Vietnam, treking v okolici Sape

Riž je pospravljen, polja pripravljena na novo setev

V vaseh v okolici Sape blizu meje s Kitajsko živi več etničnih skupin, ki izhajajo iz Kitajske. Med seboj se precej razlikujejo, tako po noši, navadah, veri, jeziku in še čem. Naša vodička Son je iz skupine črnih H'mongov, so pa še rdeči H'Mongi, rožasti H'mongi, skupina Dzai in številna druga ljudstva. Nekaj vasi smo danes obiskali. Preživljajo se s kmetijstvom, v glavnem z rižem, terase z rižem pokrivajo skoraj vse površine strmih bregov okrog vasi. Dežja je vse leto dovolj, celo zdaj v sušnem obdobju se ga ne manjka, od spomladi do jeseni pa se kar zliva z neba, da se reke v grapah napolnijo do vrha in čez. 

Ob devetih, ko je bil čas odhoda, se je močno ulilo, zato je trgovina s pelerinami čez cesto nasproti hotela naredila kar dober promet. Škoda, da nam niso prodajali še pohodnih palic, nadvse prav bi prišle. Dokler smo hodili ob robu ceste, je kljub dežju kar dobro šlo, potem pa smo se po strmi blatni stezi začeli spuščati navzdol. Po nekaj deset metrih so se nekateri zaradi skoraj nemogoče hoje obrnili, malo kasneje je nek Korejec grdo padel, da so ga odpeljali nazaj, drugi pa smo se poskušali prebiti po blatni drsalnici navzdol. In kasneje strmo navzgor pa spet navzdol. Ravnega ni bilo nič. Zdaj so nastopile domačinke H'Mongčanke, ki so nas ves čas spremljale, oblečene v dekorativna indigo oblačila in obute v plastične natikače na boso nogo. Njim ni skoraj nič drselo, so že znale stopit na pravo mesto. Prijele so nas za roko, ena ali dve, kolikor se jim je zdelo potrebno glede na naše sposobnosti, in nas varno spravile čez najbolj kritična mesta. Nekateri so se čutili bolj sposobni samostojne hoje, zato so bili padci kar pogosti. Tako smo kolovratili štiri ure, ves čas je močno deževalo. Vmes smo se malo pogovarjali, vse spremljevalke so znale za silo angleško  in so se rade pogovarjale. Zanimalo jih je, od kje smo, koliko otrok imamo, koliko smo stari ipd. Pripovedovale so tudi o sebi. Vse imajo doma otroke, ki jih čuvajo možje, stari starši, le najmlajše so nosile s seboj, privezane na hrbtu. Son, ki dela kot vodička že štiri leta, je v tem času rodila vse tri otroke. Samo en mesec po porodu je ostala doma, potem pa je najmlajšega nosila s seboj, večja dva pa puščala doma. Nekatere spremljevalke so nosile na hrbtu pletene koše, v katerih so imele izdelke za prodajo, razne vezenine, torbe, nakit ipd. So zelo atraktivnega videza, manjše postave, vedno nasmejane. Vse imajo črne dolge lase, umetelno ovite okrog glave, tako da začnejo prepletati zadaj na temenu, ovijejo okrog in spnejo z dekorativnimi sponkami. Lase si morda še kdaj postrižejo pred poroko, potem pa nikoli več. Naša Son si jih je odpela, da je pokazala, kako dolgi so. Opere si jih vsake 3-4 dni, zato se ji prav lesketajo. Mislim, da so kar ponosne na svoje lase. Nosijo velike srebrne uhane, oblečene so v doma stkana platnena oblačila, obarvana v indigo in bogato izvezena. Pokrite so s karirastimi rutami živih barv, prepletenimi v nekakšen turban. Že majhne punčke naučijo vesti, nato pa svoje izdelke prodajajo turistom. Ko se pri šestnajstih ženska poroči, priredi družina slavje za vso vas. Moževa družina plača okrog 25 miljonov dongov, to je dobrih tisoč dolarjev, darovati morajo tudi določeno količino prašičev, piščancev in riža. Zaradi številnih gostov na poroki na koncu skoraj nič ne ostane. Ženske iz plemena rdečih H'Mongov, ki smo jih danes tudi srečevali, si po poroki pobrijejo obrvi in lase visoko na čelu ter nadenejo atraktivno rdeče pokrivalo. 

