31. maj: Cruceiro - Padron

Kot kaže bova jutri v Santiagu, do tja je še 25 km, nocoj bova prenočevala v enem zadnjih albergov, v sobi je 48 postelj, skoraj vse so zasedene, kopica novih znancev. Zna biti še živahno, nekateri so že popoldne prepevali.
Tudi sinoči je bilo v sosednji spalnici "živahno", smrčanje se je slišalo skozi steno. V "najini" sobi sta bili poleg naju le še Čehinja Jana, mlada simpatična punca iz Prage, in Barbara, Angležinja mojih let, živeča v Švici, ki ima hude težave z nogami, tudi žulje. Dala sva ji ves najin pribor in praktične nasvete, menda so ji pomagali, ker sva jo dopoldan občasno videvala med postanki v barih.
Štartala sva kot navadno prva ter začela pot po zeleni, valoviti pokrajini, podobni kot na Portugalskem, le ohrovta je tu manj, trta pa enako raste na brajdah, ki jih podpirajo sloki granitni stebrički, pri čemer se je branko spremenil v blanko, tinto pa ostaja zvest svojemu imenu. Govor je o vinu. Domovi za visokimi kamnitimi ograjami so kot majhne kasarnice, ne vsi, a to je prevladujoč slog. Pozdravljamo se manj, nekako ni v navadi, ljudje opravljajo svoje delo in se ne menijo zate, ko hodiš mimo po cesti. A tudi danes sva srečala nekaj izredno ljubeznivih in gostoljubnih domačinov.
Po lepi stezi med njivami sva prišla prav v središče Caldas de Reis, zdraviliškega mesteca. Na vrelcu z vročo vodo sva namakala noge (bolj na hitro, je bila prevroča), jo malo spila ter napolnila steklenici. Nato pa na čaj - zanimivo, pri številnih odprtih barih smo se vsi romarji zbrali v istem, bolj zanikrnem.
In potem nova drama Vodafon. Ker včeraj nisem imela kontakta, sem šla po pomoč. Izkazalo se je, da je uslužbenka na španskem Vodafonu v Tui (Maria Jose, pa tako zadovoljna je bila) naredila napako, ker ni pravilno aktivirala sim kartico, zato je bonus propadel. To je tukajšnja uslužbenka zelo hitro ugotovila, a kljub njihovi napaki sem morala plačati še enkrat. Ni se niti opravičila, rekla je le, da sem žal naletela na nesposobno Vodafonovo uslužbenko, a njihova poslovalnica pač nima nobene zveze z ono v Tui, čeprav sta obe Vodafon. Če samo primerjam to storitev z ono  v Coimbri! Ni primerjave!
Mislim, da je standard Portugalcev nižji od španskega, čeprav ne poznam natančnih podatkov, a lahko rečem, da je srce Portugalcev veliko za deset Španij.
F pravi, da moram napisati, da me je po opravku v Vodafonu po vratu "nasral" še golob, a to je bil čisti slučaj. Bilo nama je zelo smešno, ker je nekako "sovpadalo".
Danes je bil zelo vroč dan, eden najtoplejših na tej poti, zato so bili postanki več kot dobrodošli, čeprav je dobršen del poti potekal po senčnatem gozdu. V cafe Esperon v Caracedo naju je lastnica peljala zadaj na senčnat vrt, v hipu prinesla mrzlo galicijsko pivo in šla delat tortiljo, a prej je prinesla pokazat kruh, da sva ga izbrala. Zelo razumevajoča je bila do najine utrujenosti v vročem dnevu. Kasneje so v bar prišli še drugi: že omenjeni Barbara in Jana ter Italijani Giovani, Mateo, Angelo in Silvia.
Zadnji kilometri pred Padronom so bili ubijalski, noge premikaš kot avtomat, ker veš, da boš enkrat na cilju. Na enem od klancev skozi neko vas, sva naletela na možakarja, ki je mešal beton. Očitno sva se mu zasmilila, ker je šel v hišo in nama prinesel šilce nekega domačega likerja, ki menda pomaga v vročini. Kasneje sem spila tudi vso zdraviliško vodo, ki je medtem postala mlačna. V takšni vročini ne zaleže nič, šele ko prideš v albergo, si spet "živ", ko se stuširaš in piješ, piješ, piješ. Vodo. Poteg greš pa nekaj spit.
Padron je lepo mestece z drevoredom platan, zadaj so ozke ulice. Ima cerkev Santiago, v kateri je kamen (padron), po katerem ima mesto ime. Gospod v cerkvi nama je posebej prižgal luč, da sva ga videla. Želel si je žigosati najini izkaznici, a žal nimava več prostora, torej je lahko pritisnil žig v najino kažipotno knjižico.
Kraj je znan po jedi pemento de Padron, pečenih okroglih zelenih feferončkih, potresenih z grobo soljo. Zelo okusni so bili, pikantni pa prav nič. Mogoče se jim zdijo pikantni, ker so bili soljeni, ker sicer večino jedi (enako kot Portugalci) zelo malo ali nič ne solijo.

