21. november 2013

Vietnam, Ho Chi Minh City





Prvi vtis je najpristnejši, pravijo nekateri. Ne verjamem, da je ves Vietnam tako kaotičen in hrupen kot njegovo največje mesto Ho Chi Minh City, nekdanji Saigon. Pa kljub temu ne bi mogla reči, da mi je mesto zoprno. 
Pred odhodom sva v poštni nabiralnik dobila Katarinino pismo, v katerem nama je zaželela dobro počutje v Azi. Mislim, da nama bo prinašalo srečo. Pot do sem je bila dolga, neprijetno pa samo večurno čakanje v Istanbulu, kjer stane kava 7€. 
Letalo je v Saigon pristalo skoraj v mraku, a delta reke Mekong je bila z višine lepo vidna, v ozadju pa je zahajalo sonce. Na vizo sva čakala samo četrt ure, kljub napovedi, da je to dolgotrajen postopek. Potem sva poiskala taxi, ceno sva malo zglihala, to se menda pričakuje. Že med vožnjo do hotela sva odprtih ust gledala, kako tukaj vozijo, predvsem motoristi. Kljub množici se vse nekako zliva, teče kot reka. Vsaj od daleč je tako videti. Rezervirana hotelska soba na živahni ulici Bui Vien je tako tako, menda jim jih je zmanjkalo in naju bodo jutri preselili v boljšo. Tuš dela, ventilator tudi, za spanje se ne bojim. 
Na zasluženo pivo sva sedla v lokal nedaleč od hotela. Zamikala me je topla juhica, lačna nisem bila, a saj veste, kako paše, če je človek utrujen. Prinesli so mi krožnik vroče sluzi, eno žlico sem zmogla, več pa ne. Zelo so se mi opravičevali, ker mi ni bila dobra, jaz pa njim, ker je nisem mogla pojesti. Ponudili so mi drugo, a si nisem upala vnovič tvegati. Na ulici se dogaja vse, tudi kuha in peče se in gotovo bova jutri že kaj preskusila, ko bo tudi lakota ta prava. Danes pa sva si privoščila samo še masažo nog. Fenomenalno. Dve deklici, vsaj videti sta bili tako, sta se izkazali s čvrstimi prijemi in nama spravili vso utrujenost iz nog.
Drugo pa naj povedo fotke, mene daje spanec.

Mekong se leno vije in namaka polja

Kuhinja na ulici v Saigonu

Vsi polži so užitni, celo izvrstni

Rdeči kot kuhani raki

Najini maserki












Ni komentarjev:

Objavite komentar