Ko smo se nekako pridrsali do vasi, kjer naše spremljevalke živijo, so odprle koše in trgovina se je začela. Razumljivo so pričakovale, da se bomo oddolžili za njihovo pomoč in kaj kupili. Tako smo tudi storili, potem pa so nas začele oblegati še deklice, ki so po četrt dolarja ponujale izvezene zapestnice, ki so jih same naredile. Pod streho so nam postregli kosilo, piščanca, ohrovt in umešano jajce ter obvezen riž, zelo dobro je bilo, a nas je mokre malo zeblo, v nadaljevanju poti pa se je za hip pokazalo nekaj sonca, pa tudi blata ni bilo več toliko. Šli smo skozi vasi z betonirano osrednjo potjo, po kateri so se vozili celo motorji, tudi trgovina z vsem mogočim je zacvetela ob obeh straneh poti. Pred šolo so se igrali otroci. Osnovna šola traja tri leta od petega do osmega leta, nato grejo v srednjo šolo do petnajstega leta, potem pa večina šolanje zaključi, ker bi se bilo treba preseliti v Hanoi in šolanje plačati. Nazaj v hotel nas je pozno popoldne odpeljal avtobus, 15 blatnih km je bilo kar dovolj za en dan. Žal razgled na riževa polja v megli in dežju ni bil tako lep kot bi bil v soncu, a izkušnja hoje po strmih blatnih poteh bo ostala v spominu za zmeraj. Ne bom pozabila drobne a čvrste roke, ki mi je dajala toliko opore, čeprav bi na prvi pogled lahko narobe sodila, da sem močnejša od postavice, ki mi ni segla niti do ramen. Mislim, da so H'Mongčanke vsestransko močne ženske. Pa ne mislim ravno na fizično moč.

Kakšno je šele v deževnem obdobju!

Spremljevalki na trekingu, pripravljeni na pomoč

Na maminem hrbtu ga dež nič ne moti

H Monke imajo rade srebrn nakit

Ni več mlada, ušesni okras pa ima še vedno rada

H Monki ali Dzajki?

Voda z neba, voda na tleh - v sušnem obdobju

Riževa polja

Majhni, a čvrsti pomočnici na blatnih poteh

Resna, ker življenje ni pravljica

Son, mamica treh otrok

Angleščine se je naučila od turistov

Vietnam, z nočnim avtobusom v Sapo

Son, vodička iz etnične skupine črni H Mong

Tale nasmejana mladenka na fotki je naša luštna vodička Son iz etnične skupine črni H'Mong, ki nas bo dva dni spremljala na trekingu po vaseh v okolici Sape. V Sapo sva prišla zgodaj zjutraj z nočnim spalnim avtobusom, kar je svoje vrste doživetje. Vso noč sva se stiskala, pa ne samo midva, pač pa vsi potniki na dvojnih sedežih-posteljah, širokih kakih 70-80 cm, narejenih za manjše ljudi kot smo zahodnjaki, še posebej nekateri. Dvakrat je avtobus ustavil, domačini so vsakič malicali trdo kuhana jajca, kruh in meso, turisti smo bili bolj zdelani in smo samo malo pretegovali uokončine. Še dobro, da sva bila krepko utrujena po včerajšnjem celodnevnem pohajkovanju po Hanoju. Opazovala sva življenje na ulici, kjer se vse dogaja. Motorje imajo parkirane v kuhinji, jedo pa na pločniku. Tudi frizerji in brivci kar zunaj na kakšen zidek postavijo ogledalo in veselo opravljajo svoje delo. Že navsezgodaj se kuri pod lonci in kotli, v katerih veselo brbota, ženske in moški na drobno režejo zelenjavo in različne vrste mesa, sedijo pa na svojih miniaturnih stolčkih. Ne vem, kdaj, če sploh, se življenje v Hanoju kaj umiri. Naogled sva šla po turi, ki jo priporoča LP, začne se v Ngoc Son Templju na otočku sredi jezera,  ato pa. Aokrogpo starem delu mesta. Okrog jezera je lepa sprehajalna pot, predvsem starejši na obrežju telovadijo tai chi, pri čemer strmijo v vodo. Ko sva počivala na klopci, sta dvakrat pristopila študenta, da sta z nama opravila intervju v angleščini. Eden se pogovarja, drugi mu pomaga iskati besede, tretji pa snema. To imajo za seminarsko domačo nalogo na faksu. Prav zanimivo. Vsi se zelo radi učijo angleščine zaradi bodoče službe, čeprav sta bolj zaželeni korejščina in kitajščina.