Caldas de Reis, rio Umia

Caldas de Reis, vodnjak z vročo vodo

Giovanni in Jana

Barve narave

Padron, pemento de Padron, pečeni feferončki

Padron, je sveti duh ušel iz cerkve?

Počitek v barčku, z leve: Barbara, Jana, Mateo, Silvia

Padron, trg s platanami

30. maj: Arcade - Cruceiro

Danes sva prišla v nov časovni pas, no, dejansko sva vstopila vanj že ob prestopu meje, a sva do danes zjutraj, ko naju je končno presvetlilo, koliko je ura, živela še po starem. Ko sva ob 7.30 (po najino) korakala skozi mesto, so se nekateri bari ravno začeli odpirati. Presenečena nad zgodnjim vstajanjem Špancev sva šla na kavo in za povrh dobila še kolaček in pouk o pravi uri, torej 8.30.
Spustila sva se dol do reke Verougo, prečila kamniti most in se začela strmo vzpenjati na hrib Canicouvo. Zjutraj je bilo še precej hladno, a se nikoli preveč ne oblečeva, ker se pot praviloma najprej vzpne v hrib in tudi tokrat sva se hitro zelo ogrela, tako da sva se kar razveselila vodnjaka, da sva se lahko odžejala. Malo naprej pa še nemškega para, ki je ravno pospravljal zajtrk. Potožila sta, da sta se včeraj vrnila v hotel daleč nazaj, a to so pač camino izkušnje.
Danes sva ves dan hodila gor in dol, a sva bila v dobri kondiciji, zato se niti nisva prav pogosto ustavljala. V pokrajinsko prestolnico Pontevedra, ki je kar veliko mesto, sva prišla okrog poldne, iz predmestja v center sva hodila dobre pol ure.
Mestno središče je zelo simpatično, številne arkade, majhni trgi, vsepovsod lokali, kjer posedajo domačini in turisti. Tudi midva sva si vzela kar precej časa za ogled in počitek, na Praca Lena, ki je eden manjših trgov, zato pa ga obkroža kar pet majhnih restavracij pod arkadami, sva v eni od njih naročila solato in kozarec vina. Kar še bi sedela, prav prijetno je bilo, a naju je čakala še dolga pot.
Dolga, a zato izredno lepa. Steza se je vila skozi gozd z gosto senco, skale ob robu poti so bile obrasle z mahom, vsakih nekaj deset metrov je prek steze pritekel studenček, ravno toliko, da je bilo treba zbrano hoditi in vsake toliko skočiti čez vodo. Ko sva šla mimo potoka, sem nad tolmunom opazila dva kačja pastirja, skoraj črna z odbleskom turkizne in vijolične. Spreletavala sta se in lovila nad temno zeleno vodo, tako lep prizor je bil, da mi je zastal korak, lahko bi ju še dolgo opazovala.
Ko sva po dolgih desetih kilometrih brez postojank prišla do vaškega bara, imenovanega Meson Don Pulpo, je nastala prava camino scena. Nabralo se nas je kakih 15, vsak je imel kakšno pomembno informacijo. Naju je najbolj pretresla ta, da je pričakovani albergo čez dva km verjetno zaprt, do naslednjega pa je še vsaj 6 km. Naročila sva pivo in tortillo franca (pečeno jajce v kruhu), dobila sva dve ogromni, zato sva eno pospravila v nahrbtnik.
Prva sva nadaljevala pot in zgrešila odcep za albergo v Portelli (ki je morda zaprt). Ko sva se tega zavedela, sva brez besed nadaljevala pot. Nikoli noben od naju ne stoka, kadar je težko. Ta skupna lastnost na poti (in v življenju) zelo prav pride. V bistvu je camino dobra vaja v tem, da mirno sprejmeš vsako situacijo, ki je ne moreš spremeniti.
Do alberga v vasi Cruceiro 5 km pred Caldas de Reis sva prišla močno utrujena. V dveh sobah so bili 3 stanovalci, receptorja ni bilo. Po tušu in pranju sva sedla ven na klopco in preverila zaloge. Ni slabo: razdelila sva si tortillo in naredila lonec limonade (zadnja limona iz zaloge). Lonec zato, ker je bila v kuhinji to sploh edina posoda.
Kasneje je prišlo še veliko romarjev, vsak je prikolovratil po svoje. Govorila sva z Nemcem Tomasom, ki je sedmič na caminu, tudi via De la Plata je že prehodil.
Tu je zelo mirno, tišina, smo na vasi. Tako mirno, da tudi internet zaenkrat ne dela. Gotovo pa se bo dobro spalo.

