Nočna potica, recept

Pred vsakimi prazniki se zelo poveča zanimanje za nočno potico (sama drugačne sploh ne delam). Nazadnje sva jo za Božič delali skupaj s Katarino, najino veselo delo si lahko pogledate tukaj.

Za nočno potico že leta uporabljam ta recept:
testo
70 dag moke
kocka kvasa (ali vrečka suhega kvasa)
15 dag masla
15 dag sladkorja
4 rumenjaki
2,5 dl mleka (približno)
ščepec soli
nadev
70 dag orehov
15 dag sladkorja
2 dl vrelega mleka
2 dl sladke smetane
žlica medu
limonova lupinica
malo ruma

Moko solimo, stresemo v posodo, na sredo naredimo jamico, v katero nadrobimo kvas in prilijemo malo mleka. Ko se naredijo mehurčki, dodamo sladkor in stopljeno maslo ter rumenjake. Vmesimo testo ter prilivamo mlačno mleko. Mesimo dolgo, da postane testo voljno in se ne prijema rok. Vse to veliko hitreje naredimo strojno (multipraktik)
Za nadev mlete orehe potresemo s sladkorjem, dodamo med, lim. lupinico, rum in prilijemo vrelo mleko ter premešamo. Dodamo sladko smetano in pazimo, da je nadev ravno prav gost. Na koncu vmešamo beljakov sneg.
Testa nič ne vzhajamo, pač pa takoj tanko razvaljamo in namažemo. Tesno ga zvijemo in damo v namazan pekač (lahko v več manjših). Pokrijemo s krpo in odnesemo na hladen prostor ali pustimo na kuhinjskem pultu.
Gremo spat. (To je nočna potica!)
Zjutraj prižgemo pečico na 170 stopinj, testo odkrijemo, premažemo z rumenjakom, pečemo eno uro ali malo več.

Zelo pomembno dodatno navodilo naše Katarine: " Z brez osmeha ni ospeha!"
Upam, da mi bo pomagala tudi pri peki velikonočne potice. Tako bo smeha veliko in uspeh zagotovljen.

Cela pomlad

Madeira je otok večne pomladi. Tako piše v vsakem prospektu o tem portugalskem otoku. Če je to res, še ne vem, ker sva prispela skoraj v mraku, glavno mesto Funchal pa sva si ogledovala v temi.
Grem po vrsti.
Odhod iz Lj. v Benetke ob 6h, Go opti soliden kot vedno. Letalo portugalske družbe TaP odletelo ob 12.30 po voznem redu. Postregli so nam nekakšno musako iz pire krompirja in blitve z dodatkom nečesa, kar bi bila lahko govedina. Poplaknjeno s kozarcem portugalskega rdečega vina niti ni bilo slabo. V Lizboni sva gledala, kako servisirajo naše letalo za Madeiro. Najinih torb ni bilo videti. Pa sta vseeno prišli hkrati z nama na cilj, medtem ko je skupina Nemcev dejansko ostala brez prtljage.  Torej bova to izkušnjo morda dobila kdaj drugič. Pristanek v Funchalu je bil malo nenavaden. Ko je že kazalo, da se bomo podrsali po morski gladini, ker drugega ni bilo videti, smo se dotaknili pristajalne steze, ki je podaljšana v morje. Predtem nas je zaradi vetra še malo premetavalo.
Gospa na Evropcar, kjer sva najela avto,  je bila prijazna. Namesto naročenega najmanjšega (in najcenejšega) citroena sva za isto ceno dobila laguno. Tudi prav.
Hotel Albergaria Catedral (poudarek na zadnijh zlogih) je čisto v centru Funchala tik ob katedrali. Na sobo se bo treba še navaditi, ni nek preseżek, slaba tudi ne. Zelo čista je, umetne roże pa sva pospravila pod mizo.
Potem sva šla malo naokoli. Najprej na zaslužen kozarec vina. In na klepet po skypu s Katarino, česar sva se obe že nekaj časa veselili.  V holetu deluje wifi v recepciji in baru, zunaj pa v nekaterih lokalih, ta v bližini hotela je že eden od njih.
Malo sva se sprehodila po praznem večernem mestu. Nekatera drevesa so zelena, druga v bujnem cvetenju, platane imajo suho listje kot bi bila jesen. Kakšen letni čas je torej tukaj? Bo treba počakati, da se zdani. Zaenkrat čakava receptorja, da ob polnoči konča svojo službo in naju odpelje do hotelske garaže, ker je pot do tja menda neverjetno zapletena.
Izkazalo se je, da res ni preveč enostavna, ker je Funchal preplet enosmernih cest. Spotoma nama je receptor rekel, da ne ve, kaj bova tukaj počela dva tedna, ker sta dva dneva in pol dovolj, da vidiš cel otok. No, bomo videli, če je res tako.
Aja, pomlad. Termometer kaže ob polnoči 18 stopinj, jopica se prav prileže.

