8. maj 2013

Čas ni moj gospodar

Nič ne napišeš, so mi rekle. Sem si kar malo k srcu vzela. Berejo! Jaz pa zadnje čase tako malo napišem. Potrebujem čas, sem neumno bleknila (kot naša oblast). Potem sem se zamislila. Vsekakor še vedno sama gospodarim s sabo in SVOJIM časom in ne obratno. In sem se spravila k delu.
Iz omar sem privlekla škatle s fotografijami. Joj, koliko ljudi in dogodkov se je nagnetlo okrog mene. V glavnem samih fajn. Rojstni dnevi, obletnice, praznovanja, pikniki, potovanja, izleti. Nekaj ur sem bila v res dobri družbi, vmes sem bila tudi malo žalostna, ker marsikoga ne morem več v živo srečati. Nekatere pa lahko! In tudi jih, vsaj vsak prvi torek v mesecu.
Tale fotka, ki jo tule objavljam (upam, da mi nasmejane punce in en fant ne zamerijo), je stara kakšnih 38 let, če sem prav izračunala. Bil je topel spomladanski dan, češnje so bile ravno prav zrele, malica se je  prilegla, ko smo prisopihali na vrh, posedli v travo in se prepustili sončnim žarkom. Takrat in še dobrih deset kasnejših let (kar se mene tiče), ko so se nam pridružili še drugi fejst sodelavci (v glavnem sodelavke), smo se še večkrat imeli lepo. Zelo zares smo opravljali svoje delo, čeprav ni bilo vedno lahko. A smo se lahko zanesli drug na drugega, si pomagali, imeli skupne cilje, znali smo se pogovoriti in tudi sprostiti.
Ne verjamem, da je bilo tako zaradi drugačnih časov in boljših delovnih pogojev. Čas (evo, že spet) in razmere so vedno v rokah ljudi. Če vedo, kaj hočejo. In dobro v srcu mislijo, je rekel pesnik.

Ni komentarjev:

Objavite komentar