Puščica in stilizirana školjka

Na morju smo.

Trg lena v Pontevedri

Arcade, reka Verdugo

Arcade, z balkona hotela Isape

Senčnata pot

29. maj: Porrinho - Arcade

Prav zdaj je začelo biti v zvoniku male cerkvice Santiago, preko katere z balkona najvišjega nadstropja hotela Isape gledava dol na mesto Arcade vse do zaliva, nad katerim se spreletavajo galebi; to je prizor (tudi zvočni), ki ga ne pozabiš in te ogreje celo v kakšni mrzli zimi.
A gremo na začetek današnjega dne.
Ob 6. uri zjutraj so prvi vrečkarji (prosim, nikoli ne dajte svojih stvari v šumeče vrečke, do sostanovalcev so humanejše take iz blaga) začeli pakirati za odhod in naš internat, oprostite, albergo je oživel. V postelji, v kateri se je dobro spalo, ker je bilo ponoči čisto mirno, sva ostala do zadnjega, nato pa brez zajtrka odšla že ob 7. uri.
Našla sva bar, edinega, ki je bil že tako zgodaj odprt, spila čaj, poleg so prinesli churose (ocvrte palčke listnatega testa, sladkane). V Španiji sploh ni treba naročati hrane, ker ob pijači vedno kaj prinesejo, pa še presenečenje za povrh, ker nikoli ne veš, kaj boš dobil. Midva vse poskusiva, kar prinesejo.
Potem pa v hrib, kam pa drugam. Bilo je še hladno, megla se je vlekla po dolini in nas ovijala v neviden plašč. Kot polž zlezeš noter v svojo hiško, noge se kar same premikajo, misli pa dremljejo in počivajo v pričakovanju dogodkov novega dne. Gledala sem hiše, ki so vse po vrsti zgrajene iz velikih granitnih blokov nedoločene sivo rožnate barve. Tudi balkoni in ograje okrog hiš so iz enakega materiala. Videti je trdno grajeno, za večno, a tako dolgočasno. Kako pogrešam prijazne, čeprav načičkane portugalske hiše, obdane z zelenjem in rožami. Pogrešam tudi zlizane pločnike iz malih belih granitnih kock. Pogrešam celo črko š, tukaj se sliši vse mehkeje, servesas namesto servežaš, na primer. No, se bomo že navadili.
V Cafe Flora (zelo simpatičen barček) na Concello de Mos, ki je zadnji pred vzponom, sva šla na kavo (in košček kolača po volji natakarja). Zbrali smo se vsi, ki smo danes na poti. Nekateri so že pili pivo, gledala sem, kako je barman vzel kozarce iz zamrzovalnika in v orošene nalil točeno pivo. Zaželela sem si, da bi mi bilo dovolj vroče, da bi mi zapasalo prav takšno pivo.
