lep dan: 29. maj: Porrinho

Prav zdaj je začelo biti v zvoniku male cerkvice Santiago, preko katere z balkona najvišjega nadstropja hotela Isape gledava dol na mesto Arcade vse do zaliva, nad katerim se spreletavajo galebi; to je prizor (tudi zvočni), ki ga ne pozabiš in te ogreje celo v kakšni mrzli zimi.
A gremo na začetek današnjega dne.
Ob 6. uri zjutraj so prvi vrečkarji (prosim, nikoli ne dajte svojih stvari v šumeče vrečke, do sostanovalcev so humanejše take iz blaga) začeli pakirati za odhod in naš internat, oprostite, albergo je oživel. V postelji, v kateri se je dobro spalo, ker je bilo ponoči čisto mirno, sva ostala do zadnjega, nato pa brez zajtrka odšla že ob 7. uri.
Našla sva bar, edinega, ki je bil že tako zgodaj odprt, spila čaj, poleg so prinesli churose (ocvrte palčke listnatega testa, sladkane). V Španiji sploh ni treba naročati hrane, ker ob pijači vedno kaj prinesejo, pa še presenečenje za povrh, ker nikoli ne veš, kaj boš dobil. Midva vse poskusiva, kar prinesejo.
Potem pa v hrib, kam pa drugam. Bilo je še hladno, megla se je vlekla po dolini in nas ovijala v neviden plašč. Kot polž zlezeš noter v svojo hiško, noge se kar same premikajo, misli pa dremljejo in počivajo v pričakovanju dogodkov novega dne. Gledala sem hiše, ki so vse po vrsti zgrajene iz velikih granitnih blokov nedoločene sivo rožnate barve. Tudi balkoni in ograje okrog hiš so iz enakega materiala. Videti je trdno grajeno, za večno, a tako dolgočasno. Kako pogrešam prijazne, čeprav načičkane portugalske hiše, obdane z zelenjem in rožami. Pogrešam tudi zlizane pločnike iz malih belih granitnih kock. Pogrešam celo črko š, tukaj se sliši vse mehkeje, servesas namesto servežaš, na primer. No, se bomo že navadili.
V Cafe Flora (zelo simpatičen barček) na Concello de Mos, ki je zadnji pred vzponom, sva šla na kavo (in košček kolača po volji natakarja). Zbrali smo se vsi, ki smo danes na poti. Nekateri so že pili pivo, gledala sem, kako je barman vzel kozarce iz zamrzovalnika in v orošene nalil točeno pivo. Zaželela sem si, da bi mi bilo dovolj vroče, da bi mi zapasalo prav takšno pivo.
Ko smo v soncu nadaljevali pot navkreber, ni bilo treba dolgo čakati na pravo žejo, le piva takrat ni bilo v bližini. Zato pa sva se lahko odžejala ob vodnjaku in ohladila pod palmo. Pot je bila dolga, a ne preveč strma, zato pa smo šli navzdol kot po lestvi, precej navpično.
V Redondelo, kjer sva nameravala sprva prespati, sva prišla tako zgodaj, da na spanje še ni bilo niti za misliti, zato pa je bil pravi čas za dolgo pričakovano pivo. Spila sva ga dva kozarca, ker nama je stregla nasmejana gospa, ki naju je malo spominjala na Piko. K pivu je prinesla tortillo, v lokalu so imeli wi-fi, tako je urica minila mimogrede, nato pa sva polna moči nadaljevala pot proti 7 km oddaljenemu mestu Arcade.
Pot je bila lepa, navkreber, a skozi senčnat gozd. Z vrha je bil lep razgled na - jezero? Neee! Na morje, ki se z globokim zalivom zajeda v celino.
Morje na obzorju naju je kar neslo dol s hriba in nato skozi mesto vse dol do zaliva, kjer naj bi bilo (po najino) zanesljivo kakšno prenočišče. Za nama pa Gisele in Bernhard, ki se naju zadnje dni nekako držita, čeprav sta zadnjič razlagala, da ne zmoreta, a sta kar vztrajna.
Doli ob morju se je izkazalo, da prenočišča tam ni, zato se je nemški par razočaran takoj obrnil nazaj v breg, midva pa sva zavila v bližnji bar na pivo in razmislek. Prijazni lastnik nama je predlagal hotel Isape ter narisal natančen načrt, kako se pride do njega.Res je na vrhu hriba, a zato s prekrasnim razgledom.
Ko se je izkazalo, da ima najina hotelska soba "jedilnico" (balkon) z najlepšim razgledom, sva se odločila pripraviti piknik kar v sobi oziroma na balkonu.
V trgovini, kamor sva šla po hrano in pijačo, je simpatična gospa Almudena vse artikle, ki nama jih je prodala, hvalila, da so bueno, na koncu nama je kot bueno prodala tudi svoje domače vino, ki sva ga zlila v lijak, ker je bilo tako zanič. Zato pa sva jo na njeno željo fotografirala, ker se je pohvalila, da sta ji dve Nemki že poslali fotografijo, ki sta jo naredili v njeni trgovini. To željo (prvi del) sva ji rada izpolnila. Kupovanja vina pri njej pa ne priporočava.
F je danes komentiral, da je njegovo ozadje "first foto star" tega bloga. Ja, kako ne bi bilo, če pa je v središču mojega pogleda, ne?