Madeira, Monte

Najin najeti avto je danes počival, midva pa niti ne. Obiskovala sva kulturne spomenike, v glavnem cerkve, najprej bližnjo Colegio, ki stoji na lepem trgu Praca do Municipio. Na trgu sta še dve mogočni stavbi: univerza in mestna hiša. Vzpela sva se tudi na zvonik oziroma teraso na vrhu cerkve, od koder je lepo videti funchalske strehe in tudi morje. Pa tudi hribe in oblake, ki so ves dan po malem puščali. Kljub temu sva se postavila v dolgo vrsto za gondolo, ki pelje na Monte (10 €/osebo za eno smer). Vožnja traja 15 minut, občasno je pod gondolsko kabino res globoka luknja, da je kar malo srhljivo, razgled je pa ves čas lep. Zgoraj je Monte, kjer stoji cerkev z dvema zvonikoma Nosa senhora do Monte, pred njo pa kip zadnjega avstroogrskega cesarja Karla, ki je v cerkvi pokopan. Po koncu 1. svetovne vojne je šel z družino (imel je 8 otrok) najprej v Švico, zatem pa na Madeiro, kjer je po pol leta zbolel za pljučnico in umrl. Ob cerkvi je njegova spominska soba s fotografijami iz tistega časa. Vse naokoli pa en sam botanični vrt. Pravzaprav je cela Madeira kot en botanični vrt, v katerem zaradi visoke zračne vlage in ves čas primerne temperature bujno raste vse. Tudi danes je po malem ves čas rosilo oz. cmizdilo. (It was drizzly weather all day - to sem napisala za sošolce s tretje univerze, če slučajno kdo bere). Možakarji, ki vozijo turiste v košarah - cestnih saneh, so se stiskali pod streho, strank pa jim kljub rosenju ni manjkalo. Nemara je šlo še malo hitreje okrog ovinkov. V vsako košaro sedeta po dva ali trije potniki, "šoferja" v belih oblekah (danes so imeli čez srajco modre jopiče) in tradicionalnih slamnikih, predvsem pa škornjih z močnimi podplati, se postavita zadaj na sani in po potrebi zavirata ali poganjata, krmarita pa z vrvmi, napeljanimi ob straneh. Kar zanimivo in vsekakor nekaj posebnega. Midva se nisva šla peljat, pač pa sva šla dol peš. Zelo strmo je, tako da hoja ni najlažja. Ustavila sva se v samostanu Santa Clara in bližnjem parku. Samostan iz 15. stoletja danes vodi 20 Frančiškanskih sester, v okviru samostana je tudi vrtec za 250 otrok. Vodnica nas je popeljala naokrog in vse razkazala. Bila je zelo resna. Ohranjene so še azulejoz, tako po tleh kot po stenah, različne nabožne podobe, avtorice nekaterih so redovnice, ohranjeno je pohištvo in vse drugo iz tistega časa. Clarice so živele v zaprtem redu in nikoli niso šle iz samostana. Vstopnina za ogled je 2 €. Blizu samostana je muzej Da Quinta das Cruzes (danes zaprt), zato pa je okoli muzeja lep vrt s kavarnico in razgledom na Funchal.
Še malo nižje sva se ustavila še v eni cerkvi Sao Pedro, ki je izredno bogato okrašena, vse se zlato blešči. Potem pa sva imela za ta dan počasi dosti znamenitosti, predvsem noge so terjale počitek, čeprav sva tudi med pohajanjem že naredila več postankov. Enega tudi v gostilnici, kjer so danes pripravili goveje zrezke z gobami, rižem in krompirjem (vedno priložijo oboje) ter solato (5€). Na Madeiri ni predpisane ure za obroke kot drugje na Portugalskem, hrano se v manjših lokalih dobi ves dan, oziroma dokler je ne zmanjka. Pogosto skuhajo eno samo jed, naslednji dan pa spet kaj drugega. Ni tako slaba ideja, ker je lokalov zadosti. Nemara danes zvečer odkrijeva še kakšnega novega.

Funchal, Colegio

Praca do Municipio

Praca do Municipio s terase Colegia

S terase Colegia proti morju

Funchal iz gondole na Monte

Vozniki cestnih sani na Monteju

Nosa senhora do Monte

Zadnji vtroogrski cesar Karl, pokopan na Madeiri

Na ovinkih nekateri vreščijo

samostan Santa Clara

samostan Santa Clara