P.s.: Ta prispevek je bil napisan 7. marca, ob prihodu na Madeiro. Ne vem, zakaj se je sam premaknil na 21. marec, začetek pomladi. Zagotovo je vmes človeški faktor (jaz), a sem to naredila nezavedno in tudi popraviti na stari datum ne znam.

Prvi pogled z letala na Madeiro

Funchal, Praca do Municipio

Funchal, za konec

Danes je bil najtoplejši dan zadnjih dveh tednov. Prav zares topel, skoraj poletni. Preživljava ga zelo ležerno. Sprehod ob obali do Kolumbove Santa Marie, ki je pravzaprav turistična ladja za ogled delfinov. Trenutno je v manjšem remontu. Potem mala trdnjavica ob morju, s katere je lep razgled na mesto in nato vzpon v park, pravzaprav dva. Najprej Quinta Vigia, ki ima odprt bozanični vrt, tudi kletke s pisanimi papigami. Nato pa prelep park Santa Catarina. Laboda, ki se prepeljavata v njunem ribniku, sta prava carja. Kavo pijeva v kavarni Ritz, kjer danes spet špilajo evergreene. Zelo prijetno je. Nato pa počasi do tržnice, kjer se zaklepetava z enim od prodajalcem sadja. Pravi, da je njihov predsednik Alberto Joao Jardim v redu, njegovi ožji sodelavci pa so podkupljivi, ker so vsi hitro obogateli, ko so prišli v politiko. Kako znana situacija. Fant nama da za poskusiti vse, kar ima na stojnici, kupiva pa različno hude čilije. In česen. V bližnji trgovini še nekaj malenkosti za otroke.
Nato pa domov na teraso v 5. nadstropju, ki se koplje v soncu in jo bova šele danes prvič preskusila. Z nje je lep pogled na zvonik katedrale in na vso ulico Rua de Aljube in v nadaljevanju Avenida da Arriaga, ki je na vseh prospektih. Široka promenada s črno belimi tlakovci, kavarne in sprehajalci. Zadaj za hišami ob dolgem pomolu pa se z naše terase vidi eno ogromno ladjo, ki je pripeljala na tisoče turistov. Vsak dan pristane vsaj ena, pogosto dve. Današnja se imenuje Costa Favolosa. Zvečer navadno te ladje spet izplujejo.
Veselim se današnjega večera, pravzaprav bo nekako poslovilni, pa vendar. Spet bova šla v isto restavracijo kot včeraj. Pravzaprav gostilnico s samo nekaj mizami, preprostimi, lesenimi, sedi se na štokerlih. Ni ravno preveč udobno, a to niti ni važno. Vse drugo je super. Kuharica peče ribe in školjke v odprti kuhinji, v katero je lep pogled iz edine gostilniške sobe. Gospod nima jedilnega lista, kar je treba, pove in če želiš, tudi napiše na papirnat prt. Denimo cene, ki so čisto razumne. V ponudbi so samo morske jedi in kuhana zelenjava. Nič pomfrija, riža ipd. Ampak, kako je dobro! Včeraj sva jedla file espade, danes računam na školjke. Zdaj se ne spomnim, kako se gostilnica imenuje, a bom podatek kasneje dodala. Priporočam, če imate radi sveže morske jedi, ko boste prihodnjič v Funchalu.
Torej: Restaurante tipico Jaquet na Rua de Santa Maria 5. Mislim, da rezervacij ni, pač pa je treba počakati na prostor zunaj, tudi midva sva nekaj časa čakala, tako kot drugi. A se je splačalo. Priporočam školjke lapaš (ne vem kako se to napiše) in pečeno ešpado s česnom (kos ribe, cela je dolga kakšen meter).
Madeira mi  je pustilaveliko lepih spominov. Zaradi neokrnjene narave, prijaznih in gostoljubnih ljudi, prijetnih krajev, mest, vasi, ovinkastih cest, razgledov, dobre hrane, založenih tržnic ... pa kaj bi govorila. Pejte pogledat!

