Krompirjevci

Istra spomladi, akvarel

Letos sva na vrtu kakih dvanajst kvadratov rezervirala za krompir, za kaj več žal nimamo prostora. Ta zgodnjega. Zame, ljubiteljsko vrtičkarico, ni večjega veselja kot izkop prvih grmičkov. Z motiko je treba prav previdno postopati, da po nemarnem ne zasekaš v gomolj. Najbolje je kar z roko previdno zariti v razrahljano grudo, dokler ga ne zatipaš. Takšno butično pobiranje si seveda lahko privoščiš le v primeru, če lahko celo krompirjevo gredo premeriš v parih korakih.

Mladega opranega krompirčka niti lupiti ni treba, malo masla dam na pekač, gomolje potresem z grobo soljo in hop v pečico z njimi! Včasih dodam še malo svežega rožmarina. Se mi že cedijo sline, a domači krompirjevi užitki še niso tik pred zdajci. Posadila sva ga prav na prvega aprila, šaljivcev dan. Seme sva šla kupit v vrtnarsko trgovino, kjer je zadnji marčevski četrtek vladalo izredno stanje. Na parkirišču, ki je še teden nazaj samevalo v dežju, je posebej nastavljeni redar usmerjal nestrpneže. Kaj se vendar dogaja, dajejo zastonj ali kaj, sem nergala. Nič takega, le sonce je končno posijalo in vrtičkarje napodilo delat.

Mladi prodajalec, ki nama je pomagal izbrati pravo sorto, je zagotavljal odličen zgodnji pridelek. Saj prav to hočem, zakaj bi mu torej ne verjela, ko vendar poznam pregovor o neumnem kmetu in debelem krompirju.

Ko smo se v vrsti počasi pomikali h blagajni, sem škilila po drugih vozičkih. V marsikaterem sta bili vrečka ali dve semenskega krompirja, kupci pa v glavnem moji vrstniki, upokojenci. Mi smo generacija krompirjevcev, me je na lepem prešinilo. Res smo imeli krompir! Ker smo imeli sanje in verjeli, da bo bolje

Krompir je bil kar se da pogosto tudi na naših krožnikih, večinoma smo ga natepavali  dan za dnem, tako rekoč odraščali smo ob njem. Dobro, nekateri tudi ob pohanih piškah in kaviarju, da ne bo kdo od elite na hitro užaljen, a večinoma smo se prehranjevali bolj skromno. Lačni pa vseeno nismo bili, krompirja smo imeli vsi dovolj. To so bili časi, ko smo ga pojedli precej več kot mesa, danes je namreč obratno, čeprav tako poceni kot zdaj, še ni bil. Zadnjič sva ga pri kmetu za deset evrov dobila velikansko vrečo, dovolj za ves mesec celo za najhujšega krompirjevca pri naši hiši. Pravega krompiroholika.  Lahko bi ga jedel čisto vsak dan. Ne samo lahko, ki pravzaprav hoče jesti krompir dan za dnem. Ker ga je hvalabogu dovolj in to različnih vrst, lahko celo izbiram, ko grem ponj v trgovino: en je primeren za solato, drugi boljši za peko in tretji najboljši za svaljke . Po želji. Na svetu ga menda poznajo štiri tisoč različnih vrst.

Naši starši so sadili eno samo sorto, igorja, če se prav spomnim. Tisti, ki niso imeli vrta, so ga morali jeseni nabaviti pri kmetih. Marsikdo se je v času ozimnice spomnil svojih sorodnikov, ker je bilo takrat kmečko poreklo oddaljeno šele generacijo ali pa še to ne.  Osnovna živila, denimo krompir, fižol, čebulo in podobno je bilo treba nabaviti pravočasno. Stanovanje brez uporabne hladne kleti ni bilo nič vredno. Pozimi namreč nisi mogel v trgovino po dve kili krompirja, danes ga lahko kupuješ petek in svetek od zore do mraka in čez.

Moji starši so nekaj krompirja pridelali sami. Moja skrb je bila ročno pobiranje koloradskih hroščev. Fuj! Včasih sem morala sodelovati tudi pri spravilu, kar me v otroštvu skrajno dolgočasilo,  Ko so nas v šoli odpeljali pobirat krompir  na njivo bližnjega kmeta, ki mu je ravno pogorel hlev, je bila čisto druga zgodba. Bilo je celo zabavno. Nekaj malega smo se s krompirjem obmetavali in si zemljo stresali za ovratnike, na koncu pa smo vendarle vsega pobrali, kot je bilo treba. Spotoma smo se naučili še nekaj o solidarnosti in prostovoljstvu. Krompirjevci.

(Odprta kuhinja, 7. 5. 2016)