lep dan: Azinhaga

11. maj 2012

11. maj: Azinhaga - Atalaia

Saj še sama komaj verjamem, a spet sva v hiši z bazenom! Dve dolgi etapi sva razdelila na tri, kar je bila zelo modra odločitev. Postajava pametna, uau!
Azinhago zapuščava ob ščebetanju lastovk. Pod napušči nizkih hiš imajo gnezda, drugo poleg drugega, kot kakšno zgoščeno mestno naselje, v njih pa male ptičke. Ponosni starši se spreletavajo nad njimi in delajo tak kraval, da je joj.
Do Golege sva prišla bolj kot ne po asfaltu, vreme prijetno oblačno. Kupila sva si sezonsko sadje (jagode, kaj pa!) in se udobno namestila v bar na kavo in kolaček. Čas je za ponovni poudarek o prijaznosti Portugalcev, ki se kaže v dejanjih. Natakarja sem prosila, če lahko na pipi operem jagode. Rekel je, naj jih pustim njemu in malo kasneje nama jih ven na vrt, kjer sva pila kavo, prinesel oprane, brez pecljev, dekorativno naložene na krožnik, priložil je še nož in vilice. Ter se prijazno smehljal! Res, nimam besed, s katerimi bi opisala svoje občutke.
V tem mestu sva šla še v dva lokala, v prvega na limonado, v drugega na juho: zelenjavno s koščki klobase in svinjskega uhlja; fant, je bila dobra. Prej nama je natakarica iz kuhinje prinesla pokazat skodelo juhe, če nama bo takšna všeč.
Golega je portugalska prestolnica konjev, kjer se vsako leto novembra dogajajo mednarodne konjske dirke. Vse mesto je v znamenju konjev; izveski nad lokali, porcelan, kozarci... Na Portugalskem je zelo veliko trgovin z gospodinjsko opremo. Slavki bi gotovo zastal korak ob nekaterih zelo posebnih izdelkih, tudi sama ga včasih upočasnim, ko grem mimo izložb.
V nadaljevanju poti pa naju je osrečila stara, na pol porušena, a čudovita quinta Cardiga! Stoletni park, poslopja, ki še kažejo nekdanje dostojanstvo, predvsem pa dostojanstvo, samoumevna veličina, mir. Fajn energija, res. Kar nekaj časa se motoviliva med razpadajočimi poslopji v senci platan in drugega drevja. A nič ne pomaga, treba je naprej, čeprav je tukaj tako zelo prijetno.
V Atalaio, ki je dolga vas nizkih hiš, kot nekakšna Lendava, sva prišla v pričakovanju prenočišča in naletela na penzion Casa do Patriarca, posestvo z velikim vrtom, bazenom, golobnjakom, zelenjem vsenaokrog. Gospa je povedala, da imajo v Preddvoru prijatelje, družino s tremi otroki, zato naju je bila res vesela. Njen mož, ki se je pravkar vrníl domov, pa je bil presenečen, ko je videl prva letošnja kopalca v bazenu (naju). Za njih je še vedno zima, ki za nas sploh ni zima. 30 stopinj jim še ne vzbudi želje po osvežitvi v bazenu.
Tuš, bazen, nato pa greva v lokalno trgovinico (sir, kruh in vino) in si narediva večerjo na vrtu. Joj, kako malo je treba za popolno zadovoljstvo. Pravkar je na bližnjem zvoniku odzvonila osma ura, malo pihlja, ptiči nama (komu pa drugemu?) drug čez drugega žvrgolijo:"lahkonočpadobrospita." Bova. Zagotovo.

Golega, Matriz N. Sra. de Conceicao

Golega, vse je v znamenju konjev

Qiunta Cardiga.

Konjski izveski v Golegi.

Pozdravlja naju tudi pravi konjiček.