Kot Kolumbova Santa Maria.

Papiga v parku Quinta Vigia v Funchalu

Quinta Vigia

Funchal iz parka Quinta Vigia

Quinta Vigia

Santa Catarina

Godci pred kavarno Ritz

Adegas de Sao Francisco

Zarco na Avenida da Arriaga

Mercado dos Lavradores

Izvolite, poskusite naše sadje!

Katedrala s terase hotela Albergaria Catedral.

Nasvidenje prihodnjič

Madeira, Monte

Najin najeti avto je danes počival, midva pa niti ne. Obiskovala sva kulturne spomenike, v glavnem cerkve, najprej bližnjo Colegio, ki stoji na lepem trgu Praca do Municipio. Na trgu sta še dve mogočni stavbi: univerza in mestna hiša. Vzpela sva se tudi na zvonik oziroma teraso na vrhu cerkve, od koder je lepo videti funchalske strehe in tudi morje. Pa tudi hribe in oblake, ki so ves dan po malem puščali. Kljub temu sva se postavila v dolgo vrsto za gondolo, ki pelje na Monte (10 €/osebo za eno smer). Vožnja traja 15 minut, občasno je pod gondolsko kabino res globoka luknja, da je kar malo srhljivo, razgled je pa ves čas lep. Zgoraj je Monte, kjer stoji cerkev z dvema zvonikoma Nosa senhora do Monte, pred njo pa kip zadnjega avstroogrskega cesarja Karla, ki je v cerkvi pokopan. Po koncu 1. svetovne vojne je šel z družino (imel je 8 otrok) najprej v Švico, zatem pa na Madeiro, kjer je po pol leta zbolel za pljučnico in umrl. Ob cerkvi je njegova spominska soba s fotografijami iz tistega časa. Vse naokoli pa en sam botanični vrt. Pravzaprav je cela Madeira kot en botanični vrt, v katerem zaradi visoke zračne vlage in ves čas primerne temperature bujno raste vse. Tudi danes je po malem ves čas rosilo oz. cmizdilo. (It was drizzly weather all day - to sem napisala za sošolce s tretje univerze, če slučajno kdo bere). Možakarji, ki vozijo turiste v košarah - cestnih saneh, so se stiskali pod streho, strank pa jim kljub rosenju ni manjkalo. Nemara je šlo še malo hitreje okrog ovinkov. V vsako košaro sedeta po dva ali trije potniki, "šoferja" v belih oblekah (danes so imeli čez srajco modre jopiče) in tradicionalnih slamnikih, predvsem pa škornjih z močnimi podplati, se postavita zadaj na sani in po potrebi zavirata ali poganjata, krmarita pa z vrvmi, napeljanimi ob straneh. Kar zanimivo in vsekakor nekaj posebnega. Midva se nisva šla peljat, pač pa sva šla dol peš. Zelo strmo je, tako da hoja ni najlažja. Ustavila sva se v samostanu Santa Clara in bližnjem parku. Samostan iz 15. stoletja danes vodi 20 Frančiškanskih sester, v okviru samostana je tudi vrtec za 250 otrok. Vodnica nas je popeljala naokrog in vse razkazala. Bila je zelo resna. Ohranjene so še azulejoz, tako po tleh kot po stenah, različne nabožne podobe, avtorice nekaterih so redovnice, ohranjeno je pohištvo in vse drugo iz tistega časa. Clarice so živele v zaprtem redu in nikoli niso šle iz samostana. Vstopnina za ogled je 2 €. Blizu samostana je muzej Da Quinta das Cruzes (danes zaprt), zato pa je okoli muzeja lep vrt s kavarnico in razgledom na Funchal.
Še malo nižje sva se ustavila še v eni cerkvi Sao Pedro, ki je izredno bogato okrašena, vse se zlato blešči. Potem pa sva imela za ta dan počasi dosti znamenitosti, predvsem noge so terjale počitek, čeprav sva tudi med pohajanjem že naredila več postankov. Enega tudi v gostilnici, kjer so danes pripravili goveje zrezke z gobami, rižem in krompirjem (vedno priložijo oboje) ter solato (5€). Na Madeiri ni predpisane ure za obroke kot drugje na Portugalskem, hrano se v manjših lokalih dobi ves dan, oziroma dokler je ne zmanjka. Pogosto skuhajo eno samo jed, naslednji dan pa spet kaj drugega. Ni tako slaba ideja, ker je lokalov zadosti. Nemara danes zvečer odkrijeva še kakšnega novega.

