28. maj: Valenca - Porrino

V hotelu* je zajtrk bolj skromen, zato sva tako kot še štirje kolesarji hitro opravila z njim in krenila prek mostu (prav zdaj ga obnavljajo) čez reko Minho v Španijo. Skoraj se nama je malo stožilo, ko sva zapuščala prijazno Portugalsko.
V španski Tui, utrjeno staro mesto, sva prišla prav hitro in pred katedralo srečala iste štiri kolesarje, ki so povedali, da so Brazilci, kolesarijo od Lizbone v Santiago. Izmenično smo se pofotkali, oni so odbrzeli naprej, midva pa na kavo. Kmalu sva se prepričala, da sva v novi državi, ko sva za kavo plačala 1,10€, torej enkrat več, kot sva se tako z lahkoto navadila.
Čeprav drugačen kot sosednja Valenca je tudi Tui luštno staro mestece; mimogrede sva ugotovila, da je Karina tukaj odprla kšeft, prodaja lončenino in podobne izdelke za dom (glej fotko).
Nato sva poiskala Vodafon, da bi nabavila špansko sim kartico za ipad. Prijazni uslužbenki Marii Jose sva pokvarila jutro, ker se je mučila eno uro, vmes je za nasvet poklicala najmanj pet različnih ljudi, dokler ji ni nekdo razjasnil skrivnosti, kako se jo aktivira. Tukaj nimajo predplačniškega časovnega zakupa kot na Portugalskem, pač pa sva kupila 1gb prenosa, ki ga lahko trošiva 1 mesec. Mislim, da je bila Marija Jose na koncu vsaj tako vesela kot midva, ker je uspelo, pa še nekaj novega se je naučila.
Pot se je precej časa vijugala skozi zelenje, ob potoku, prek starih mostov (Tomi!), skozi gozd. Že(l)jno sva pričakovala v knjižici napovedano počivališče vrh hriba, malo sva se že pogovarjala, kaj bi nama teknilo, ker je bilo že krepko čez poldne, a sva se uštela. Na klopcah je sicer posedalo zelo veliko ljudi, ki so se tja pripeljali z avti in s seboj imeli tudi malico, nekateri celo tople posode jedi, iz katerih se je še kadilo. Bili so pač dobro poučeni, da se tu ne dobi nič, ker je lokal zaprt.
Midva, nepoučena, sva se napila vode in spustila v dolino, kjer pa sva kmalu naletela na zunaj precej zanikrn bar, a so nama pripravili prav okusno malico.
Porrino, ki sva ga določila za današnji cilj, ima ogromno industrijsko cono, mimo katere sva hodila v mestno središče dobro uro, prehitevali smo se z drugimi, dolgočasne poti naveličanimi pohodniki, med njimi tremi Američankami, s katerimi se srečujeva zadnje dni. V mestu sva naletela na Wernerja, ki se je namestil v hotelu, midva pa sva se danes odločila za poceni albergo per peregrinos (5€).
Mesto Porrino je bolj neugledno, bloki so brez dobre arhitekturne ideje nametani tik ob stare hiše.
Nastanila sva se v sobi s 24 posteljami, a vse niso zasedene. Hiša stoji na bregu rečice Loura, polne rastlinja, ki ji daje lepo zeleno barvo. Zdi se mi pomirjujoča, drugačna kot naše nocojšnje bivališče, ki je zaenkrat zelo bučno. Upam, da ga bo utrujenost stanovalcev pravočasno umirila.

"Karinin" lončarski butik

Galicijski koruznjak

Tui, pred katedralo, zadaj brazilski kolesarji

Tui, Puente da Veiga

Cruceiro San Telmo