Preden sva se od mesta poslovila, sva se še enkrat sprehodila po Piazza Grande, čeprav je zelo deževalo, pihalo, morala sem si natakniti rokavice. Hm, tole vreme zadnje dni je pa res pestro. Kavo sva seveda pila znotraj kavarne, a s pogledom na trg. In prireditveni šotor, na žalost.
Najprej sva se namenila ta dan obiskati tudi Sieno in zatem še Arezzo, preden bova do večera prišla do Ravenne, kot sva se namenila, da bova lahko kar takoj primerjala vse tri najlepše italijanske trge, ki jih poznava, in sem jih včeraj omenila. Ker pa je treba včasih zaiti z začrtane poti, je za Sieno zmanjkalo časa. Nenačrtovano sva se namreč za dalj časa ustavila v Norciii.
Tudi v Norcii je lep zrg, pa ne le eden, a znana ni po trgih pač a po klobasah. In drugih lokalnih specialitetah, kot so siri, ročno delane testenine, stročnice in tartufi. Najbolj pa so cenjeni suhomesnati izdelki. Trgovine, ki ponujajo lokalne dobrote, stojijo druga ob drugi, vmes so restavracije, taverne ipd., vse nabito polno. Preden sva prišla do Murcie, naju je presenetil sneg, nasproti so začeli vozi avtomobili, na katerih je bilo več cm snega, vse naokrog je bilo pobeljeno. Konec aprila res ne bi pričakoval snega v srednji Italiji, a danes ga ni manjkalo. V Murcii pa je posijalo sonce, čeprav je bilo še zmeraj zimsko mraz. Ljudi se je po mestu kar trlo, vsak je nosil vrečko z nakupljenimi specialitetami. Klobasive prodajajo tudi na metre, punca jih je odmerila en meter na zanimivi napravi, nekakšnem vretenu, na katerem so bile klobase navite.
Seveda je šlo nekaj teh izdelkov tudi z nama, pa tudi v restavracijo Granaro del monte, menda najstarejšo v mestu in eno najstarejših v Italiji, ki jo vodi družina Bianconi, sva se pustila zvabiti. Ni nama bilo žal. Zato pa je zmanjkalo časa za Sieno, ne pa za Arezzo.
Na Piazza grande v Arezzu, kjer so snemali film La vita è bella, je bil danes sejem starin. Torej tudi ta trg ni bil prazen in lep, kakršnega poznava. Če bi bil vedno tako natlačen z vsemogočim, kot je bil danes, se gotovo ne bi uvrstil na seznam najlepših. Vseeno pa mi ni kaj očitati, na njegovem robu v kavarni Dolce vita sva kar precej časa posedela ob kozarcu vina in opazovala živahno dogajanje na trgu.
Tako da je bilo treba potem malo bolj pritisniti na gas, da sva še pred temo prišla v Ravenno in na Punta Marini našla hotel Regina, kjer imava rezervirano prenočišče. Nekaj zadnjih kilometrov naju je z zahoda grelo večerno sonce, ki se je kot zlato mehko razlivalo po ravni pokrajini brez enega samega hribčka.
Ravenna, njeni trgi in morda tudi freske pridejo na vrsto jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar