Ravello, Positano, Sorrento

Jutro v hribih. Prav lepo je stopiti na teraso, sliši se petelinje petje in druge zvoke narave. Zajtrk na sončni terasi  z razgledom na okolico se je kar zavlekel, malo tudi zato, ker sem vedela, kakšna pot naju čaka. Najprej pol ure ovinkaste ceste, da sva sploh prišla v dolino k morju v kraju Maiori na Amalfijski obali. Obrnila sva se proti zahodu, naslednje mestece je Minori in tod je že bilo jasno, da sva zajadrala v turistične kraje. Gužva vsepovsod, predvsem na cesti. Pri mestu Amalfi kmalu zatem sva zavila strmo navkreber do Ravella. Mestece je znano po glasbenih dogodkih, predvsem vsakoletnem festivalu, ter po lepih razgledih na obalo spodaj. A seveda tod nič ni brezplačno, niti razgled. Obiskovalcev, ki se drenjajo po ozkih ulicah, je veliko, tudi gostilniški vrtovi so polni, saj prek 30 stopinj in stopnišča na vsakem koraku zažejajo. Cena za 2 x 1 dl limonade je 10 evrov. V navadnem lokalu. In to v deželi, kjer so limone glavni sadež, ki rastejo za vsakim vogalom. Je pa lepo v Ravellu.

Po dveurnem ogledu sva se po isti cesti iz Ravella spustila k morju in nadaljevala pot proti Positanu. Mislila sem, da bo v času sieste kaj manj prometa, a sem se uštela. Gneča na ozki serpentinasti cesti je bila neznosna, zaradi pomanjkanja parkirišč je marsikje ob robu ceste ali pa kar na njej parkiran avto. Občasno pripelje nasproti avtobus, videla sva tudi srečanje dveh. Med vsemi temi pa vijugajo še motoristi. Šofer mora biti skrajno skoncentriran, saj je cesta močno prepadna. A zelo slikovita, tako kot vsa okolica. 

V Positanu sva pot nadaljevala do Sorrenta. Zdaj ali nikoli, sem si mislila, kljub dramatični vožnji, ki jo bo treba kasneje ponoviti v obratni smeri. Prečenje polotoka, da sva prišla na drugo stran, kjer leži Sorrento, je kar znosno, a vseeno celotna pot kljub dokaj kratki razdalji terja preveč časa (in napora). Za Sorrento bi bilo treba imeti na voljo vsaj kakšen dan, saj je mesto dokaj veliko in zanimivo. Zdaj cvetijo vrtnice, vzpenjalke se vijejo po drevesih ob mestni vpadnici. Tudi sicer vse cveti, v mestu je veliko zelenja. V katedrali so se ravno pripravljali za poroko, svatje so se zbirali pred cerkvijo. Tod poteka glavni obred v cerkvi, mladoporočenca na klopeh za svate pripravita posebne knjižice s celotnim besedilom cerkvenega obreda. Sosednja uličica ob katedrali pa je nakupovalna, po njej se je bilo zaradi množice že kar težko premikati. Vsaka tretja vrata vodijo v trgovino/proizvodnjo limončela. Tudi poskusila sva ga, a je v glavnem presladek. Eden od izdelovalcev je rekel, da je v 1 litru 70 dag sladkorja, a da količina ni točno predpisana in se ga lahko da tudi manj. Veliko je tudi pisane keramike. 

Vračala sva se po isti poti, kar malo sem se bala, kako bo šlo, a k sreči je bilo prometa malo manj kot prej. Ali pa sva bila že vsega hudega navajena. Kako se je pod večer prilegel ležalnik na "najini" terasi! 

Pietre

 Pietre je samo končen cilj današnjega potovanja od juga proti severu, iz Kalabrije prek Bazilike do Kampanje. Dobrih 300 km naj bi prevozila v štirih urah, če ... če ne bi D kot navadno poiskala stranskih poti.  

Vse do Tortore Marine sva lepo počasi vozila ob obali, videti je bilo, kot da je vsa zahodna obala Kalabrije ena sama plaža. Ustavljala se nisva, prometa je bilo malo. Pri Tortori Marini je bila na cesti tabla, ne preveč velika, da je en del ceste, ki se proti Salernu nadaljuje ob morju, zaprt. Peljala sva mimo nje, kot še številni drugi. Tabli nisva verjela. Lepa obalna cesta, ozka in vijugasta, ponuja prekrasne razglede na Tirensko morje. Bolj ali manj je obala nenaseljena, le peščenih plaž ni več, pač pa se strmo pogorje spušča vse do morja, malo nad njim pa gre skozi tunele najprej železnica in nad njo že omenjena cesta.

Ustavila sta se v kraju Maratea oz. v pristanišču pod njo, kjer sva računala na kavo in WC. Ustavila sva ob enem najlepših WC-jev, kar sem jih videla, a je bil zaprt. Posedela sva v barčku, spila kavo, si malo oddahnila in nadaljevala pot - spet mimo table, da bo v nadalevanju cesta zaprta. Tudi tej  nisva verjela. Malo me je že skrbelo, a tudi F je bil mnenja, da bi morali popolno zaprtje ceste bolj na veliko označiti.