Funchal, Colegio

Praca do Municipio

Praca do Municipio s terase Colegia

S terase Colegia proti morju

Funchal iz gondole na Monte

Vozniki cestnih sani na Monteju

Nosa senhora do Monte

Zadnji vtroogrski cesar Karl, pokopan na Madeiri

Na ovinkih nekateri vreščijo

samostan Santa Clara

samostan Santa Clara

Madeira, vzhod

Na Madeiri so mogoči vsakršni vremenski pojavi, zato nisem bila presenečena, ko sem zjutraj, ko sem pogledala skozi okno, zagledala mavrico, ki se je raztezala od enega do drugega konca neba. Torej bo lep dan kljub črnim oblakom, ki so kukali izza hribov. Na poti do avta sem vstopila v turistični urad in vprašala, če se danes kjerkoli na otoku kaj zanimivega dogaja. Ne, čisto nič, je rekla uslužbenka. Nič?!? Prav, potem greva pa midva malo po svoje.
Najprej sva zavila severovzhodno od Funchala, kjer je 700 metrov nad morjem kraj Camacha, znan po  izdelkih iz vrbovih vej. Ogledala sva si proizvodnjo in trgovino. Ni da ni, kaj vse znajo narediti iz vrbja, izdelki so razpostavljeni v treh nadstropjih hiše, visijo tudi s stropa. V Camachi so leta 1875 odigrali prvo nogometno tekmo na Portugalskem, čemur na čast so postavili spominsko obeležje. V mestu je tudi manjša tržnica. Seveda sva šla v bližnji bife na kavo (0,50€).
Odpeljala sva naprej proti Santo da Serra, majhni vasici, katere polno ime je pravzaprav Santo Antonio da Serra. V vasi je cerkvica tega svetnika, v celoti obložena z azujelos, tudi oltar je narejen iz modrih poslikanih keramičnih ploščic. Danes je bil v vasi semenj. Trlo se je obiskovalcev, da sva komaj našla parkirni prostor. Turistov ni bilo veliko. Na stojnicah so prodajali vse mogoče od oblačil, obutve, plošč, orodja, igrač. Nisem videla, da bi ljudje kaj veliko kupovali. Zato pa se nas je precej več gnetlo na živilski tržnici, kjer so kmetje prodajali sadje in zelenjavo. Vmes je bilo nekaj zelo preprostih stojnic s hrano in pijačo. Marsikaterega sadja in zelenjave nisem poznala. Neka ženska je imela v škafu, pokritem s krpo, nekakšne velikanske bunke nedoločene barve, v eno so bile zapičene vilice. Vprašala sem jo, kaj je to, pa je odgovorila "njam". Njam? Na pogled se mi ni zdelo ravno njam, prej nasprotno, a je bilo že prepozno, ker mi je odrezala zajeten kos, naj poskusim. Ni mi ostalo drugega, pa sem odgriznila košček sivkaste gmote, medtem ko se je F temu užitku odpovedal. Stvar je bila precej brez okusa. Gospa je vztrajala, da je to njam in besedo tudi napisala: inhame. Seveda! To se izgovori približno "njam", je pa neka vrsta gomoljev, ki rastejo v zemlji kot krompir. Poskusila sem kuhanega, kasneje sem videla tudi surove gomolje.
Blizu trga je nek možakar pekel kostanj v visoki lončeni posodi, ki jo je občasno potresel. Malo me je motilo, ker ni čisto nič dišalo po pečenem kostanju, čeprav so izgledali precej podobni našim, le malo bolj rumeni so bili.
Kasneje sva si v provizorični restavraciji Barraca Tia Rita enako kot številni drugi obiskovalci sejma naročila hrano: sopa trigo in trimihada ter česnov kruh. Prvo je bil nekakšen ričet, namesto ješprena je bila kuhana pšenica, drugo pa pečena svinjska rebrca. Preden sva se odpeljala iz vasi, sva se sprehodila še po bližnjem botaničnem vrtu, kjer je tudi manjši živalski vrt.
Ko je začelo rositi, sva se odpeljala v dolino proti Machicu, a do tja nisva prišla, ker so naju v kraju Piguinho malo nad Machicom "ustavili" pisani cvetovi, s katerimi so bile okrašene ulice in tudi ploščad pred cerkvijo, kjer je igral pihalni orkester. Kaj dogaja? Vsak čas se bo začela prireditev v čast San Joseju, so povedali. V cerkvi je bila pri odprtih vratih ozvočena maša, da smo dolgo pridigo lahko poslušali tudi tisti zunaj, zadaj za cerkvijo je bil namreč šank, kjer so točili vse mogoče, tudi okusno poncho. Po maši je bila procesija, na kateri so nosili prapore in kip San Joseja, nato pa je nastopila folklorna skupina otrok in odraslih. Na odru so igrali, pod njim pa plesali. Nekaj časa sva fotografirala, nato pa so naju pritegnili medse v krog, enako kot še nekaj drugih opazovalcev. Koreografija plesa ni bila preveč zapletena, bilo je prav zabavno. Proti večeru sva se odpeljala domov po znani cesti, ki pelje nekaj časa vštric nato pa pod letališko pisto ob morju. To so si res dobro izmislili, da so pisto podaljšali v morje, saj drugam ni bilo mogoče glede na strme hribe vse naokrog.
Zvečer sva se še sprehodila po mestu in prišla v predel, kjer doslej še nisva hodila. Nato sva hodila ob obali, ki jo v večjem delu prenavljajo. Na plankah je narisana podoča podoba obale, marine, parka, podaljšanega v morje in ploščadi na mestu, kjer zdaj pritečeta skupaj obe reki, ki se tod izlivata v morje. Madeirčani so odlični izvajalci cest in predorov, s katerimi je prepreden ves otok, da so postali dostopni tudi prej zelo odročni kraji. Verjetno tukaj glede na narejeno količino tovrstne infrastrukture gradbinci ne kradejo tako kot pri nas.

