Zajtrki na Dorićevi njivi

Če bi se morala odločati med Zajtrkom na travi in Zajtrkom pri Tiffanyju, bi izbrala zajtrke na Dorićevi njivi. Čuden odgovor, priznam, a bom v nadaljevanju poskušala razložiti.

Zajtrk na travi je znana slika francoskega slikarja Edouarda Maneta, ki je pred dobrimi 150 leti povzročila veliko vznemirjenja. Prizor na sliki prikazuje dve oblečeni moški figuri, ki sedita na travi, poleg njiju pa se z gledalci ležerno spogleduje povsem gola ženska, ob kateri je košara s hrano. Verjetno za zajtrk. Vznemirljiva ni bila golota sama po sebi, pač pa kombinacija golote in oblečenih figur.

Zajtrk pri Tiffanyju je nastal skoraj sto let kasneje, najprej kot roman Trumana Capoteja, petnajst let kasneje pa so po njem posneli kultni film z napozabno Audrey Hepburn v glavni vlogi. Film, ki so mu po ameriško dodali srečni konec, enako kot roman prikazuje dve skrajnosti: na eni razkošne zabave in življenje na veliki nogi, na drugi osamljenost in zapuščenost, ko se sanje razblinijo. Ne eno ne drugo ne bi bilo tako izrazito, če bi ju prikazali vsako posebej.

Je že tako, da je svetloba videti zares svetla šele takrat, ko se dotakne teme. In obratno.

Pa se vrnimo k našim zajtrkom na Dorićevi njivi, ki sem jih omenila na začetku. Čeprav so že toliko oddaljeni, da so postali legenda, so delćek naših življenj, zato so mi neprimerljivo ljubši od najlepše slike, knjige ali filma, ki so navsezadnje samo fikcija.

Imeli smo srečo, da se je premanturska družina Dorić naveličala obdelovati njivo na Kamenjaku, skrajnem koncu istrskega polotoka, potem ko se je nanjo vsako jesen naselila jugoslovanska armada. Nam je bila njiva tik ob morju všeč zaradi enkratnega razgleda, z lahkoto smo se udomačili. V vasi so nas poznali kot tiste z Dorićeve njive.  Povedali so nam, da v tem delu polotoka rado piha, pa da v bregu, kamor pozimi pljuska razpenjeno morje, ne preživi nobeno drevo. Naravne sence torej ni bilo. Verjetno je prav zaradi vetra naša platnena improvizacija ostala nikoli povsem dokončan projekt. Radi so nas imeli vsi vetrovi, burja še posebej. Objemala, božala, največkrat pa bičala in grizla nas je skoraj brez prestanka. Nismo se preveč jezili, ker je v vsaki stvari tudi kaj dobrega. V prepišnem okolju namreč ne preživi noben komar! Pod dišečo, posušeno, orumenelo poletno travo je bila debela plast zemlje, katere svežina je bila znosno ravnotežje žgočemu poletnemu soncu.

Najlepša so bila jutra. Odrasli smo se navsezgodaj, jaz navadno še na pol v miže, da sem se spotikala ob skale in korenine borovcev. odpravili proti slabo uro oddaljenemu koncu polotoka. Skozi bodičavo rastje smo se prebijali do roba pečine, kjer je morje najčistejše in voda najbolj modra, s sebe smo sprali prah, pomešan z znojem, se v hladni vodi do konca zbudili in razvedrili ob misli na nov počitniški dan. Ko so tudi otroci počasi prilezli iz prikolic, je bil na vrsti zajtrk. Eden od očetov se je lotil mazanja kosov kruha z marmelado, pašteto ali Viki kremo, drugi je čim bolj na tanko rezal kolobarčke salame. Vedrca marmalade ali čokoladnega namaza so zdržala par dni, tanka čajna salama še manj. Otroci so se sami od sebe postavili v vrsto in se takoj, ko so so dobili svoj namazan kos kruha, spet priključili repu. Nikoli ni bilo treba nikomur prigovarjati, naj za božjo voljo vendar kaj poje. Če ni preveč pihalo in odnašalo ognja, nam je uspelo skuhati še lonec čaja, da so otroci spili nekaj toplega, preden so se zapodili v morje.

Zakaj so mi naši zajtrki na Dorićevi njivi tako ljubi, da imajo po vseh teh letih v spominu še vedno posebno mesto? Navsezadnje nismo jedli nič posebnega: namazan kruh, čaj, kdaj pa kdaj pečena jajca in odrasli ob posebnih priložnostih požirek česa krepkejšega, da smo pregnali jutranjo slabost. Sedeli smo na vegastih stolih, ki smo jih neprestano premikali pod majavo platneno streho, da bi vsaj glavo spravili v senco, V vetru smo lovili snopiče včerajšnjega časopisa, ki nam je ob kavi dal malce kavarniški občutek. Premlevali smo trače in nepomembne časopisne novice, ob tem pa zrli daleč proti modremu obzorju, za katerim so se razblinjale nekakšne skrbi. Živeli smo počitnice.

Počitniški zajtrk nima prav nobene podobnosti s tistim, ki ga zaužijemo (ali pa ne) vse druge dni. In danes se spet začenjajo počitnice…

(Odprta kuhinja, 26. junij 2016)