31. maj: Cruceiro - Padron

Kot kaže bova jutri v Santiagu, do tja je še 25 km, nocoj bova prenočevala v enem zadnjih albergov, v sobi je 48 postelj, skoraj vse so zasedene, kopica novih znancev. Zna biti še živahno, nekateri so že popoldne prepevali.
Tudi sinoči je bilo v sosednji spalnici "živahno", smrčanje se je slišalo skozi steno. V "najini" sobi sta bili poleg naju le še Čehinja Jana, mlada simpatična punca iz Prage, in Barbara, Angležinja mojih let, živeča v Švici, ki ima hude težave z nogami, tudi žulje. Dala sva ji ves najin pribor in praktične nasvete, menda so ji pomagali, ker sva jo dopoldan občasno videvala med postanki v barih.
Štartala sva kot navadno prva ter začela pot po zeleni, valoviti pokrajini, podobni kot na Portugalskem, le ohrovta je tu manj, trta pa enako raste na brajdah, ki jih podpirajo sloki granitni stebrički, pri čemer se je branko spremenil v blanko, tinto pa ostaja zvest svojemu imenu. Govor je o vinu. Domovi za visokimi kamnitimi ograjami so kot majhne kasarnice, ne vsi, a to je prevladujoč slog. Pozdravljamo se manj, nekako ni v navadi, ljudje opravljajo svoje delo in se ne menijo zate, ko hodiš mimo po cesti. A tudi danes sva srečala nekaj izredno ljubeznivih in gostoljubnih domačinov.
Po lepi stezi med njivami sva prišla prav v središče Caldas de Reis, zdraviliškega mesteca. Na vrelcu z vročo vodo sva namakala noge (bolj na hitro, je bila prevroča), jo malo spila ter napolnila steklenici. Nato pa na čaj - zanimivo, pri številnih odprtih barih smo se vsi romarji zbrali v istem, bolj zanikrnem.
In potem nova drama Vodafon. Ker včeraj nisem imela kontakta, sem šla po pomoč. Izkazalo se je, da je uslužbenka na španskem Vodafonu v Tui (Maria Jose, pa tako zadovoljna je bila) naredila napako, ker ni pravilno aktivirala sim kartico, zato je bonus propadel. To je tukajšnja uslužbenka zelo hitro ugotovila, a kljub njihovi napaki sem morala plačati še enkrat. Ni se niti opravičila, rekla je le, da sem žal naletela na nesposobno Vodafonovo uslužbenko, a njihova poslovalnica pač nima nobene zveze z ono v Tui, čeprav sta obe Vodafon. Če samo primerjam to storitev z ono  v Coimbri! Ni primerjave!
Mislim, da je standard Portugalcev nižji od španskega, čeprav ne poznam natančnih podatkov, a lahko rečem, da je srce Portugalcev veliko za deset Španij.
F pravi, da moram napisati, da me je po opravku v Vodafonu po vratu "nasral" še golob, a to je bil čisti slučaj. Bilo nama je zelo smešno, ker je nekako "sovpadalo".
Danes je bil zelo vroč dan, eden najtoplejših na tej poti, zato so bili postanki več kot dobrodošli, čeprav je dobršen del poti potekal po senčnatem gozdu. V cafe Esperon v Caracedo naju je lastnica peljala zadaj na senčnat vrt, v hipu prinesla mrzlo galicijsko pivo in šla delat tortiljo, a prej je prinesla pokazat kruh, da sva ga izbrala. Zelo razumevajoča je bila do najine utrujenosti v vročem dnevu. Kasneje so v bar prišli še drugi: že omenjeni Barbara in Jana ter Italijani Giovani, Mateo, Angelo in Silvia.
Zadnji kilometri pred Padronom so bili ubijalski, noge premikaš kot avtomat, ker veš, da boš enkrat na cilju. Na enem od klancev skozi neko vas, sva naletela na možakarja, ki je mešal beton. Očitno sva se mu zasmilila, ker je šel v hišo in nama prinesel šilce nekega domačega likerja, ki menda pomaga v vročini. Kasneje sem spila tudi vso zdraviliško vodo, ki je medtem postala mlačna. V takšni vročini ne zaleže nič, šele ko prideš v albergo, si spet "živ", ko se stuširaš in piješ, piješ, piješ. Vodo. Poteg greš pa nekaj spit.
Padron je lepo mestece z drevoredom platan, zadaj so ozke ulice. Ima cerkev Santiago, v kateri je kamen (padron), po katerem ima mesto ime. Gospod v cerkvi nama je posebej prižgal luč, da sva ga videla. Želel si je žigosati najini izkaznici, a žal nimava več prostora, torej je lahko pritisnil žig v najino kažipotno knjižico.
Kraj je znan po jedi pemento de Padron, pečenih okroglih zelenih feferončkih, potresenih z grobo soljo. Zelo okusni so bili, pikantni pa prav nič. Mogoče se jim zdijo pikantni, ker so bili soljeni, ker sicer večino jedi (enako kot Portugalci) zelo malo ali nič ne solijo.

Caldas de Reis, rio Umia

Caldas de Reis, vodnjak z vročo vodo

Giovanni in Jana

Barve narave

Padron, pemento de Padron, pečeni feferončki

Padron, je sveti duh ušel iz cerkve?

Počitek v barčku, z leve: Barbara, Jana, Mateo, Silvia

Padron, trg s platanami