Mavrica za dobro jutro.

Camacha, izdelki iz vrbja

Izdelovalec košaric

Košare visijo celo s stropa

Polna gajbica vrtavk in zadovoljen prodajalec

Kuhan inhame. Njam?

Prodajalka kuhanega inhameja v Santo da Serra

Santo da Serra

Peka kostanja v visoki lončeni posodi

Enolončnica s pšenico

Park v Santo da Serra

Piguinha nad Machicom, praznik Sao Jose

Domači godci

Zanimive čepice v noši

Ples za praznik Sao Jose

Tudi gledalci plešejo

Madeirčan

Madeira, Curral das Freiras

Vreme danes bo, sva rekla, in se odpeljala na izlet. V Funchalu je bilo sredi dopoldneva oblačno, ko sva pri obešencu zavila v hribe, pa je bilo vedno bolj megleno. Pot v Curral das Freiras ni najbolje označena, v megli se pa sploh ni bilo težko zgubiti. Vprašala sem za pravo smer in kot vedno doslej dobila zelo izčrpen odgovor, ki se je zaključil: Sempre, sempre, sempre. Naravnost. Ali kot se reče po Macino: idi pa idi pa idi. Naravnost je v tem primeru pomenilo po ozki vijugasti cesti strmo v hrib. Megla je bila tako gosta kot včasih v Ljubljani, videlo se je samo par metrov naprej, vožnja po slabi luknjasti cesti je bila zato kar težavna, na koncu pa sva skozi dolg predor čisto pod vrhom prišla na svetlo, ker se je megla dvignila in se je odprl pogled na dolino, usekano globoko med hribe. Curral das Freiras, kamor so se redovnice iz samostana Santa Clara v 16. stoletju zatekle pred pirati in uspešno obvarovale živali in premoženje. Danes obiskujejo kraj številni dnevni izletniki, hkrati z nama so prišli trije avtobusi, polni turistov, ki so navalili v edino večjo restavracijo/trgovino. Midva sva se raje skupaj z domačini stisnila v enem pajzlju in spila kavo, zunaj pa je bilo kar precej hladno ter neprijetno zaradi rosenja in močnega vetra. Kraj je znan po izdelkih iz kostanja: kostanjev liker, pecivo, kruh, milo... Prodajajo tudi ročno izvezene prte in prtičke ter pletenine iz grobe ovčje volne. Ter lončenino. Hiše pa so v precej slabem stanju, kot kaže, jim dnevni turisti ne prinašajo prav veliko dobička. Tudi midva jim ga na njihovo žalost nisva. Porabila sva samo 1,20€ za dve kavi.
Poleg dežja se je spustila spet megla in zakrila okoliške vrhove, tako da v mrazu tod ni bilo kaj početi in kmalu sva se odpeljala v dolino. V Funchalu je sijalo sonce, kasneje popoldan pa se je tudi ob morju dostikrat kar nenadoma ulilo kot iz škafa. Malo sva se sprehajala po mestu, občudovala zanimivo tlakovane ulice, a nisva delala dolgih sprehodov pač pa bolj majhne kroge blizu hotela, da naju ni namočilo, zvečer pa posedela v eni bližnjih gostiln. Za naše razmere precej nenavadni, ker se v njej lahko kadi, čeprav strežejo hrano. Bilo je kar čudno videti pepelnike ob krožnikih. Kljub kajenju nekaterih gostov pa ni bilo nič zakajeno, ker imajo očitno dobro prezračevanje. Naročila sva jedi iz dnevne ponudba (dia), tudi zanimivo kombinacijo govejega raguja z bobom in rižem. Bob je kar pogosto na jedilnem listu, včasih postrežejo kuhanega in osoljenega ob pijači, namesto arašidov, ki so najbolj običajni. Cene hrane v lokalih so zelo različne, pri čemer je najbolj zanesljivo pravilo: kjer je več turistov, so cene višje, kjer se zadržujejo domačini, pa zmernejše.
Meni se je danes zaluštalo tudi vandranje po trgovinah, a v soboto popoldan je večina žal zaprtih. Tako da je bila bera bolj pičla.

