lep dan: 13. maj: Tomar- Alvaiazere

Danes 30 še kar znosnih km, ker je vremenska napoved k sreči falila, bilo je vsaj 10 stopinj manj od napovedanih 36, vsaj tako se mi zdi, čeprav je bilo zelo soparno.
Štartala sva malo pred 7. zjutraj in dobršen del poti hodila v jutranjem hladu, najprej skozi gozdiček, nato ob reki. Bilo je zelo lepo. Prečkala sva zelo lep star kamnit most, nato pa se skozi evkaliptov gozd povzpela na hrib. Na poti sta bila 2 bara, v prvem sva poleg kave z lahkoto razložila, da bi rada limonado (vodo z limono), v drugem pa nikakor. Najprej so bile problem limone, čeprav ležijo pod drevesi vse naokrog. Ko jih je natakarica nekje nabrala, si je šla po vasi sposojat ožemalnik. Na koncu sva dobila 2 dl čistega limonovega soka, ki sva ga prelila v svoje steklenice in dolila vodo. Pri naročanju je sodelovala gostja lokala, Maria, ki je začela pripovedovati svojo življenjsko zgodbo, ponosna, da je dolga leta bivala v Franciji, kjer so ljudje po njenem čisto drugačni. Ko se je po dolgih letih vrnila domov, je sorodniki niso lepo sprejeli, zato včasih raje pride gledat TV v bar. Medtem ko je pripovedovala svojo zgodbo, je pogledovala na TV, kjer so predvajali slovesnost iz Fatime. Poročali so, da se je zbralo 300.000 ljudi. Na Jakobovi poti pa takšen ljubi mir!
Danes sva srečala dva nova romarja, prvi, mlajši Nizozemec, hodi zelo hitro in je celo izpustl zadnji bar pred 20-km odsekom brez. Drugi, starejši Švicar Werner, ima težave z nogo, pa tudi večkrat je že zašel, je povedal. Nekaj časa smo hodili skupaj in se zvečer spet srečali v prenočišču. Leta 2010 je šel na camino od doma, iz Švice. Do Finisterre je hodil 3 mesece. Včeraj je govoril z Dancem, ki sva ga srečala v Tomarju; ki se bo zaradi težav s hrbtom menda vrnil domov, sicer pa je star že 77 let (!).
Kasneje sva srečala še mladega Slovaka, ki je hodil v nasprotni smeri. Od doma je šel lanskega junija, najprej v Santiago, od tam v Porto, kjer je ostal čez zimo, zdaj pa gre proti jugu Portugalske. Nima pojma, kaj se dogaja po svetu in ga tudi ne zanima, je rekel. Sami posebneži, bi kdo rekel. Pa so čisto takšni kot kdo drug, radi pač hodijo po svetu. In uživajo, seveda.
Danes sva šla skozi številne na pol prazne vasi, hiše se prodajajo in podirajo. Mladih ljudi sploh ni videti. Sadovnjaki so zapuščeni, citrusi se šibijo od obilja sadežev, ki padajo na tla ter gnijejo. Starejši gospod nama je nabral celo naročje pomaranč. Bil je vesel, da je v svoji samoti z nekom govoril, tudi on je delal v Franciji. Danes sva imela bolj sadni dan.
Ko sva zelo utrujena prišla v Alvaiazere, kjer je eno samo prenočišče Residencial O Braz, je bilo zaprto. Izgledalo je precej brezizhodno, ko nisva mogla nikogar priklicati z zvoncem. A na caminu se izhod vedno najde! Mimovozeča kolesarka se je ustavila, ko naju je videla obupana pred zaprtimi vrati in povedala, da je ob nedeljah pač zaprto. Potem je telefonirala lastnikom in kmalu se je vse uredilo, ona pa je počakala toliko časa, dokler se ni prepričala, da bo za naju poskrbljeno. Dobila sva sobo z balkonom, kjer se je čez noč vse posušilo. Po sproščujočem tušu sva bila kot prerojena, zato nama je prav teknila večerja v Wernerjevi družbi. V prenočišče je prišel precej za nama, ko je bilo že odprto. Drugih gostov pa ni bilo. Seveda, saj je bilo zaprto!
Povsod po svetu so dobri ljudje. Če verjameš, potem to tudi doživiš. Današnja izkušnja je še ena v vrsti podobnih.