|
Inhame | |
Človek kmalu po
rojstvu spozna prvi okus tega sveta. Materino mleko. Ko mama in otroček
uskladita tehnične zadeve, gre kot po maslu. Izjeme seveda so, kot pri vsaki
stvari, a v glavnem je dojenček srečen, ko se privija k prsim in sesa slastno tekočo
hrano.
Ker se samo od
materinega mleka ne da živeti ne vem kako dolgo, se je sčasoma treba privaditi
novim okusom, kar ni vedno preprosto. Nekateri novosti ne prenesejo, kar
demonstrirajo z jokom, krči, celo alergijo. Kmalu se pokaže in dokaže, kaj kdo
sme in česa ne. Ali pa enostavno noče, čeprav za to ni videti pametnega razloga..
Lahko bi rekla,
da hrano razvrščamo v nekakšne različno široke koncentrične kroge, prehod med
njimi seveda ni zacementiran. Čisto v središču je naša najljubša jed, lahko jih
je tudi več. To je čista desetka. V drugem krogu so jedi, ki jih imamo radi in
so pogosto na mizi, v tretjem tiste, do katerih nimamo izrazitega odnosa, zatem
tiste, ki jih uživamo bolj zato, ker so koristne za zdravje, ker smo vljudni, ker
smo hudo lačni in podobno. Zelo na robu so živila, ki jim sicer priznavamo ta
status, nemara smo jih že kdaj poskusili ali pa tudi ne, a jih izrazito ne
maramo. Da bi jih jedli, bi morala nastopiti dolga in huda lakota. Pri otrocih
je seznam teh daljši, pri odraslih krajši. Povsem zunaj obsega pa je tisto, do
česar čutimo izrazit odpor, kar ne bi poskusili niti za živo glavo. Sem sodijo
razne ličinke, hrošči, sveža živalska kri, zelo smrdljiva živila in podobno,
kar še jedo po svetu. Sicer pa, zakaj bi se silili, jejmo, česar smo vajeni.
Kdaj pa kdaj se vseeno
zgodi, da pridemo v situacijo, ko je treba poskusiti tudi kaj takega, kar ne
poznamo. Tudi meni se je to že večkrat zgodilo. Izkušnje večinoma niso bile
izrazito slabe, čeprav večine tistega, kar sem dala v usta po sili razmer, ne
bi uvrstila na svoj dnevni jedilnik.
Pred kratkim sem
bila na Madeiri. Otok je zaradi naravnih danosti kot en sam velik rastlinjak, v
katerem uspeva skoraj vse. Občudovala in z užitkom sem poskusila marsikatero
sadje, za katerega doslej še nisem slišala. Nekega dne sem v vasi na drugi
strani otoka v času sejma na kmečki tržnici radovedno spraševala za vsako stvar,
kaj da je. Ker je bilo obiskovalcev veliko, so med sadjem in zelenjavo
prodajali tudi prigrizke, denimo kar okusne koščke hrustljavo pečene in
osoljene prašičkove kože. Neka prodajalka je imela v čebru pod cunjo nekakšne večje
bunke nedoločene sive barve, v katere so bile zapičene vilice. Na vprašanje,
kaj je to, sem dobila odgovor: »Njam.« Vsebina čebra se mi nikakor ni zdela
njam, pač pa izrazito neokusna, skoraj odvratna, a je nasmejana prodajalka že
odrezala zajeten kos, naj poskusim. Od tu naprej se je vse dogajalo v moji
glavi. Ne vedoč, kaj imam v roki, se je razplamtela domišljija. Zamislila sem
si nekaj nagnusnega, narejenega iz zmletih živalskih odpadkov, kdove za kakšen
namen. Misli so ušle na pot brez nadzora. Kljub hudim predsodkom sem odgriznila
košček. Bil je škrobast, brez okusa, niti dober niti slab, skratka nič
posebnega. Prodajalka je na škrnicelj napisala inhame, kar se izgovori njam. Tako
se je navsezadnje izkazalo, da sem poskusila čisto navaden kuhan gomolj
rastline, ki je pri nas skoraj ne poznamo, zato pa je izredno pomembno živilo v
drugih delih sveta. Večinoma se imenuje yam, kar v nekaterih afriških jezikih
pomeni jesti. Inhame ali yam je povsem vsakdanje in zelo uporabno živilo v
številnih gospodinjstvih po svetu.
Nemara mi bo spomin
na neprijetne občutke pomagal bolje razumeti vsakogar, ki se z vsemi štirimi
upira neznanemu. Hkrati pa je izkušnja lahko tudi vzpodbuda za prihodnje pokušine
v neznano.
(Odprta kuhinja, 7. april 2013)