Gallipoli, Santa Maria di Leuca

 Gallipoli leži na zahodni obali pokrajine Salento, ko se imenuje peta italijanskega škornja. Do tja sva imela dobro uro vožnje, med katero mi je šlo skoraj na jok, ko sem gledala na tisoče mrtvih starih oljčnih dreves ob cesti. Posušila so se zaradi bakterijskega ožiga, kot se imenuje bolezen, ki je menda prišla v južno Italijo iz Kostarike. Zaradi nje so posekali že več kot milijon dreves. Upanje je, ker ob starih deblih poganjajo sveže veje, veliko pa je tudi povsem novih oljčnih nasadov. Prelepih starih dreves pa skoraj ni več videti na tem področju.

Gallipoli je manjši polotok, na katerem se stiska staro mesto, prepredeno z ozkimi uličicami, na katerih kar mrgoli barvita trgovska ponudba, tudi tavernic in barov je nešteto. Zato so tukaj tudi turisti, ne preveč, a vseeno ni dvoma, da mesto živi od turizma. Tudi midva sva uživala med sprehajanjem po njem, pa še nekaj za spomin gre z mano. Preživela oz. bolj prehodila sva dve debeli uri, zato je bila dobra ura vožnje do najjužnejše točke Salenta po solidni cesti kar udobna. Prometa skoraj ni bilo.

Prav na jugu leži mesto Santa Maria di Leuca, ki ga obliva čudovito modro Jonsko morje. Prav v mestu je tudi mivkasta plaža, na kateri je bilo par kopalcev. Levo in desno od nje pa so restavracije, večinoma z galerijo prav nad vodo. Midva sva izbrala eno bolj navadno na drugi strani ceste, a je bila najbolj olna od vseh, verjetno ne brez razloga. Midva sva jedla dobro in dokaj poceni. Imeli so ponudbo za D (ribe) in tudi za F (meso). In sorbet za oba.

Domov grede sem se pri navigaciji malo zaštrikala, ko sem kot navadno iskala bližnjice, a se je tokrat izkazalo, da bi bila daljša pot verjetno hitrejša. V vsakem primeru pa je bilo ob večeru prijetno posedeti pred hišo, še posebej, ko so se iz Jašići oglasili OPSD.

Kaprije, Kata in druge korenine

Na Kaprijah je veliko oljk in malo ljudi. Vsako leto manj. To zimo jih je menda umrlo 17. Strašljiva številka, a ne nenavadna, če vemo, da mladih na otoku ni več. Šola je zaprta že več kot trideset let, v šolskem poslopju je zdaj ambulanta. Ko so na Kaprijah še bili otroci, niso našli učitelja, ki bi bil pripravljen priti na otok. Potem ni bilo več otrok, družine so se preselile na celino in tam ostale. Nekateri starci so se vrnili, mladim ne pride na misel kaj takega. Še na celini ni služb, kaj bi tukaj.

Ko pridejo na otok turisti, večinoma z jadrnicami in jahtami, izgleda vse prav idealno. Konobe so nanizane druga ob drugi, no ja, Mačkova lula je že drugo sezono zaprta, menda zaradi dolgov. Tudi v posezoni je živahno, kdaj pa kdaj tudi glasno, celo petje se sliši kakšen večer. Najkasneje oktobra se sezona konča, samo sem pa tja še pritava kakšna jadrnica. Potem ostanejo Kaprijanke in Kaprijani sami. Čaka jih obiranje oljk. 

Kaprije so kamnit otok, vso rodovitno zemljo, kar je je, bi lahko naložili na en poln kamion. Okrog hiš je nekaj malega vrtičkov. V poletni vročini ne zrase nič, prav zdaj pa je prikukal iz zemlje krompir, ki ga bodo izkopali za novo leto in spekli zraven mesa. Za novo leto nikoli ne jedo rib, dovolj jih je bilo vse leto.

Oljke rastejo po vsem otoku, tudi na najbolj odročnih koncih, kot bi poganjale iz skal. Letos so tako polne, sadeži pa debeli, da se veje kar upogibajo. Kdo jih bo obral? Večine najbolj odročnih nihče. Pod drevesi bi bilo treba počistiti, to ni lahko delo. Ves pridelek je treba prinesti do vasi na hrbtu. Obala je asfaltirana, glavna ulica v vasi in nekaj stranskih so zbetonirane, potem je še nekaj stez in konec. Ko je še v tridesetih letih prejšnjega stoletja na otoku živelo 800 ljudi, ni bilo problema za delovno silo. Pa zdaj? Pozimi jih ostane kakih 40, starih. V vasi ni mlina za oljke, morda bodo to zimo začeli obnavljati staro hišo na obali, v kateri bodo uredili muzej in postavili mlin. Zdaj je treba vse oljke čim hitreje spraviti na trajekt in odpeljati na obalo v mlin in potem spet nazaj. Ko sva kupovala olje, je lastnica vsako kapljico, ki bi nemara lahko stekla dol po vratu steklenice, ustavila s prstom in ga obliznila. Zdaj vem, zakaj. Olje je za otočane dragocenost. Večja od sezonskih turistov. Ki pridejo ali pa ne.

Kata, podjetna lastnica kmečkega turizma, ki jo poznajo po vsem svetu, čeprav skorajda ne zapušča otoka, pravi, da je najmlajša od tistih, ki ostanejo v vasi vse leto, pa tudi ona že ima abrahama za sabo. S celine se je primožila v eno starejših otoških rodbin, Knezovih po domače, in se prilagodila otoškemu življenju. Močna je in veliko zdrži, a kdaj pa kdaj se ji čez obraz razlije nekakšna otožnost. Štiri metre drv iz odročne Jedinjače je sama spravila domov. Debla je drugo za drugim premetavala do poti, od koder jih je v vas pridrsala in pripeljala s samokolnico. "Šta oćete momci moji," se prijazno smeji, ko jo gostje trepljajo po ramenih, svojo Kato. Utrujena sem od sezone, pravi, veselim se obiranja oljk. Težko bo, vsako leto je težje, duša pa si bo spočila ob težkem delu. V Sloveniji še ni bila, preveč ljudi pozna, pravi, ne bi bilo nobenega miru zanjo. Oktobra bo šla za nekaj dni v Istro, na nek kmečki turizem. Prijateljica je vse organizirala. Službeno, se smeji. Mehka duša se skriva v njej, korenini. S svojim ponijem z rdečo rožo se vozi sem in tja po vasi, srečala sem jo malo ven iz centra, samo stala je tam ob morju in gledala nekam daleč. Tale jugo tako čudno vpliva name, je pojasnila. 

Hiše na Kaprijah, ki mi najprej niso bile preveč všeč, so mi vsak dan bolj domače. Še vedno se gradi, obnavlja. Številni Slovenci imajo tod vikende, tudi Italijani, predvsem pa Hrvati iz Šibenika in obalnih mest. Kakšna usoda čaka Kaprije? In enako druge majhne dalmatinske otoke? Bodo postali sezonska bivališča, utvara življenja, je sploh mogoče ustaviti to pot? 

Gospod Pavdić, Nozdra mala, na ribolovu

Mlajši gospod Pravdić, Nozdra mala

Negdi Kata, negdi Cata