Vmes

Trotočje Save, Ljubljanice in Kamniške Bistrice, akvarel

Spomladi so me povabili k sodelovanju v projektu, ki se je imenoval Vmes. Šlo je za performans ali pa morda instalacijo, ne vem natančno, ker se na moderno umetnost slabo razumem. Računala sem, da bom bolj prosvetljena, ko jo bom doživela “od znotraj”, a žal ostajam v temi. Nič zato, življenje je tako in tako ena sama velika uganka.

Šlo je za romanje amaterskih likovnikov s Fužin v Moderno galerijo. Ne vem, zakaj se je to imenovalo Vmes. Ugibam, da morda zato, ker je bilo prav tisto, kar se je dogajalo vmes, najboljše. Pohod je trajal slabe tri ure, vmes pa smo razstavljali, igrali in peli, vzpodbudili k petju tudi mimoidoče, malčke celo pripravili k spontanemu plesu ter navdušili japonske turiste.

Po tem dogodku sem se začela poigravati z besedo vmes, ki ima lahko več različnih pomenov. Napačna raba kakšne besede pa ima lahko celo komične posledice. Zgodba, ki se je zgodila že pred leti, je menda resnična. Čebelar je hotel k nakupu medu privabiti mimovozeče nemške turiste in je na cesto postavil reklamno tablo, na katero je napisal zwischen. Tako pač piše v slovarju, če pogledaš pod “med”. A kaj, ko med ne pomeni samo medu, pač pa tudi med (vmes). Morda pa je kdo prav zaradi table  zavil na njegovo dvorišče, in če ni prišlo kaj vmes, sklenil kupčijo.

Vmes je lahko marsikaj. Vmesna je na primer malica, pri čemer ne mislim tiste, ko mimogrede nekaj tlačimo v usta, medtem ko buljimo v ekran, najsi bo računalniški ali televizijski. Za takšno pišmeuhovsko malico je dobro karkoli, celo ruski sendvič, kot smo se nekoč šalili; vzameš dva kosa črnega kruha, vmes pa vtakneš rezino belega. Takih skromnih sendvičev ni več, ker tudi Rusi niso več, kar so bili. Ob nedavnem obisku njihovega predsednika so delegacijo na našem Brdu kar dobro pogostili. Gotovo je bilo vse brezhibno in po pravilih, od predjedi iz pisanega paradižnika, sorbeta, bazilične terine in prahu oljčnega olja do gibanice in še česa za sladico. Vmes so ponudili ribo, meso in številne priloge ter pili slovenska vina. Ob večerji so prijazno kramljali, vmes pa pazili, da se ne bi komu kaj zareklo.

Pri nas doma je večerja najskromnejši obrok. Pravzaprav mi je ljubša malica, morda prav zato, ker je tako nedorečena. Zgodi se, če se, kadar hočeš in kar hočeš. Enkrat vmes pač. Če za lokacijo izbereš balkon ali vrt, si že skoraj zmagal. Predvsem pa je vsebina krožnika čisto osebna stvar. Pri družinskem kosilu ali večerji se je včasih treba malce prilagajati, pri malici pa nikakor. Kar komu paše. Vsaj pri nas je tako.

Nisem edina, ki ima rada malico, nekateri ji ljubkovalno rečejo malčka. Poznam par, ki takšnim skrbno izbranim in pripravljenim prigrizkom za dva reče osmička, po vzoru primorskih osmic, na katerih se streže domače dobrote.

Poletje je čas brezskrbosti in zabušavanja, a vmes je treba tudi kaj postoriti. Meni se je zazdelo, da naše stanovanje prav zdaj potrebuje nov belež. Rokovanje s pleskarskim valjčkom ni videti prezahtevno, dokler opazuješ mojstre; torej zmoreva tudi midva. Sonce je najbolj žgalo, ko sva se spravila k delu. Rezultat je kar soliden, čeprav nama je dobesedno kapljalo od nosa.

No, raje ne bom več govorila o beljenju, da si ne obudim bolečin v križu. Ampak tisto, kar se je v vročih, dolgih delovnih dneh dogajalo vmes, to pa je vredno spomina! Mislim, da nama je podvig uspel samo zato, ker sva vmes vsake toliko naredila popoln odklop.

Na našem vrtu je senčnat prostor, kamor po osmi uri zjutraj sonce ne sije več. Tja sem postavila dva ležalnika, vmes pa majhno mizo, na kateri je kraljeval zarošen vrč pijače, občasno tudi okusna malica za delavca. Izza nje je bil dober razgled na robide in maline, ki jih imajo mladi kosi zelo radi. Vmes so do golega pozobali tudi vso aronijo, pustili mi niso niti ene jagode, čeprav so trpke ko sam vrag. Le kdo bi jih razumel!

(Odprta kuhinja, 14. 8. 2016)