovcu. Vampi niso ravno moja priljubljena hrana, če pa že, so pripravljeni po tržaško vseeno boljši.
Od reke se je bilo treba povzpeti spet gor gor gor do prenočišča, kjer nama nad posteljo visi slika iz pravljice volk in trije kozlički, ki so jih Portugalci spremenili v prašičke. Mene volk ne bo strašil in v dober spanec ne dvomim.

Receptor "Žare" v Pensao Sobreiro Grosso v kraju Grijo

Mosterio S. Salvador de Grijo, vhodna ploščad

Volk in trije kozlički, pardon, prašički

Porto, Se Catedral

Porto, reka Douro in čolni s portovcem

Čeprav navzgor, je pot skozi gozd vedno prijetna

Sveti Jakob v katedrali v Portu

Porto, Igreja de Carmo s fasado iz azulejos

Porto z mostu Dom Luis I

Porto, železniška postaja Estacao de Sao Bento

Porto, železniška postaja

Porto, križni hodnik v samostanu ob katedrali

Sodčki portskega vina na reki Douro

Porto, katedrala

21. maj: Oliveira - Grijo

Zajtrk v hotelu Dighton je bil kraljevski, seveda glede na ponudbo in ne po dejanski konzumaciji. Camino te zelo učinkovito nauči nekaterih lekcij, denimo te, da ni dobro vzeti (kupiti) vsega, kar bi lahko. Pa to seveda ne velja samo za hrano. Dejstvo je, da je veliko lažje hoditi in tudi sicer delovati z bolj praznim želodcem kot s (pre)polnim. V življenju bi lahko več pozornosti namenili skromnosti (bog ne daj skromnosti zamenjevati s skopuštvom!).
Tudi jutranje oblačenje je na caminu zelo preprosto. Katero majico naj oblečem? Od treh je prva namenjena za popoldneve/spanje, druga je še malo vlažna, ker se je včeraj slabše sušilo, torej ostane tretja, zadnja. Kako drugače kot doma, ko neodločno stojiš pred polno omaro, ker "nimaš kaj obleči" (ženske bodo razumele). Dolge ali kratke hlače? Pravzaprav so iste, le z zadrgo določim njihovo dolžino. Potem je tu le še vprašanje dolgih rokavov, ki pa med hojo le redko pridejo na vrsto, ker je preprosto prevroče zanje.
Če je bil včerajšnji dan pretežno meditativen (F je komentiral, da sem bila oblačna), je bil današnji še bolj. Ves dan sva trapala po asfaltu, pri čemer sva morala paziti še na promet, prehodila sva 30 km, še včerajšnjih deset zaostanka. Od enega na drugi konec mesta San Joao de Madeira sva hodila 3 ure. Po naravnih poteh sva hodila le zelo malo.
Bilo je veliko več prometa kot na včerajšnjo spokojno nedeljo, ko sva videvala kolesarje in motoriste, ki so domov vozili škatle, iz katerih so kukali pečeni rilčki in repki, verjetno tukajšnja alternativa naše nedeljske goveje župe.
Danes pa nama z ničemer niso delali apetita, zato sva si opoldne privoščila krožnik vroče zelenjavne juhice, predtem pa še čaj. Zvečer pa še eno juho, da bo dan lepo zaokrožen. Pač jušni dan, tudi ni slabo.
Ko sva po 11 urah hoje močno utrujena prišla do samostana S. Salvador, kjer naj bi bil odcep za penzion malo s poti, kjer bi se dalo prenočiti, sva začela ugibati, katera od dveh cest bi bila lahko prava. Ob nama se je ustavil avto. Gospa je spraševala, če greva v Santiago, midva pa njo za pravo pot. Na koncu sta naju Franco in Rosa peljala do penziona Sobreiro Grosso kake 3 km stran po prometni cesti v klanec, kar je pomenilo glede na utrujenost vsaj eno uro dodatne hoje. Na koncu me je gospa Rosa objela, zaželela srečno pot, njen mož Franco pa stisnil roko. Pri vsem tem nista spregovorila niti besede v drugem jeziku, kot le v portugalščini. Takšna prijazna dejanja me še vedno malo zmedejo, zanje pa so kot kaźe nekaj vsakdanjega.
Danes sem precej premišljevala o včerajšnjem dnevu, ko sva se na fešti pretežno sporazumevala brez znanja portugalščine, pri čemer smo zelo veliko komunicirali. Če zelo pozorno gledaš človeka, ki ti nekaj govori, ga nekako kar razumeš ne glede na jezik. Če hočeš, seveda. Besed sicer ne razumeš, a veš, kaj ti hoče povedati. Sicer pa, če lahko nekateri "razumejo" živali in sploh vso naravo, kako se ne bi med seboj razumeli ljudje? Različna govorica pa res ni kakšna večja prepreka.

Značilen galicijski koruznjak

Sao Joao de Madeira

Ulica navijačev Porta

Arrifana, Igreja Matrix s fasado iz modrih ploščic azulejos

Taka potka je veliko prijetnejša kot asfalt

Utrinek z včerajšnje veselice v Oliveiri