Ko smo v soncu nadaljevali pot navkreber, ni bilo treba dolgo čakati na pravo žejo, le piva takrat ni bilo v bližini. Zato pa sva se lahko odžejala ob vodnjaku in ohladila pod palmo. Pot je bila dolga, a ne preveč strma, zato pa smo šli navzdol kot po lestvi, precej navpično.
V Redondelo, kjer sva nameravala sprva prespati, sva prišla tako zgodaj, da na spanje še ni bilo niti za misliti, zato pa je bil pravi čas za dolgo pričakovano pivo. Spila sva ga dva kozarca, ker nama je stregla nasmejana gospa, ki naju je malo spominjala na Piko. K pivu je prinesla tortillo, v lokalu so imeli wi-fi, tako je urica minila mimogrede, nato pa sva polna moči nadaljevala pot proti 7 km oddaljenemu mestu Arcade.
Pot je bila lepa, navkreber, a skozi senčnat gozd. Z vrha je bil lep razgled na - jezero? Neee! Na morje, ki se z globokim zalivom zajeda v celino.
Morje na obzorju naju je kar neslo dol s hriba in nato skozi mesto vse dol do zaliva, kjer naj bi bilo (po najino) zanesljivo kakšno prenočišče. Za nama pa Gisele in Bernhard, ki se naju zadnje dni nekako držita, čeprav sta zadnjič razlagala, da ne zmoreta, a sta kar vztrajna.
Doli ob morju se je izkazalo, da prenočišča tam ni, zato se je nemški par razočaran takoj obrnil nazaj v breg, midva pa sva zavila v bližnji bar na pivo in razmislek. Prijazni lastnik nama je predlagal hotel Isape ter narisal natančen načrt, kako se pride do njega.Res je na vrhu hriba, a zato s prekrasnim razgledom.
Ko se je izkazalo, da ima najina hotelska soba "jedilnico" (balkon) z najlepšim razgledom, sva se odločila pripraviti piknik kar v sobi oziroma na balkonu.
V trgovini, kamor sva šla po hrano in pijačo, je simpatična gospa Almudena vse artikle, ki nama jih je prodala, hvalila, da so bueno, na koncu nama je kot bueno prodala tudi svoje domače vino, ki sva ga zlila v lijak, ker je bilo tako zanič. Zato pa sva jo na njeno željo fotografirala, ker se je pohvalila, da sta ji dve Nemki že poslali fotografijo, ki sta jo naredili v njeni trgovini. To željo (prvi del) sva ji rada izpolnila. Kupovanja vina pri njej pa ne priporočava.
F je danes komentiral, da je njegovo ozadje "first foto star" tega bloga. Ja, kako ne bi bilo, če pa je v središču mojega pogleda, ne?

Zadaj morje, spredaj "first foto star".

Kako simpatičen posnetek!

Arcade, Ponte Sempaio

Želena in modra, no, pa še malo rumene

Puščica kaže smer.