Curral das Freiras

Curral das Freiras

Cestne sani na tlakovcih blizu katedrale

Funchal

Madeira, Porto Moniz

Danes zjutraj je nad nami visel črn oblak, poln vode, vremenska napoved pa je napovedovalala sončno. Komu verjeti, oblaku ali vremenski napovedi? Odločiva se za vremensko napoved, seveda. Odpeljala sva se do Ribeirra Brava in nato skozi tunel na sever otoka do Sao Vicente, kjer naju je pozdravilo sonce. Ves dan je bilo sončno in toplo, bolj kot kadarkoli te dni. Prav vroče. Oblak je odplaval nekam drugam.
V Sao Vicente sva zavila levo ob obali in se najprej ustavila v vasi Seixal. V tem kraju ima vsaka hiša posajeno vinsko trto, s katero v času trgatve tudi trgujejo. Zdaj niso začeli še niti z obrezovanjem trte. Pravzaprav so na Madeiri letni časi podobni našim, le temperaturna nihanja so precej manjša. Krompir pa imajo vseeno že pripravljen, da ga izkopljejo. Torej so ga sadili enkrat januarja? Mogoče za novo leto? Pravzaprav ne vem, kako je s to večno pomladjo tukaj, ki jo tako opevajo. Vse je živo zeleno, cvetja pa v tem času ni na pretek, bolj popki. Pomlad pač.
Parkirala sva zgoraj v vasi, nato pa se spustila po klancu v pristanišče. Na obali iz črne mivke, primerni, da kaj narišeš, je restavracija, kjer sva na terasi spila kavo. Vse je bilo pripravljeno za večjo skupino gostov, verjetno avtobus. Preveliko za naju. Prisopihala sva spet nazaj na vrh hriba do avta in se odpeljala naprej do Ribeirra Janela, kjer je edini kamp na otoku. Cesta poteka skozi tunele, ki si sledijo drug za drugim, ves čas pa se vidi tudi staro cesto, ki je zaprta za promet, ker je prenevarna, nanjo pada kamenje s hribov. V Ribeirra Janela v morju tik ob elektrarni štrlijo iz morja zanimive špičaste skale, na obali pa so pod kipom device Marije v steno zakopani kamni z "večnimi" zaobljubami zaljubljencev. Zanimivo, kako nekaterim besedna obljuba ne zadostuje, pač pa je treba dodati še neko zunanje dejanje.
Ravno v času kosila sva se pripeljala v Porto Moniz. Med vulkanskimi skalami so narejeni bazenčki, v katerih nekateri tudi plavajo, ker je morje mirno in verjetno tudi toplejše. Na obali so tudi številne restavracije in v eni od njih sva se ustavila za kosilo. Espada s pečeno banano, kuhanim krompirjem in rižem, naribano surovo zelenjavo in čokoladnim musom za poobedek je bila menu dia (dnevni meni) za ceno 6,5€. Čisto v redu. Potem sva se sprehodila še dol do pomola, kjer so lovili ribe. Eden od postavnih fantov je imel odličen ulov, tri ogromne ribe, ki jih je menda ujel s puško. Rad se je nastavil za fotografiranje.Sebe in rib.
