14. maj 2012

14. maj: Alvaiazere - Ansiao

Današnji dan je bil lahek, izika, bi rekla Katarina. Na pot sva šla še v jutranji svežini, megla se je ravno dvigala proti hribu z vetrnicami. Našla sva že odprt bar in spila kavo po doslej najnižji ceni 55 centov.
Danes sva hodila 15 km in bila malo čez poldan že v Ansiau, ravno v času kosila. Privoščila sva si ga v Adega Tipica, kjer strežejo tipične portugalske jedi (piše v najinem vodiču), lokal je bil čisto poln. Postregli so nama zelenjavno juho, teletino kot ragu, pire krompir, solato in sladico, nekakšno strjenko. Cena 10 €. Za oba. Nato sva pri njih najela tudi prenočišče ter šla na ogled mesta, ki je v času opoldanske sieste povsem izumrlo. Morda bo kaj oživelo proti večeru. Zato pa imajo veliko hladno knjižnico z brezplačnim wi- fijem.
Danes vseh 15 km ni bilo prav nobenega bara, zato pa razgiban teren gor in dol, malo po asfaltu in malo po gozdnih poteh, tudi sence ni manjkalo. Ko sva prihajala v neko vas, je pel petelin, poslušala sva ga še dolgo potem, ko sva bila že čez hrib. Res je bil že malo hripav, a vztrajen. Potem sva prišla do ograje, skozi katero je molela  kozja glava. Revica radovedna jo je vtaknila skozi luknjo, nazaj pa ni znala. F jo je prijel za roge in ji pomagal nazaj. Meketala je na ves glas in kar poskakovala, ko je tekla h čredi, ki se je pasla nižje na travniku. F je dober človek.
Ob odhodu iz Alvaiazere sva si pozabila natočiti vodo (na Portugalskem je voda na pipah pitna), zato sva se razveselila prvega vodnjaka po 7 km. Kasneje sva srečala prijazno gospo, ki je okopavala na polju. Takoj se je naslonila na motiko in bila pripravljena na pogovor. Če sva žejna, uboga reveža, je vprašala. Teklo nama je s čela, torej ni bilo kaj tajiti. Domov je tekla po 5-litrsko plastenko vode, da sva se lahko odžejala. Takoj je bila pripravljena tudi za fotografiranje. Ponujala nama je vodo, da jo lahko vzameva sabo, a ni bilo za to nobene potrebe, saj je na poti vedno dosti prijaznih ljudi.
Z žulji sva do zdaj skoraj v celoti opravila, večina jih je že saniranih, nekaj pa še svežih, a mislim, da se tudi njim izteka čas. Stopala se nekako utrdijo, pa je. Razne druge, z napori povezane težave, pa rešujeva sproti, ko se pojavijo.In pozabiva nanje, ko minejo.
Dobro oprtan nahrbtnik lahko zelo omili bolečine v križu. Ko si ga damo na rame, je treba najprej zategniti pas v višini pasu, nato zgornjega in nazadnje zategovalce na naramnicah. Pritrjen mora biti tako čvrsto na hrbet, da se med hojo ne more premikati, v ramenih in vratu pa ne smemo čutiti nobene bolečine. Meni se zdi kot želvin oklep, želva verjetno sploh ne čuti, da ga nosi. Jaz pa včasih tudi ne. Se počasi spreminjam v želvo? Hja, bom pa živela 300 let, tudi to je nekaj ...
Netos Camino
Adega Tipica, prenočišče in restavracija v Ansiao
Hočeta vodo? Takoj prinesem ...
Prazna  in zapuščena.
Vodnjak ob poti.
Limon, kolikor hočeš.
Nekoč je bila hiša ...
Ansiao
... in v hiši toplo ognjišče.

6 komentarjev:

  1. Mislim, da sem kliknila pravo opcijo in ne bo več treba verificirati vaših komentarjev. Torej, če ima kdo kaj za povedati, kar z besedo na dan!
    Bi pa ob tej ptiliki čestitala Gašperju za sobotne 3 gole, slišala sva, da je dal tudi eurogol!

    OdgovoriIzbriši
  2. Če se res spreminjata v želvi, pazita, da bo vedno nekdo v bližini, ko padeta na hrbet, sicer znata imeti nekaj težav...

    OdgovoriIzbriši
  3. Opomnil bi vaju, da so imena Leonardo, Michelangelo, Rafaelo in Donatelo že zasedle ninja želve. Otroci pa obožejejo Frančka, s svojimi vzgojnimi nasveti. Trdonja je pravi slovenski želvji heroj in dobiva konkurenco v dveh popotnih želvah. Želve so pravi junaki! lp

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hja, tako slavna imena nama tudi ne bi pasala, se mi zdi. Kar sva, sva.

      Izbriši
  4. Danica,

    upam, da bom končno tudi jaz lahko "oddala" svoj komentar. Nič posebnega, pravzaprav. Le to, da sem navdušena nad vajinimi dogodivščinami (super hvala, da je Saša Krištofu omenila tale blog) in vama želim vse dobro. Uživajta še za nas. Mojca

    OdgovoriIzbriši
  5. Mojca, nočem preveč jamrati, da ne bi kdo pomislil, da sva kakšna mazohista. Je težko, priznam, a so težave vsak dan sproti pozabljene, lepi spomini se pa nabirajo.

    OdgovoriIzbriši