Arcade, pogled z balkona

Arcade, iglesia de Santiago

Almudena iz Arcadie

28. maj: Valenca - Porrino

V hotelu* je zajtrk bolj skromen, zato sva tako kot še štirje kolesarji hitro opravila z njim in krenila prek mostu (prav zdaj ga obnavljajo) čez reko Minho v Španijo. Skoraj se nama je malo stožilo, ko sva zapuščala prijazno Portugalsko.
V španski Tui, utrjeno staro mesto, sva prišla prav hitro in pred katedralo srečala iste štiri kolesarje, ki so povedali, da so Brazilci, kolesarijo od Lizbone v Santiago. Izmenično smo se pofotkali, oni so odbrzeli naprej, midva pa na kavo. Kmalu sva se prepričala, da sva v novi državi, ko sva za kavo plačala 1,10€, torej enkrat več, kot sva se tako z lahkoto navadila.
Čeprav drugačen kot sosednja Valenca je tudi Tui luštno staro mestece; mimogrede sva ugotovila, da je Karina tukaj odprla kšeft, prodaja lončenino in podobne izdelke za dom (glej fotko).
Nato sva poiskala Vodafon, da bi nabavila špansko sim kartico za ipad. Prijazni uslužbenki Marii Jose sva pokvarila jutro, ker se je mučila eno uro, vmes je za nasvet poklicala najmanj pet različnih ljudi, dokler ji ni nekdo razjasnil skrivnosti, kako se jo aktivira. Tukaj nimajo predplačniškega časovnega zakupa kot na Portugalskem, pač pa sva kupila 1gb prenosa, ki ga lahko trošiva 1 mesec. Mislim, da je bila Marija Jose na koncu vsaj tako vesela kot midva, ker je uspelo, pa še nekaj novega se je naučila.
Pot se je precej časa vijugala skozi zelenje, ob potoku, prek starih mostov (Tomi!), skozi gozd. Že(l)jno sva pričakovala v knjižici napovedano počivališče vrh hriba, malo sva se že pogovarjala, kaj bi nama teknilo, ker je bilo že krepko čez poldne, a sva se uštela. Na klopcah je sicer posedalo zelo veliko ljudi, ki so se tja pripeljali z avti in s seboj imeli tudi malico, nekateri celo tople posode jedi, iz katerih se je še kadilo. Bili so pač dobro poučeni, da se tu ne dobi nič, ker je lokal zaprt.
Midva, nepoučena, sva se napila vode in spustila v dolino, kjer pa sva kmalu naletela na zunaj precej zanikrn bar, a so nama pripravili prav okusno malico.
Porrino, ki sva ga določila za današnji cilj, ima ogromno industrijsko cono, mimo katere sva hodila v mestno središče dobro uro, prehitevali smo se z drugimi, dolgočasne poti naveličanimi pohodniki, med njimi tremi Američankami, s katerimi se srečujeva zadnje dni. V mestu sva naletela na Wernerja, ki se je namestil v hotelu, midva pa sva se danes odločila za poceni albergo per peregrinos (5€).
Mesto Porrino je bolj neugledno, bloki so brez dobre arhitekturne ideje nametani tik ob stare hiše.
Nastanila sva se v sobi s 24 posteljami, a vse niso zasedene. Hiša stoji na bregu rečice Loura, polne rastlinja, ki ji daje lepo zeleno barvo. Zdi se mi pomirjujoča, drugačna kot naše nocojšnje bivališče, ki je zaenkrat zelo bučno. Upam, da ga bo utrujenost stanovalcev pravočasno umirila.

