Čokoladna torta

Tole je listek z našim družinskim receptom za torto, precej zdelan, priznam, ker je pač že dolgo v uporabi. Vsaj nekajkrat letno. Torte sploh ne pečem več po drugih receptih, pač pa samo po tem, našem. Nisem si ga sama zmislila, ampak pa mi ga je nekoč, napisanega še na pisalni stroj, nekdo dal. Ugibam, mogoče Marta? Ona je zame največja mojstrica peke peciva, kar jih poznam. Lahko pa mi ga je dal tudi kdo drug, a vsekakor sem ga že zdavnaj posvojila. Pravzaprav ga je posvojila naša družina, ker je originalni listek že na drugem naslovu, kar me zelo veseli, meni pa je ostala  kopija. Recept je tako preprost, da ga znam na pamet, a vsakokratna peka torte se začne tako, da najprej vzamem s police recept in ga dam na kuhinjski pult. Zelo dobro se mi zdi, kadar imam pri peki pomočnico. Včeraj sem imela to srečo, da mi je pomagala Katarina.

 Najprej sva natehtali vse sestavine in jih po vrsti, tako kot zahteva recept, dali v mešalnik. Včasih sem to torto delala na roke, kar pomeni vsaj pol ure stepanja masla s sladkorjem, da se je naredila rahla belkasta pena. Zdaj namesto mene dela mešalnik.

Ko je bilo maslo skupaj s sladkorjem, vaniljevim sladkorjem in rumenjaki dobro premešano, sva dodali stopljeno čokolado. Vzamem takšno z 80 % kakava. Čokolado sem stopila tako, da sem lonček z nalomljeno čokolado postavila v večji lonec z vročo vodo.

Od tu naprej sva s Katarino spet vzeli stvari v svoje roke. Ona je moko presejala s pecilnim praškom, nato pa sem jo z lopatko čisto narahlo vmešala v testo. Dodali sva nekaj žlic mleka, nato pa še beljake, stepene v trd sneg. Testo sva vlili v tortni model, katerega dno sem prej obložila s peki papirjem.

 

Torta se je spekla v 45 minutah v prej ogreti pečici na 185 stopinj. Ohladila sem jo kar v modelu. Če nekaj ur pa z delom nadaljevala.

Zdaj je nastopil F, ki je torto dvakrat prerezal. Tega še nikoli (izjeme potrjujejo pravilo) nisem naredila sama, zato priznam, da brez F torte sploh ne bi bilo. Če kdo ne verjame, ga lahko vpraša. Nadev je zelo preprost. Dve sladki smetani sem stepla in vmešala odmrznjene borovnice. Zgornjo plast torte, okrog obrnjeno, sem dala na dno tortne škatle, ga namočila z osladkanim sokom, ki se je natekel od borovnic, namazala s kremo, položila drugo plast, ponovila postopek, na vrh pa sem položila tretjo plast torte, spet obrnjeno okrog. Na ta način je spodaj čvrsto dno, na vrhu pa najbolj ravna plast torte. To sem namazala s stopljeno čokolado, v katero  sem vmešala nekaj masla, da se lepše razliva po površini.

Torto sem okrasila s čokoladnimi, nato pa še z barvastimi bonbopni. Toliko jih je, kolikor je star današnji slavljenec Boštjan, ki mu je torta namenjena. Če je kdo firbčen, koliko je to, naj gre štet bonbone. Vsake posebej.

P.s. V pričakovanju gostov je Boštjan najel delavca, da je lepo uredil domače dvorišče, ga posul s peskom in razgrabil. Da bodo imeli kje parkirati. A da se vam zdi, da je delavec nekako zelo podoben slavljencu? Čudno, čudno ...