Kepico sladoleda, malo manj hladnega, prosim

Nekateri so to pomlad ugibali, če bosta letos samo dva letna časa: zima in poletje. Potem ko je na kupe snega namedlo še v poznem marcu, takoj zatem pa smo ob nenadnih visokih temperaturah odlagali plašče in si vihali rokave, je res kazalo tako, a je kasneje narava vse uredila.

Nekoč sta bila zame pomembna samo dva letna časa: čas poletnega in čas zimskega sladoleda. Prehod iz enega v drugega je vsako leto znova določal gospod Peterca, naš vaški slaščičar. Novica, da je začel s prodajo pravega sladoleda, se je vsakič bliskovito razširila med otroki. Nam je bila njegova slaščičarna ravno dovolj velika, medtem ko so se morali odrasli ob vstopu prikloniti, da so lahko po dveh zlizanih stopnicah pod nizkim obokom vstopili v nekoliko temačen prostor, v katerem se je lahko hkrati drenjalo le nekaj kupcev.

Če je kdo od prijateljev napraskal kaj drobiža, je še toplega odnesel v slaščičarno, srečnežu pa smo se vsaj dva ali trije pridružili pri nakupu ter spotoma pasli oči na smetanicah in melisnicah in limoncah, ki so vabile naše poželjive poglede. Za torte nam ni bilo toliko mar, kremšnite pa so bile na voljo bolj kot ne samo ob nedeljah, ko se je po maši promet občutno povečal.

Ko se je gospod Peterca v svojih čarovnih sobanah odločil narediti sladoled, je bilo zunaj brez vsakega dvoma poletje. Koledarsko in vremensko. Sladoled je šel v promet šele potem, ko je bilo zares vroče, prej nam ga mame niso dovolile. Zadnjič se je Nina obudila  spomin na svojo dobro babico Mimi, ki ljubi vnučki kljub bojazni pred prehladom ni mogla odreči prošnje za tako želeno kepico, a je zadrego rešila tako, da je ob naročilu dodala: »Pa malo manj hladnega, prosim.« Takrat so verjeli, da vsaka mrzla stvar, sladoled še posebej, povzroča prehlad.

V naši slaščičarni smo lahko izbirali med dvema okusoma: vaniljo in čokolado. Skoraj nikoli nismo kupili več kot eno kepico naenkrat, samo največji važiči so nas včasih dražili z dvema hkrati, kar se mi je zdelo izjemno razkošje. Sladoledna kepica je bila kompaktna, malodane trda, slaščičar jo je s sladoledno žlico potisnil globoko v kornet, da se ne bi odkotalila z njega. Tako počasi sem ga lizala, da se je piškotni škrnicelj razmočil, lepljiva sladka masa pa je začela polzeti skozi pore in se lepiti na dlani.

Saj ne, da bi bila strastna privrženka sladoleda, tudi zdaj me zamika le parkrat na leto, a čas sladoleda je tako lepo dopolnjeval vse največje otroške radosti: počitnice, bose noge, kopanje v ribniku in brezmejno pohajkovanje po travnikih in ob reki, celo v mraku smo ostajali zunaj, saj je bila topla poletna tema čisto drugačna kot v drugih letnih časih.

Gospod Peterca je na svoj način zakoličil obdobje, ko se je prej našteto veselje končalo in so se spet odprla šolska vrata. Namesto osvežilnega sladoleda je začel kornete nadevati s sladko beljakovo kremo, ki jo je na vrhu zalil z gostim čokoladnim prelivom, da ji je podaljšal rok obstojnosti. To je bila navadna utvara sladoleda, a v pičli izbiri slaščic je šel za silo v promet tudi ta, rekli smo mu zimski sladoled.

Če o tem pripovedujem vnukoma, me precej nejeverno gledata. Življenje brez sladoleda? Res čudni časi. Naša dva imata najraje čokoladne lučke, v škatli minimix jih je osem, samo tri so oblite z belo čokolado in ta vrsta jima je najljubša. Še posebej takrat, ko sedeta pred televizijo, ki si jo naravnata na program minimax, ki predvaja risanke brez konca in kraja. Za njuno popolno zadovoljstvo zadostujeta minimax in minimix!

Razmišljam, če naj jima začnem odkrivati še druge neverjetne zgodbe, denimo o življenju brez risank, ko smo že kakšne pol ure pred začetkom predvajanja buljili v temen televizijski ekran in potrpežljivo čakali na Zverinice iz Rezije.

(Odprta kuhinja, 12. maj 2013)