"Karinin" lončarski butik

Galicijski koruznjak

Tui, pred katedralo, zadaj brazilski kolesarji

Tui, Puente da Veiga

Cruceiro San Telmo

27. maj: Rubiaes- Valenca

V nasprotju z napovedjo je zjutraj deževalo. Perilo, ki se je sušilo zunaj, je bilo še malo vlažno. Žal nimava s sabo vrvice in nekaj ščipalk, s čimer bi problem sušenja pogosto lahko rešila kar v sobi. Pa ne le to, v kombinaciji z že omenjeno ruto lahko z vrvico in ščipalkami ustvariš nekaj zasebnosti v skupinskih spalnicah, kadar so ležišča zelo blizu skupaj. Letos sicer nimava teh težav, ker so se skupinska prenočišča, albergi, pojavila šele zdaj, prej jih sploh ni bilo. Namig je namenjen Mileni, ki jo gotovo malo že daje "rajzefiber" pred odhodom na Camino Frances, tam pa je v tem času pričakovati zelo veliko romarjev in polna prenočišča. Milena, še tanke tekaške rokavice vzemi s seboj, zelo zgodaj zjutraj ali v dežju tako lepo pogrejejo roke.
Tukaj ne vstajamo prav zgodaj, pri zajtrku ob 7.30 se nas je zbralo vseh osem, ki smo spali v O Repouso do Peregrino: poleg naju še Werner, Gisela in Bernhard, par Avstralcev in Kanadčan. Pestra družba in glasen pogovor, čisto drugačna scena kot sva je bila do sedaj vajena na tej poti. Kasneje sva na poti in v barih srečevala še številne druge pohodnike, nekatere glasne, druge bolj zazrte vase, take, ki raje hodijo sami.
Ker naju je danes čakalo samo 17 km, sva druge puščala naprej, hodila počasi in se pogosto ustavljala. Vmes sva se oblačila in slačila, ker je bilo vreme zelo nestabilno, pot pa lepa, kamnita, med zelenjem, ob vodi, brez hudih vzponov. Tablo, ki je vabila na menu peregrinos, sva posebej fotkala ob misli na Alenko, da se ji obudijo lepi spomini.
Prav uživala sva na današnji poti. Pozdravljala sva redke domačine, ki so se že prikazali iz hiš. Možakar na nekem vrtu naju je poklical bližje in nalomil nekaj vej češnje hrustavke. Joj, kako debele in sočne so bile, še kar nekaj časa sva se sladkala z njimi.
Ob vstopu v Valenco, zadnje portugalsko mesto ob meji s Španijo, sva se ustavila v churasquerii, to je lokal, kjer pečejo perutnino, prodajajo tudi za sabo. Piščance na nek način prej sploščijo (obtežijo?) in pred peko marinirajo. Že nekaj časa naju je mikalo, da bi jih enkrat poskusila. No ja, čisto v redu perutnina, a nič posebnega, kura kot kura.
Valenca je stara trdnjava z mestnim jedrom, okoli katere je zraslo moderno mesto. Trdnjavski zid je zelo dobro ohranjen, staro mesto pa obnovljeno, polno lokalov, trgovinic, ozkih ulic. Danes je nedelja, zato se je sprehajalo veliko družin, trgovine pa so bile odprte. Tudi midva sva se počasi sprehajala po slikovitih uličkah ter posedela na soncu. Ja, to se je res spremenilo, zdaj celo iščeva sonce, prej sva pa bežala pred njim.
Namesto večerje v restavraciji sva si naredila "poslovilca" od Portugalske kar v sobi. Kupila sva nekaj sira in steklenico dobrega vina tinto iz Doura ter se spomnila nekaterih trenutkov v zadnjih treh tednih, ki jih ne bova prav zlahka pozabila, tistih najlepših pa nikoli.

Ker jih ni mogel hitro natrgati, nama je nalomil vej s češnjami.

Preko mostu, spet in spet.

Prijazen gospod s češnjo.

Valenca, v starem mestu za trdnjavskim obzidjem

Valenca

Most

Slastne hrustavke

Valenca je polna trgovinic.

Meni za romarje

Valenca je lepo obnovljena.

