Tale post pišem že drugič, ker se je včeraj nekaj zataknilo pri nalaganju, vse se je sesulo in zbrisalo, zato bo krajši, ker se mi ne da dvakrat isto pisati.
Ves dan sva se srečevala z oblaki, enkrat puhastimi, belimi, izza katerih je sijalo sonce in drugič črnimi, polnimi vode, ki so grozili, da naju bo zalilo. Imela sva kar srečo, da naju ni pošteno namočilo, a ves dan sva oblačila in slačila dežna oblačila in nekajkrat tudi vedrila. Ko ves dan gledaš v nebo in oblake, ti pride na misel tudi kaj takega.
Oblak,
zdaj mehko bel, zdaj črno črn,
si angel ali si vrag?
Ustavi se, zakaj si tak?
Sem tak kot prej in zdaj in vse naprej.
Sem ti, sem on.
Sem jaz.
Zapri oči; sem tvoj obraz.
Že dolgo pred mestom Oliveira se je slišala glasba, ki je napovedovala velik dogodek. Prišla sva na fešto starih običajev. V središču mesta se je trlo ljudi in naju je kar posrkalo. Ulice so bile zaprte za ves promet in zasedene s stojnicami, na katerih je bilo vse mogoče. Povsod glasba, mladi so bobnali, prodajalci vabili k nakupu, rokodelci so oživljali stare običaje. Na velikem odru, postavljenem na trgu, se je ves čas plesalo in pelo. Ob tem pa je potekala veselica, povsod so ponujali dosti hrane, kuhali so v kotlih in pekli na odprtem ognju, vse tako kot včasih. Pila sva sangrijo iz belega in penečega se vina z malinami (mmmm), jedla caldo verde in srkala rdeče vino iz glinenih skodelic. Ljudje so naju ogovarjali, se pogovarjali z nama, spraševali o poti, od kje sva, eden je vedel za Bled. Bili so zelo prijazni in dobrovoljni.
Do naslednjega kraja je še 3-4 ure hoje, oblaki grozijo, da se bodo razpočili, zato se odločiva ostati in prenočiti v tem mestu, a sva se znašla pred zaprtimi vrati penziona La Salette. Neka gospa naju je opazila in povedala, da je penzion zaprt, ker je lastnik umrl. Nato je tekla po fanta (Luis), ki je znal angleško, zapustil je svoj lokal, da naju je spremil vse do drugega penziona, ki je bil tudi zaprt. Lastniki so bili verjetno na veselici, a se na telefon niso oglašali. Tudi gasilci so imeli zaprto. Za druga prenočišča v mestu pa nisva vedela. Izgledalo je precej prezupno, a na caminu nikoli ni docela brezupno. Seveda tudi v življenju ne, čeprav kdaj tako zgleda. Nazadnje sva dobila sobo v Hotelu Dighton****, na katerega zaradi visoke cene prenočišča sprva sploh nisva računala, a so nama ponudili special pilgrim price 55€ za oba za sobo z zajtrkom.
Kako je pasala vroča peneča kopel pa postelja je dvakrat širša od vseh doslej! To res ni preveč asketsko, a kaj bi se pritoževali!
 |
| Će daž? (Bo deževalo?- po istrsko, ravno spomnila sem se.) |
 |
| Oliveira, ples na odru in pod njim |
 |
| Oliveira, igreja Matrix de Sao Miguel |
 |
| Nizozemec Walter, nekoč biolog, danes pripovedovalec zgodb |
 |
| Oliveira, limone za okras |
 |
| Oliveira, stojnica s sangrijo, ki so nama jo prijazno ponudili |
 |
| Hotel Dighton, Oliveira |
 |
| Se mi je roka zatresla ali kaj? |
 |
| Obleke kot v starih časih |
 |
| Oblaki grozijo |
