lep dan: 1. junij: Padron

Spanje skupaj s približno 45 sostanovalci ni tako preprosto. Nekdo smrči, drugi kiha, tretji bi se rad še malo pogovarjal... Vsake toliko kdo vstane in se po škripajočem lesenem podu prebija do stopnic, sanitarije so namreč spodaj. Ker sva bila locirana tik ob oknu, ki je bilo široko odprto vso noč, nama vsaj zraka ni manjkalo. Luna je svetlo gledala na mojo posteljo, spanca od nikoder. Zdelo se mi je, da sem komaj zaspala, ko so še v trdi temi ob 5. uri prvi začeli vstajati. Vztrajala sva do 6 h in bila med zadnjimi.
Začelo se je svetliti, ko sva na robu mesta stopila na poljsko pot, ravno ko se je v čast novemu dnevu začel koncert zelo številčnega ptičjega zbora, imenovanega "camino de matino". Prepevali so klasiko in evergrine, nekatere v povsem novi priredbi. Nastopilo je nekaj priznanih solistov. Res, odličen koncert, ki da koraku pravi takt in zanos! Nastopajoči so bili upravičeno deležni bučnega aplavza, cvetje se je začelo vsipati nanje, oprostite, pravzaprav je zagrmelo in padati so začele dežne kaplje, zato je ptičji zbor predčasno končal veličastno predstavo.
Dež je bil majhno presenečenje, saj ni bil napovedan, zato pa je pojasnil včerajšnjo vročino in sparino. Pravili so, da je bilo menda 40 stopinj. Verjamem.
Skupaj z Barbaro, Angelom in Matteom smo vedrili na postajališču. Matteo je en tak veseljak, ves čas si nekaj prepeva, iz oči pa se mu kar iskri veselje do življenja, zato redko hodi sam.
Čez nekaj kilometrov smo spet vedrili, tokrat v baru, kjer se nas je v majhnem prostoru precej nagnetlo, zato sva šla kar hitro ven na zrak in naprej.
Dež je za ta dan končal svojo službo, naredilo se je jasno in lepo vreme. Počasi sva jo mahala proti Santiagu, ki bo tokrat najin ne ravno končni cilj, saj bova jutri pot nadaljevala do rta Cabo Finisterre ali "konec sveta", od koder so nekoč romarji v dokaz svoje poti iz morja prinašali Jakobove školjke.
Med potjo danes nisva bila preveč zgovorna, pač pa je bil vsak zatopljen v svoje misli. Nehote delaš v sebi nekakšen "povzetek". Toliko doživljajev in nepozabnih spominov! Naj omenim samo enega. Na vsej poti so posebna mesta, navadno na kamnitih kažipotih ter na podstavkih križev, znamenj, kjer romarji simbolično puščajo predmete, navadno kakšen kamen, obesek, sporočilo, verižico, sliko ... Sama nisem pustila nikjer nobenega predmeta, a pod vrhom Alto Portela Grande pri Cruz do Franceses, ko sem od vročine in napora komaj lovila sapo, sem si obljubila, da na tem mestu puščam svoje skrbi "na zalogo". Katera mama jih pa nima? Če se bodo kdaj prikradle za mano, jih bom poslala nazaj, natančno vem, kam, nikoli ne bom pozabila tistega mesta.
Po dolgih dvanajstih kilometrih brez sva se ustavila v zadnjem baru pred Santiagom in naročila limonado. Za nama jo je primahal visok Nizozemec, ki je takoj usekal po pivu, kmalu je zadišalo tudi nama. Za njim so prišli še številni drugi, razvilo se je prav veselo razpoloženje, F in Jana sta opravila poglobljen slovensko češki dialog.

Čisto na koncu naju je v popoldanski vročini čakal še zadnji vzpon, prišla sva v središče mesta, polnega romarjev, večinoma že brez nahrbtnikov. Šla sva v katedralo in posedela v prijetnem miru in hladu. Vmes so odprli turistični urad, na pomoč katerega sva računala pri iskanju prenočišča. Izkazalo se je, da je danes mesto močno oblegano, prostih prenočišč ni, nekaj poskusov od vrat so vrat se je neuspešno končalo. Potem sva na turističnem uradu dobila seznam ponudnikov sob z naslovi in tel. številkami (zanj sva plačala 0,10€), a klicati sva morala sama. S skoraj praznim telefonom in neznanjem španščine (abitasjonunanoče, si, dospersoneunakama) mi je uspelo pri osmem, drugod je bilo že zasedeno. Soba s kopalnico in pogledom na zvonik katedrale, to je plus. Ulica s številnimi lokali, kjer se je zdaj (malo pred polnočjo) živahno življenje šele začelo, to je pa minus, če se odločiš noč pred dolgo in težko potjo proti Finisterri prespati.