Prišla sva v Tomar, nekdanjo portugalsko središče vitezov Templarjev. A začetek današnjega dne je bil kar zapleten.
Ob 8.30 sva bila pripravljena za odhod, pa nisva mogla zbuditi lastnikov, da bi nama odklenili vrtna vrata. Končno je prišel gospod in se opravičeval, da niso pričakovali, da bova odšla tako zgodaj.
Pot naju je kmalu speljala v klanec med evkaliptove gozdove, ravnine je konec. Po svoje je to v redu, ker je pokrajina bolj razgibana in pestra.
Na vrhu je vas Grou, kjer naj bi bil prvi bar, a je bil zaprt. Bližnji sosed, ki je obkrožen z maki nekaj kopal pod oljko, je povedal, da je bar zaprt, ker je lastnik umrl. Potem je govoril še kar naprej, čeprav sva takoj povedala, da ne razumeva portugalsko. To ga ni ustavilo, torej sva ga poslušala. Na koncu se nama je zahvalil in petkrat zaželel srečno pot. Malo se je pa le spucal, kar mu je ležalo na duši.
Kmalu zatem je bila vas Asselceira, kjer sva obiskala 3 bare: v prvem sva pila kavo, v drugem pivo in v tretjem pojedla sendvič.
Danes je bil zelo vroč dan, menda 34 stopinj, če je zapihalo, je zavel vroč zrak. Kot v savni, kadar je na sporedu vrtinčenje zraka. A kaj bi jamrali, ko je za jutri napovedanih 36 stopinj, naju pa čaka 30 km, od tega 20 brez.
V enem prvih postov sem omenila stvari, ki niso nujne, lahko pa na caminu pridejo prav, kot denimo velika, tanka svilena ruta (F z lahkoto shaja brez nje). Z njo si lahko v soncu zaščitiš rame, narediš turban, položiš pod glavo, da se uležeš na "svoje", uporabiš kot prt na pikniku ob poti, opornico za roke, da med hojo malo počivajo, lahko jo zviješ v vrv..., uporabna je šepaše.
V Guerreiri sva se ustavila v hladni restavraciji, da sva malo zadihala. Natakarica je k vsaki mizi prinesla pokazat pečenega prašička, po katerih so znani. Nama tokrat ni teknil, v vročini sva se zadovoljila z juho, predtem pa pospravila še "pozdrav iz kuhinje" v obliki klobasic in mladega sira.
Na vhodu v Tomar sva srečala drugega romarja za Santiago. Starejši Danec je bil zelo bogi, hodil je čisto zvit, ker ga je zagrabilo v križu, poleg tega je knjižico z zemljevidi pozabil v Golegi in je bil še bolj zgubljen. Znal ni nič portugalsko, niti angleško, samo dansko. V Tomarju smo skupaj poiskali prenočišče, nato sva ga prepustila njegovi usodi. Gotovo se bo znašel, ker je menda že na osmem caminu, če sva ga prav razumela.
V pensao Uniao, kjer prenočujeva, je receptor govoril francosko, torej smo se lahko tudi malo pohecali. Dobila sva prijetno hladno sobo s svojo kopalničko. Zaradi majhnosti ji ne morem reči kopalnica, a je vseeno zlata vredna. Potem sva šla še malo na ogled po mestu (a še nimata dost?), ter kmalu v posteljo. Jutri bova poskušala vstati res zgodaj, če se bo kasneje res segrelo na 36 stopinj. Sicer je pa to samo 2 ali 3 stopinje več kot danes, kaj pa je to takega?
Ob 8.30 sva bila pripravljena za odhod, pa nisva mogla zbuditi lastnikov, da bi nama odklenili vrtna vrata. Končno je prišel gospod in se opravičeval, da niso pričakovali, da bova odšla tako zgodaj.
Pot naju je kmalu speljala v klanec med evkaliptove gozdove, ravnine je konec. Po svoje je to v redu, ker je pokrajina bolj razgibana in pestra.
Na vrhu je vas Grou, kjer naj bi bil prvi bar, a je bil zaprt. Bližnji sosed, ki je obkrožen z maki nekaj kopal pod oljko, je povedal, da je bar zaprt, ker je lastnik umrl. Potem je govoril še kar naprej, čeprav sva takoj povedala, da ne razumeva portugalsko. To ga ni ustavilo, torej sva ga poslušala. Na koncu se nama je zahvalil in petkrat zaželel srečno pot. Malo se je pa le spucal, kar mu je ležalo na duši.
Kmalu zatem je bila vas Asselceira, kjer sva obiskala 3 bare: v prvem sva pila kavo, v drugem pivo in v tretjem pojedla sendvič.
Danes je bil zelo vroč dan, menda 34 stopinj, če je zapihalo, je zavel vroč zrak. Kot v savni, kadar je na sporedu vrtinčenje zraka. A kaj bi jamrali, ko je za jutri napovedanih 36 stopinj, naju pa čaka 30 km, od tega 20 brez.