Golobnjak v Casi do Petriarcav Atalaii

Ribič ob reki Nabao

Quinta Cardiga

Atalaia

Quinta Cardiga

Golega

Quinta Cardiga

10. maj: Santarem - Azinhaga

Pišem v postelji iz 18. soletja, kolikor je stara tudi hiša, v kateri bova prenočila, potem ko sva se naplavala v bazenu ter okrepčala v lokalni gostilni. Me je nemara zadela sončarica? Ne, nič takega, vse je res.
Sonce se je danes sicer trudilo na vso moč, po moje zato, da bi sleklo Portugalce, ki še vedno hodijo v debelih puloverjih in zimskih škornjih, a tudi 30 stopinj ni bilo dovolj. Ženske ostajajo v zimskem obuvalu, moški pa v bundah. Midva sva dostojno slečena kar znosno premagovala kilometre (26), F je rekel, da imava verjetno vgrajena notranja motorja na sončno energijo, ki naju poganjata naprej.
Iz Santarema sva se odpravila zelo počasi. Najprej sva si na tržnici kupila dve vrečki jagod ter jih počasi uživala na klopci pred katedralo. Poleg naju je imel svoje delovno mesto lokalni čistilec čevljev, ki je pozdravljal mimoidoče - morebitne stranke. Tudi midva sva začela oprezati, če so kakšni čevlji potrebni čiščenja, a so šli vsi že od doma primerno negovani.
Mimo je prišla prva romarka za Santiago, ki sva jo srečala na tej poti. Starejša gospa iz Muenchna se je z avtobusom pripeljala iz Azambuje, pritoževala se je nad vročino in pomanjkljivimi oznakami, a je šla kljub temu naprej peš, ker sva jo čez 15 km opazila spečo na klopci pred slaščičarno.
Midva sva obiskala še nekaj lokalnih apotek, postajava prava strokovnjaka za oskrbo žuljev, nato sva spila kavo in natočila vodo, ker sva se spet napotila na 15 kilometrsko cesto brez.
Poleg paradižnika sva danes opazovala še rast drugih poljščin: bučk, melancan, krompja, paprike in celo trte. Srečala sva Antonia, ki se je s traktorjem peljal škropit vinograd; ustavil se je, takoj ko naju je opazil. V Pensilvaniji je 23 let delal v gradbeništvu, zdaj pa doma kmetuje, s traktorjem je njegovo delo lažje kot prej, obogatel pa v Ameriki ni. Na Portugalskem zadnje 3 mesece ni padla ni kaplja dežja, minuli ponedeljek pa vse naenkrat (to blagodat mokrote sva imela čast spoznati na svoji koži). Na koncu je rekel, da sva mu polepšala dan; verjetno zato, ker je po dolgem času lahko vadil angleščino, oz. amerikanščino. Za Slovenijo še ni slišal.
Do prvega bara sva po 15 km prišla čisto premočena (pa ne od dežja) ter se z nahrbtnikoma na rami s težavo prerinila v lokal, ker so imeli zelo ozka vrata. Za izstop čez dobro uro je eden lokalnih junakov vzel kamen in razbil zarjaveli rigelj ter nama vrata na široko odprl. Hja, takole od enega do drugega simpatičnega dejanja spoznavava portugalsko gostoljubnost.
Omenila sem že nizke cene na podeželju, a si zaslužijo ponovno omembo. Včeraj sva pri Rosi v Reguengu za malo pivo, kavo in pollitrsko limonado plačala 1,30 evra. Več ni hotela. Iz neznanega razloga pa visoko za tukajšnje razmere cenijo sardelice, ki jih prodajalo na kose (po 0,40 vsako).
Danes sva se na quinti (velikem posestvu) hladila pod najlepšo platano ever. Tako široke krošnje še nisva nikoli videla. Potem sva opazovala obiranje graha, ki ga že na njivi tudi izluščijo iz stroka. Vse strojno. Midva sva si ga 200 metrov, kolikor sva hodila ob njivi, luščila lastnoročno. Zelo sladek je bil.
Na koncu pa pride najlepše: vasica Azinhaga (izg. Ansnjaga) malo pred Golego, kjer je bil rojen Nobelov nagrajenec za književnost José Saramago. V vasi imata starejša zakonca prijeten penzion Casa da Azinhaga, omenjen na začetku, kjer sva edina gosta. Ker sva se vnaprej odpovedala zajtrku, sva dobila 50 odstotni popust. Za udobje hiše z dušo (in bazenom). Tukaj se počutiva zelo domače, morda zjutraj pred odhodom še enkrat skočiva v bazen.