Tudi naša vodička Son, ki sem jo omenila na začetku, kar dobro govori angleško, naučila se je od turistov. V šoli se etnične skupine učijo samo vietnamščino in jezik svojega ljudstva H'Mong. Son je končala osnovno in srednjo šolo, to pomeni konec šolanja s pet ajstim letom, obe sta brezplačni, zvezke in knjige si morajo kupiti sami, a niso obvezni, marsikdo nima denarja zanje. Potem se je poročila, navadno se punce poročajo pri 16 letih. Son ima pri 23 letih že tri otroke, najstarejša ima 3,5 let, najmlajši sin pa eno leto. Z družino živi v eni od oddaljenih vasi, še nikoli ni bila nikjer dlje od Sape, čeprav si zelo želi videti Hanoi. 

V Vietnamu leta štejejo drugače, ko se rodiš, si že star eno leto. Vsako četrto leto v njihovem koledarju je prestopno, kar pomeni, da je en mesec podvojen, recimo dvojni marec ali dvojni april. Zato se tudi začetek novega leta premika.

Skupina petih je šla danes z vodičko Son do vasi Cat Cat, kar je pomenilo nekaj sto metrov višinske razlike strmo dol in nato počasi nazaj, 3 km v eno stran, a res zelo strmo. Nazaj grede so se ponujali motoristi, da bi nas peljali, a sva šla raje peš. Precej divje vozijo. Ves čas so nas spremljale domačinke, oblečene v tradicionalna oblačila in prodajale različne spominke. Vaščani Cat Cat se preživljajo s kmetijstvom, živali se prosto pasejo, povsod se sprehajajo prašiči, koklje s piščančki, race, govedo. Gojijo riž in koruzo, prvega zase, drugo za živali. Pa tudi s turizmom se ukvarjajo zadnje čase. Gojijo tudi konopljo, iz katere delajo platno, ki ga barvajo v indigo. Barvo pridobivajo iz rastline indigo. Barvanje je zelo dolgotrajen postopek, traja več mesecev. Pokazali so nam notranjost enega od bivališč, v katerem živi deset ljudi. Zdaj družine niso več tako številčne kot nekoč, odkar imajo v vasi ambulanto, v kateri vsak dan dela en zdravnik in dve sestri, ki svetujejo tudi  pri načrtovanju rojstev. Menda imajo dovolj dela. V vasi sta tudi osnovna in srednja šola, v katerih se šola okrog sto otrok. Družine si želijo sina, ki je dolžan poskrbeti za ostarele starše, medtem ko gre hči od doma. Zato imajo otroke, dokler se ne rodi sin. Naša Jon ga že ima, tretji po vrsti je, zato ne bo imela več otrok. Kadar ona dela kot vodička, skrbi za otroke in gospodinjstvo mož, ko se vrne domov, kar je z motorjem kakšno uro daleč, prevzame ona skrb za dom, mož pa gre delat na polje ali kam drugam.

Zdaj je v Sapi in okolici sušno obdobje, ohladi se do kakih 5-10 stopinj, aprila se začne deževje, takrat je tudi topleje, do 30 stopinj. Danes mi je bilo vroče samo pri pešačenju navkreber, drugače se bo pa kar treba obleči. Po moje je kakih petnajst stopinj, bolj megleno.

ulica

Fantje na ulici čistijo zelenjavo za juho

Tudi kolo je izvrstno tovorno vozilo

Koliko robe na dveh kolesih

Resna in dostojanstvena Vietnamka

Nekoč so bile te hipe samo lepe

Pisane H Monke

Šivanje izdelkov za dom in prodajo

v kuhinji

Dokler ne shodi, se otrok tišči maminega hrbta

Zlat zob je skoraj obvezen del noše

V hiši družine črnih H Mongov

Otroci so turistov veseli