lep dan: Madeira, vzhod

Na Madeiri so mogoči vsakršni vremenski pojavi, zato nisem bila presenečena, ko sem zjutraj, ko sem pogledala skozi okno, zagledala mavrico, ki se je raztezala od enega do drugega konca neba. Torej bo lep dan kljub črnim oblakom, ki so kukali izza hribov. Na poti do avta sem vstopila v turistični urad in vprašala, če se danes kjerkoli na otoku kaj zanimivega dogaja. Ne, čisto nič, je rekla uslužbenka. Nič?!? Prav, potem greva pa midva malo po svoje.
Najprej sva zavila severovzhodno od Funchala, kjer je 700 metrov nad morjem kraj Camacha, znan po izdelkih iz vrbovih vej. Ogledala sva si proizvodnjo in trgovino. Ni da ni, kaj vse znajo narediti iz vrbja, izdelki so razpostavljeni v treh nadstropjih hiše, visijo tudi s stropa. V Camachi so leta 1875 odigrali prvo nogometno tekmo na Portugalskem, čemur na čast so postavili spominsko obeležje. V mestu je tudi manjša tržnica. Seveda sva šla v bližnji bife na kavo (0,50€).
Odpeljala sva naprej proti Santo da Serra, majhni vasici, katere polno ime je pravzaprav Santo Antonio da Serra. V vasi je cerkvica tega svetnika, v celoti obložena z azujelos, tudi oltar je narejen iz modrih poslikanih keramičnih ploščic. Danes je bil v vasi semenj. Trlo se je obiskovalcev, da sva komaj našla parkirni prostor. Turistov ni bilo veliko. Na stojnicah so prodajali vse mogoče od oblačil, obutve, plošč, orodja, igrač. Nisem videla, da bi ljudje kaj veliko kupovali. Zato pa se nas je precej več gnetlo na živilski tržnici, kjer so kmetje prodajali sadje in zelenjavo. Vmes je bilo nekaj zelo preprostih stojnic s hrano in pijačo. Marsikaterega sadja in zelenjave nisem poznala. Neka ženska je imela v škafu, pokritem s krpo, nekakšne velikanske bunke nedoločene barve, v eno so bile zapičene vilice. Vprašala sem jo, kaj je to, pa je odgovorila "njam". Njam? Na pogled se mi ni zdelo ravno njam, prej nasprotno, a je bilo že prepozno, ker mi je odrezala zajeten kos, naj poskusim. Ni mi ostalo drugega, pa sem odgriznila košček sivkaste gmote, medtem ko se je F temu užitku odpovedal. Stvar je bila precej brez okusa. Gospa je vztrajala, da je to njam in besedo tudi napisala: inhame. Seveda! To se izgovori približno "njam", je pa neka vrsta gomoljev, ki rastejo v zemlji kot krompir. Poskusila sem kuhanega, kasneje sem videla tudi surove gomolje.
Blizu trga je nek možakar pekel kostanj v visoki lončeni posodi, ki jo je občasno potresel. Malo me je motilo, ker ni čisto nič dišalo po pečenem kostanju, čeprav so izgledali precej podobni našim, le malo bolj rumeni so bili.
Kasneje sva si v provizorični restavraciji Barraca Tia Rita enako kot številni drugi obiskovalci sejma naročila hrano: sopa trigo in trimihada ter česnov kruh. Prvo je bil nekakšen ričet, namesto ješprena je bila kuhana pšenica, drugo pa pečena svinjska rebrca. Preden sva se odpeljala iz vasi, sva se sprehodila še po bližnjem botaničnem vrtu, kjer je tudi manjši živalski vrt.
Ko je začelo rositi, sva se odpeljala v dolino proti Machicu, a do tja nisva prišla, ker so naju v kraju Piguinho malo nad Machicom "ustavili" pisani cvetovi, s katerimi so bile okrašene ulice in tudi ploščad pred cerkvijo, kjer je igral pihalni orkester. Kaj dogaja? Vsak čas se bo začela prireditev v čast San Joseju, so povedali. V cerkvi je bila pri odprtih vratih ozvočena maša, da smo dolgo pridigo lahko poslušali tudi tisti zunaj, zadaj za cerkvijo je bil namreč šank, kjer so točili vse mogoče, tudi okusno poncho. Po maši je bila procesija, na kateri so nosili prapore in kip San Joseja, nato pa je nastopila folklorna skupina otrok in odraslih. Na odru so igrali, pod njim pa plesali. Nekaj časa sva fotografirala, nato pa so naju pritegnili medse v krog, enako kot še nekaj drugih opazovalcev. Koreografija plesa ni bila preveč zapletena, bilo je prav zabavno. Proti večeru sva se odpeljala domov po znani cesti, ki pelje nekaj časa vštric nato pa pod letališko pisto ob morju. To so si res dobro izmislili, da so pisto podaljšali v morje, saj drugam ni bilo mogoče glede na strme hribe vse naokrog.
Zvečer sva se še sprehodila po mestu in prišla v predel, kjer doslej še nisva hodila. Nato sva hodila ob obali, ki jo v večjem delu prenavljajo. Na plankah je narisana podoča podoba obale, marine, parka, podaljšanega v morje in ploščadi na mestu, kjer zdaj pritečeta skupaj obe reki, ki se tod izlivata v morje. Madeirčani so odlični izvajalci cest in predorov, s katerimi je prepreden ves otok, da so postali dostopni tudi prej zelo odročni kraji. Verjetno tukaj glede na narejeno količino tovrstne infrastrukture gradbinci ne kradejo tako kot pri nas.