Lepo je šlo še naprej do kraja Acquafredda (mrzla voda), po zelo ozki cesti skozi vas in še malo naprej, ko naju je res oblil mrzel tuš, kot se reče, ko te nenadoma doleti nekaj slabega. Cesta je bila zaprta z ograjo, pot naprej ni bila mogoča. Vrnila sva se po isti ozki in vijugasti cesti nazaj, a ne do izhodišča, pač pa le to Maratee, ker sem na zemljevidu videla, da se od tod po neki bližnjici pride na glavno cesto proti Salernu. Res se pride, a nikakor ni bližnjica. Ozka cesta se vijuga preko hriba, tudi pokraina se povsem spremeni, namesto obmorske flore so gozdovi polni kostanjev. Sva pa na ta način spoznala nekaj novih krajev, v Trecchini sva se tudi ustavila in pomalicala. Imajo zelo lep park. Tudi v odprto cerkev sva vstopila in se malo ohladila. Po dolgi vožnji sva se pri Lagonegro končno vključila v avtocesto in oddrvela proti Salernu, predtem pa občudovala Rivello, a časa za ustavljanje je zmanjkalo.

V zmešnjavi cest pri Salernu sva zgrešila en odcep in se odpeljala do mesta Pagani, kjer sva po kažipotu za Tramonti, kjer naj bi bilo nocojšnje prenočišče, zavila v hribovje. Po zelo zelo ozki in vijugasti cesti, pri čemer je bilo tudi nasproti veliko prometa, celo avtobusov, sva se nekako pripeljala do vasi Petre, ki je nekakšen zaselek kraja Tramonti. F me je prosil, naj nikdar več ne rezerviram prenočišča v hribih, med to vožžnjo je moral biti skrajno skoncentriran. Ne spomnim se, kdaj sem bila nazadnje tako napeta, kot tokrat, večkrat je šlo prav za las pri srečevanju z drugimi vozili. Malo pred ciljem nama je naproti prišla še čreda ovac, za njimi pa pastir, ki se je veselo smejal. K sreči je bilo ravno tam majhno izogibališče, da so šle ovce lahko mimo.

Kakorkoli, zapis je dolg, čeprav je šlo samo za vožnjo od točke A do točke B. Apartma Le terrazze sui Monti v vasi Pietre pa so pravo razkošje: tri spalnice in 7 postelj, 2 kopalnici, kuhinja in velika terasa z mizo in tudi ležalniki. Naredila sem kosilo, na terasi sva spila kozarec vina in si oddahnila. Pogled na dolino je prav lep, kakšna je od tod cesta do morja, pa danes raje ne razmišljam. Jutri bo vse jasno.

Lepi razgledi na Tirensko morje

Maratea, pristanišče


Okrancljan wc v Maratei

Železniška proga pod vasjo Acquafredda

Ne vnemirjajte svojega srca in ne bojte se  - primeren napis za današnji dan

Park v Trecchini

Rivello

Cesta je najprej njihova

Tropea, Pizzo

 Kalabrija je precej hribovita, tako da je na zahodni strani celine med Tirenskim morjem in vzpetino nad njim bolj malo prostora. Največ ga zavzemajo peščene plaže, ki so res privlačne. Dolge, bele, prazne, ki jih obliva modro morje. Cesta od Belmonteja proti jugu, po kateri sva se danes podala, je ozka in vijugasta, a prometa ni veliko. Le sem in tja kakšen divjak pridrvi po nasprotni strani, ko seka ovinke. Vidi se, da tod, razen izjemoma, ne živijo premožni ljudje. Hiše so slabe, nedograjene, veliko je zapuščenih, polja prerašča trava. Trava z obeh strani ceste sili na cestišče, ker večinoma ni pokošena. Občasno se mi je zdelo, ko da sva v avtopralnici, visoka trava pa je namesto krtač drsela ob avtu. 

Tropea me malo spominja na francoski Saint Tropez.  Enako je na "koncu sveta", do nje se pride po dolgi in ovinkasti cesti, na koncu pa nas pričaka malo bolj mondeno letovišče, polno turistov. Tudi cene so temu primerne. Za dve kavi (espresso in kapučino) sva v čisto navadnem barčku plačala 5 evrov, od tega je bila miza (tavola) 1 evro. Mesto se dviga visoko nad morjem, doli pa je sanjska plaža, lepše menda še nisem videla. Tudi kopalcev na njej je bilo presenetljivo veliko. Tropea je sicer znana tudi po čebuli (cipolla), ki jo ponujajo na vsakem koraku, cena je okrog 4 evre za kilogram. Je rdeče barve, večinoma izredno debela, podolgovata ali okrogla. Nisva si mogla kaj, da ne bi ob povratku iz Tropee tudi midva kupila en venec, da jo preskusiva. Ne verjamem, da je tako dobra, kot tista iz Jašići. Pa še nekaj domačega vina za pokušino.

Nazaj grede sva se ustavila še v mestu Pizzo, ki je precej manjše od Tropee, ne tako mondeno, a meni veliko prijetnejše za pohajkovanje po ozkih ulicah in stopniščih. V zelo prijetni gostilnici sva našla prosto mizo, imeli so dovolj izbire za F (meso) in za D. (morsko). Pa še lastnika sta bila zelo simpatična. In normalne cene. 

Jutri se za pet dni seliva v okolico Neaplja, torej se že počasi obračava proti domu.

Plaža v Tropei

Tropea

Pizzo