V enem prvih postov sem omenila stvari, ki niso nujne, lahko pa na caminu pridejo prav, kot denimo velika, tanka svilena ruta (F z lahkoto shaja brez nje). Z njo si lahko v soncu zaščitiš rame, narediš turban, položiš pod glavo, da se uležeš na "svoje", uporabiš kot prt na pikniku ob poti, opornico za roke, da med hojo malo počivajo, lahko jo zviješ v vrv..., uporabna je šepaše.
V Guerreiri sva se ustavila v hladni restavraciji, da sva malo zadihala. Natakarica je k vsaki mizi prinesla pokazat pečenega prašička, po katerih so znani. Nama tokrat ni teknil, v vročini sva se zadovoljila z juho, predtem pa pospravila še "pozdrav iz kuhinje" v obliki klobasic in mladega sira.
Na vhodu v Tomar sva srečala drugega romarja za Santiago. Starejši Danec je bil zelo bogi, hodil je čisto zvit, ker ga je zagrabilo v križu, poleg tega je knjižico z zemljevidi pozabil v Golegi in je bil še bolj zgubljen. Znal ni nič portugalsko, niti angleško, samo dansko. V Tomarju smo skupaj poiskali prenočišče, nato sva ga prepustila njegovi usodi. Gotovo se bo znašel, ker je menda že na osmem caminu, če sva ga prav razumela.
V pensao Uniao, kjer prenočujeva, je receptor govoril francosko, torej smo se lahko tudi malo pohecali. Dobila sva prijetno hladno sobo s svojo kopalničko. Zaradi majhnosti ji ne morem reči kopalnica, a je vseeno zlata vredna. Potem sva šla še malo na ogled po mestu (a še nimata dost?), ter kmalu v posteljo. Jutri bova poskušala vstati res zgodaj, če se bo kasneje res segrelo na 36 stopinj. Sicer je pa to samo 2 ali 3 stopinje več kot danes, kaj pa je to takega?
 |
| Pol balkonček v Tomarju. |
 |
| Tomar, ulica ob sinagogi (zaprti) |
 |
| Tomar, Santa Maria do Olival |
 |
| Nasvidenje Tomar |
 |
| Tomar, vodnjak ob vstopu v mesto |
 |
| Skozi Tomar teče reka Nabao |
 |
| Tomar, na mostu čez Nabao |
 |
| S. Joao Baptista, Tomar |
 |
| A ne razumeta portugalsko? Nič zato ... |
 |
| Vroooče! |
 |
| Bi prašička za kosilo? |
 |
| Tomar |
 |
| Kaj si bomo lepega povedali? |
 |
| Capela S. Laurenzo malo pred Tomarjem |
 |
| Cerkev v Atalaii |
 |
| Še 500 km, kaj pa je to! |
 |
| Iz golobnjaka v Casi Petriarca |
Ali vaju je lastnik, ki ob 8.30 komaj vstane spomnil na koga?
OdgovoriIzbrišihaha, le na koga bi ju lahko spomnil, hmmmm
IzbrišiJa, nekam znana situacija se nama je zdela...
IzbrišiŽivjo!
OdgovoriIzbrišiVidim, da vama gre dobro in da se vama kar dogaja. Tale blog je res super - kot knjiga - pa ravno prav za en dan, da potem komaj čakamo naslednji dan :)
Mi imamo malo "raztreščen" vikend. Eden itak manjka. V petek zvečer smo mi3 kar padli dol malo tu malo tam ob glasni TV in prižganih lučeh. Potem smo se sredi noči odvlekli do postelje - nam manjka najmočnejši član, da bi nam pomagal. V soboto ZJUTRAJ!! je tati prišel po Gašperja in ga peljal na tekmo. Midve s Kiti pa sva se še malo pocrkljali in poigrali. Potem sva šli tudi midve navijat. Fantje so bili ODLIČNI. Gašper pa itak... dal je 3 gole. Vse so premagali (Dob, Brinje in Junior). Bili so tako veseli, da so šli v "ribo" (so se vrgli na tla). Se je pa celo dopoldne pripravljalo na dež tako, da je kar kapljalo od nas vseh. Popoldne pa sem otroka dala v "rejo" v Šentvid, ker sem jaz šla na en super piknik. Tam sta prespala in 100% izkoristila v vso ponudbo.
Tukaj se je ohladilo. Dež je namočil vrt tako, da lepo raste. (Sej če ne bi ga pa jaz zalila;)
Želim vama ohladitev in srečno pot.
Čisto vživela sva se v fante, kako so morali biti navdušeni nad zmagami. Pa gledalci verjetno tudi, ne? Dostikrat se pogovarjava o tamalih, se jima mora fajn kolcat, ko kar naprej misliva nanju. Pa na vse vas tudi.
OdgovoriIzbrišiBorisu nisem poslala bloga, ker nimam njeovega maila, lahko mu ga ti pošlješ, če hočeš.