22. november 2013

Vietnam, Saigon


Na tržnici v Ho Chi Minh Citiy

Saigon je drugo (staro) ime za Ho Chi Minh City, tako pa se imenuje tudi mestna četrt, ki sva jo danes raziskovala. Takoj po zajtrku (dobila sem juho, vročo, pekočo, odlično), med katerim smo razčiščevali problem sobe. O menjavi sobe danes niso danes hoteli nič slišati, ker je menda z njo vse v redu. Vse, kar naj bi imela soba, ima v bistvu hotel, a ne vse v vsaki sobi, v eni je klima, v drugi tv, v tretji okno itn. V vsaki sobi je zagotovo postelja, drugo pa ... Najprej sem med jedjo brez uspeha mirno poskušala dopovedati, da tako ne gre, na koncu pa sem se pošteno razjezila, nakar so mi dali na telefon šefa, potem pa sva takoj dobila drugo sobo, solidno. In spet smo bili vsi prijazni, kot bi se nič ne zgodilo.
Po eni dobri kavi sva začela z ogledom, kot ga svetuje LP. Kar peš, čeprav sta se dva prijazna rikšarja zelo ponujala. Najprej do živahne tržnice Ben Thanh Market, kupila nisva nič, veliko je krame, prehranski del pa je zelo slikovit, potem do muzeja Fine Arts, v katerem sva se zadržala kakšno uro. Imajo oddelek slik iz časa vojne in nivejših, pravkar pa postavljajo razstavo mlade slikarke, ki s pomočjo šablon slika na svilo. Takšno zelo drobnjakarsko delo z velikim učinkom. Od tod sva šla k reki Saigon in se sprehodila ob njej, vožnja s čolnom po rjavi vodi med smetmi pa naju ni zamikala (5 dolarjev za oba za eno uro v čolnu), zato pa sva se nekajkrat ustavila in spila pivo v zelo vročem in soparnem dnevu. Po prestižni ulici Dong Khoi sva mimo narodnega gledališča prišla do katedrale Notre Dame, bila je zaprta, ob njej stoji lepo poštno poslopje z zanimivo notranjostjo. Tudi hladno, tako da veliko turistov sedi na klopcah in si jo ogleduje. Po isti ulici sva šla naprej do Turtle Lake parka, kjer ni bilo nikakršnega jezera, v parku pravzaprav niti kaplje kaplje, nemara kaj renovirajo, zato pa naju je nazaj grede pošteno namočilo, ko se je ulilo kot iz škafa. Čeprav sva hitro našla barček v parku, sva bila mokra do kože, a sva se potem spotoma posušila v toplem vremenu. V barčku sva naročila čaj in dobila vsak po dva kozarca, enega naročenega lipton in drugega za povrh, vietnamskega. 
Danes sva obilno trenirala prehode čez cesto, kar je tukaj precej nevarno dejanje. Velja pravilo močnejšega, pri čemer so pešci zadnji na lestvici. Najbolj nevarne so nepričakovane poteze, na primer ustavljanje. Pred Reunification Palace sva naletela na mlado prijazno policajko, ki se je odločila ustaviti promet, da naju je popeljala čez cesto. Dobro se nama je zdelo, potem smo še malo poklepetali.
V "naši ulici" Bui Vien sva šla na okusno kosilo za manj kot 2 dolarja (juha, meso z rižem in zelenjavo), nato domov pod tuš, zdaj se pa že veseliva današnje masaže.

Cene zgledajo strašno visoke, pa je prav nasprotno

Otroci povsod pomagajo staršem

Samo za kakšno desetino zelenjave sem vedela, kaj je.

Tržnica Ben Thanh

Slikanje na svilo

Ladji na reki Saigon

Katedrala Notre Dame v Saigonu

Glavna Saigonska pošta, lepa na zunaj in od znotraj

"Najina" prijazna policistka, ki naju je kot otroka odpeljala prek ceste










Ni komentarjev:

Objavite komentar