15. maj: Ansiao - Condeixa a Nova

Kdaj ste nazadnje duhali mrvo, posušeno seno? Danes je bil tukaj pravi dan za košnjo, sušenje in spravilo sena. F se je ob tem spomnil sodelavca, ki je šefa prosil za dopust, ker "mama mrva". Z razumevanjem je dobil 3 dni plačanega zaradi smrti v družini. Čez dobra dva meseca, ko se je kosila otava, je spet prosil za dopust, ker "mama mrva". Šef se ni dal, vsaka dva meseca pa mama ne umre, kaj se to pravi! In dobil razlago: "Buhnedej, ni mama mrva, mora devat, mama mrva."
Dišeče dopoldne naju je peljalo mimo travnikov in kasneje skozi borov gozd, v katerem je bil skoraj na vsako drevo pritrjen korček, v katerega se je scejala drevesna smola. Lončene zamenjujejo s plastičnimi, obliko korca pa so ohranili.
V Alvorge, vasici na hribu, sva pred barom bosonoga žulila vsak svojo flaško Sagresa mini, ko je pristopil Carlos in vprašal, če želiva carimbo (žig). Peljal naju je v krajevni urad, kjer sva poleg žiga dobila še vsak svojo spominsko zastavico in turistični prospekt. Sam pa se je ponosno postavil med prapore za fotografiranje. Temu se reče privrženost svojemu kraju.
V Rabacal sva prišla malo čez poldne in zavila v prijetno hladno restavracijo. Kosilo je bilo odlično, posebej jaz sem bila navdušena nad polenovko a bras, pripravljeno s krompirjem, čebulo in jajcem. Za kosilo z vključenim vinom in kavo sva za oba plačala 13€. Zaradi (pre)polnega želodca sva hodila počasi in se veselila bara v vasici Zambujal čez 5 km. A pričakovanje se ni izšlo, ker je bil bar zaprt zaradi smrti lastnika , je povedal sovaščan. Marsikaterega bara, ki ga napoveduje knjižica, ni več, medtem ko do zdaj še nisva naletela na kakšnega novega. Kaže, da to ni prav donopsna dejavnost, ki bi mikala mlade.
Počasi sva nadaljevala pot med nasadi oljk, bilo je zelo vroče, ko se je za nama ustavil mercedes, v njem so bili trije dobro razpoloženi gospodje. Ponudili so nama vožnjo, kar sva odklonila, eden od njih pa je povedal, da je v Condeixa a Nova lastnik prenočišča, ki sva ga izbrala za današnji cilj in kamor sva po naslednjih štirih urah tudi prišla. Naju je že pričakoval, ta čas je že malo odspal in ni bil več tako prešeren, a vseeno prijazen. Pred leti je delal krajši čas v Nemčiji, za silo smo se sporazumevali v nemščini, za poglobljen pogovor pa smo vsi skupaj znali premalo.
Za jutri spet napovedujejo 33 stopinj, torej bo treba zgodaj na pot.

Mak in oljke

Smola se steka v lončen korček.

Zambujal, pričakovanega bara ni več.

Vroooče!

Carlos iz Alvorge.

Mama mrva

14. maj: Alvaiazere - Ansiao

Današnji dan je bil lahek, izika, bi rekla Katarina. Na pot sva šla še v jutranji svežini, megla se je ravno dvigala proti hribu z vetrnicami. Našla sva že odprt bar in spila kavo po doslej najnižji ceni 55 centov.
Danes sva hodila 15 km in bila malo čez poldan že v Ansiau, ravno v času kosila. Privoščila sva si ga v Adega Tipica, kjer strežejo tipične portugalske jedi (piše v najinem vodiču), lokal je bil čisto poln. Postregli so nama zelenjavno juho, teletino kot ragu, pire krompir, solato in sladico, nekakšno strjenko. Cena 10 €. Za oba. Nato sva pri njih najela tudi prenočišče ter šla na ogled mesta, ki je v času opoldanske sieste povsem izumrlo. Morda bo kaj oživelo proti večeru. Zato pa imajo veliko hladno knjižnico z brezplačnim wi- fijem.
Danes vseh 15 km ni bilo prav nobenega bara, zato pa razgiban teren gor in dol, malo po asfaltu in malo po gozdnih poteh, tudi sence ni manjkalo. Ko sva prihajala v neko vas, je pel petelin, poslušala sva ga še dolgo potem, ko sva bila že čez hrib. Res je bil že malo hripav, a vztrajen. Potem sva prišla do ograje, skozi katero je molela  kozja glava. Revica radovedna jo je vtaknila skozi luknjo, nazaj pa ni znala. F jo je prijel za roge in ji pomagal nazaj. Meketala je na ves glas in kar poskakovala, ko je tekla h čredi, ki se je pasla nižje na travniku. F je dober človek.
Ob odhodu iz Alvaiazere sva si pozabila natočiti vodo (na Portugalskem je voda na pipah pitna), zato sva se razveselila prvega vodnjaka po 7 km. Kasneje sva srečala prijazno gospo, ki je okopavala na polju. Takoj se je naslonila na motiko in bila pripravljena na pogovor. Če sva žejna, uboga reveža, je vprašala. Teklo nama je s čela, torej ni bilo kaj tajiti. Domov je tekla po 5-litrsko plastenko vode, da sva se lahko odžejala. Takoj je bila pripravljena tudi za fotografiranje. Ponujala nama je vodo, da jo lahko vzameva sabo, a ni bilo za to nobene potrebe, saj je na poti vedno dosti prijaznih ljudi.
Z žulji sva do zdaj skoraj v celoti opravila, večina jih je že saniranih, nekaj pa še svežih, a mislim, da se tudi njim izteka čas. Stopala se nekako utrdijo, pa je. Razne druge, z napori povezane težave, pa rešujeva sproti, ko se pojavijo.In pozabiva nanje, ko minejo.
Dobro oprtan nahrbtnik lahko zelo omili bolečine v križu. Ko si ga damo na rame, je treba najprej zategniti pas v višini pasu, nato zgornjega in nazadnje zategovalce na naramnicah. Pritrjen mora biti tako čvrsto na hrbet, da se med hojo ne more premikati, v ramenih in vratu pa ne smemo čutiti nobene bolečine. Meni se zdi kot želvin oklep, želva verjetno sploh ne čuti, da ga nosi. Jaz pa včasih tudi ne. Se počasi spreminjam v želvo? Hja, bom pa živela 300 let, tudi to je nekaj ...

Netos Camino

Adega Tipica, prenočišče in restavracija v Ansiao

Hočeta vodo? Takoj prinesem ...

Prazna  in zapuščena.

Vodnjak ob poti.

Limon, kolikor hočeš.

Nekoč je bila hiša ...

Ansiao

... in v hiši toplo ognjišče.