Valenca, trdnjavski zid

26. maj: Fasha - Rubiaes

Včeraj naju je zbudilo ptičje ščebetanje, danes pa dežne kaplje, ki so tolkle po strehi. Takšna prebujanja so vsekakor prijetnejša kot zvok budilke.
Luis je bil že v vrtu, nabiral je maline za Mario, ki je še spala, z Luisom pa smo se še enkrat poslovili. Oba z Mario sta res zelo prijetna človeka, upam, da se bomo še kdaj srečali.
Dež je malo ponehal in spet začel, dokler se ni pošteno ulilo, zato sva že čez dobro uro že vedrila v baru, pila čaj in degustirala nove vrste kolačkov (no, ja, niso me prepričali). Vmes je ponehalo deževati, zato sva zlagoma nadaljevala pot skozi vasi, ki so si sledile druga za drugo. Veliko traktoristov se je že vračalo z njiv, delo je bilo v polnem zamahu. Videla sva dve ženski, ki sta vpregli kravo, da je vlekla poln voz gnoja na njivo. Nasproti nama je prihajala ženska s šopkom rož v eni roki, na glavi je nosila posodo, polno pravkar nabranih jagod. Vzela jo je z glave in nama ponudila dve najlepši ter zaželela srečno pot.
V  Ponte de Lima sva prišla skozi zelo lep drevored starih platan. V mestu so se pripravljali na neko veliko prireditev, ker so se zbirali številni obiskovalci. Nisva imela časa raziskovati, za kaj gre, čakalo naju je še 18 km, zato sva si na tržnici kupila jagode in spila kavo ter nadaljevala pot po mostu čez Rio Lima. Še prej pa sva poslikala nekaj bronastih kipov, v tem mestu jih je posebej veliko.
Zelo lepa kamnita pot se je vila navkreber med polji in zaselki, ves čas naju je spremljala domača glasba iz zvočnikov, ki so jo navijali na ves glas. Je bilo to zaradi prireditve ali kakšnega praznika? Naju ni motila.
Navadno hodim zadnja, zato ne vem, zakaj sem se tokrat na ozki poti zrinila naprej. Hodila sva v klanec po stezi ob kamniti škarpi, ko sem pol metra pred sabo zagledala dve velikanski prepleteni kači. Odrevenela sem, onidve pa ne; prva je hitro smuknila v bližnjo luknjo, druga, najbrž on, pa je prav elegantno in počasi odvijugala po škarpi navzgor, da sem uspela še pofotkati njen zadnji konec, preden je na drugo strani spolzela v svoje skrivno domovanje. To bližnje srečanje me je precej pretreslo, želela bi si postanka, a nanj ni bilo mogoče računati še vsaj pet km.
Včasih se zgodi, da se človeku želja uresniči, še preden jo izreče. Pojavila se je risba ribe in na tabli napis Riba Rio, kmalu zatem pa tudi samoten lokalček nad reko Labrujo, ob kateri sva hodila. Mali možic nama je prinesel 10 malih pečenih ribic, ki jih je prelil s toplo marinado iz čebule, olja in kisa, dodal košarico kruha in steklenico vina verde. Ter poniknil v svojo siesto.
Vzela sva si čas, sezula čevlje. Kruh sva pomakala v slastno omako, srkala vino in preprosto uživala toliko časa, da se na stopalih ni več poznal vzorec od nogavic. Potem pa so palci spet oživeli in pomigali: treba bo naprej!
Mimo bara Nunes s kapelico, v kateri stoji otožen kip sv. Jakoba, ter mimo vodnjaka s tremi izviri, kjer sva si napolnila rezerve vode, sva zakorakala strmo proti Alte Portela Grande. Hrib ni visok, le dobrih 400 metrov, a pot je speljana zelo strmo navkreber, da si čisto moker, na vrhu pa imaš tak dober občutek planinske klime. Naredila sem Sašin  brdz in posnetek posebej zanjo.
Dol je šlo lažje in kar hitro sva prišla do pensao O Repouso do Peregrino. Po tuširanju sva se vrgla v žehto, saj danes prijetno piha, pa še sušilo se bo lahko pod nadstreškom. Kmalu zatem so nas sedem romarjev odpeljali v 3 km oddaljeno restavracijo na večerjo. Razen Wernerja drugih nisva poznala, pri večerji (meni peregrinos z dodatkom gore krompirja in riža) pa sva spoznala Nemca Gisele in Bernharda, ki sta na caminu prvič. Začela sta v Portu, delata krajše etape do 15 km dnevno, a Bernhard že leta sanja o Camino de la Plata od Seville do Santiaga (1000 km zelo samotne poti). No ja, začela sta, zakaj pa ne enkrat tudi to. Prijetno smo klepetali, zdaj postaja skupno bivanje malo bolj podobno običajnemu caminarskemu življenju. Novih srečanj ne štejeva več, ker jih je že toliko.

Kofetek v Ponte de Lima.

Ponte de Lima

Camino skozi gozd.

Jakob na poti iz Fashe do Ponte de Lima

Quinta, kmečko posestvo

Sašin brdz na Alto Portela Grande

Žalostni Jakob iz kapele N.S. Nieves

Nebo je padlo v vodo.

Pri vodnjaku Tres Bicas

Bom diia, izvolita sveže jagode.

Pol druge kače

Ne spomnim se kje, a lepa je vseeno, modra kot nebo.

Drevored platan na vhodu v mesto Ponte de Lima.