Kavo sva spila v barčku sredi serpentin proti Santa Madaleni, od koder je prav lep razgled na Porto Moniz. V mestu imajo tudi akvarij, če koga to zanima.Naju ni.
Iz Porto Moniza sva nadaljevala po že znanih poteh, na katerih naju je zadnjič zajel oblak. Danes je bilo jasno in zato lep razgled. Ustavila sva se pri svetilniku v Ponta del Pargo in si ogledala (zadnjič zaprto) fotografsko razstavo, zatem pa sva se ustavila še pri cerkvici v Faia da Ovelha, ki je bila zadnjič ovita v oblak. Stoji na lepem mestu strmo nad morjem. Blizu nje mi je padla v oči stara banja, ki jo očitno uporabljajo za ognjišče. Fino je, če so ljudje iznajdljivi.
Pot sva nadaljevala po ozki prepadni cesti nad morjem. Najprej sva se ustavila v Bar poncha v Paul do Mar, kjer nama je lastnik bara pokazal, kako se naredi poncho: sok enega dela limone in treh delov pomaranče precedi in zmeša z medom, doda alkohol iz sladkornega trsa (beli rum) in prešprudla z leseno šprudlo. To je vse. Okusno in malo hinavsko, ker alkohola ne čutiš takoj. Ko sva se vračala k avtu, sva naletela na družino, ki je na vrtu pred svojo hišo igrala domino. Zelo ognjevito. Domine so bile iz keramike in je prav pokalo, ko so jih zviška metali na mizo. Zmagala je mama. Menda je nasploh dobra v tej igri, so rekli prisotni gospodje. Nekaj časa sva jih gledala in malo kibicala, kar je vse zabavalo.
Pri odcepu za Jardim do Mar nisva bila enotna, za kateri kraj pravzaprav gre. Zakaj bi ugibala? Še enkrat se zapeljeva dol v vas in sedeva v lokal Joe's bar, kjer sva se zadnnjič ustavila. V baru ni bilo nobenega dvoma več, za kateri kraj gre. (Meni najbolj luškana vas na otoku.) Lepo na izi se da posedati v tem baru. Nisva bila edina. Skupina starejših Angležev je bila že prav udomačena. To je kraj, kamor lahko prideš za dalj časa na počitnice in napišeš knjigo. Neverjetno, koliko takih krajev že poznam, knjige pa ni napisane še nobene, haha. Kraj bi bil primeren tudi za slikanje (eno domačo slikarko sva zadnjič obiskala), in še za marsikaj.
Ker se je počasi povečerilo, (povečerilo, kot je nekoč napisal petletni B), se do doma nisva več ustavljala. V mraku sva zavila na parkirišče ob trgovskem centru Dolce Vita in se čez mestni park namenila proti domačemu hotelu. V mestu je polno turistov, ki se lagodno premikajo od ene do druge turistične točke. Prijeten pomladni večer je.

Plaža v Seixalu

Seixal

Ribeirra Janela

Porto Moniz, vulkanski bazeni

Porto Moniz

Vse na enem krožniku, od ribe do pečene banane

Dober ulov v Porto Monizu

ribiča

Porto Moniz

Faia da Ovelha

Domine, zmagala je mama