25. maj: Pedra Furada - Fasha

Zbudili so naju ptiči, ki so še pred zoro začeli svoj miloglasen koncert, a vstala nisva prav zgodaj, ker naj bi bil pes (zelo hud) vso noč ter še zjutraj do 7. ure spuščen na vrtu.
V kavarni Pedra Furada sva spila čaj, Antonia še ni bilo na spregled, njegova sestra pa nama je k čaju odrezala dva ogromna kosa rumenega kolača, ki ga je sama spekla. To sonce na krožniku naju je grelo skoraj do poldne, ker se je šele takrat prikazalo pravo, prej pa sva hodila v megli, skozi katero je cmizdila mokrota, a ne toliko, da bi se nama dalo obleči za dež.
Med potjo sva se pogovarjala o sinočnjem večeru, o Antonijevi zgodbi. Njegov oče je zaradi pljučnice umrl, ko je bil on, najmlajši od treh otrok, star 18 mesecev. Mama je odprla majhno taverno in tako dobro kuhala, da so k njej prihajali jesti od blizu in daleč, romarjev pa takrat še ni bilo. Kasneje je lokal prevzel Antonio, sestri mu pomagata v kuhinji, ponudbo so razširili, ko so začeli prihajati romarji. Včasih je prišel po eden na leto, zdaj jih pride kakih 1000, tudi Slovenci so med njimi, ta dan se je oglasil celo prvi Peruanec. Antonio zelo rad opravlja poklic gostilničarja, ves se posveti gostom, nama je pripravil celo pravo predstavo (včeraj sva bila edina gosta). Med drugim je v portugalščini in zatem še enkrat v angleščini odigral legendo o romarju in petelinu iz Barcelosa. Gre pa tako: nekega romarja za Santiago je sodnik obtožil, da je nekaj ukradel, ta pa se je branil, da to ni res, a mu niso verjeli. Rabelj ga je peljal na vislice, medtem ko je bil sodnik ravno pri kosilu, ob tem se je hvalisal, da je obsodil tatu ter izjavil, da je romar toliko nedolžen kot je petelin na njegovem krožniku živ. Takrat je petelin dvignil glavo in zakikirikal.
Ta legenda je upodobljena na obelisku pred cerkvijo v Barcelosu, kjer po vsem mestu kar mrgoli petelinov v različnih oblikah in podobah, saj je petelin simbol kraja.
Tik pred mestom sva srečala Angela, Italijana, ki je povedal, da je to noč prenočeval v nekem albergu, kjer je bilo okrog 30 romarjev, da so spali celo po tleh. Midva srečneža pa sva imela pri Antoniu ves vrt samo zase! Hvala angelu miru in zasebnosti, da naju tako razvaja.
Barcelos je simpatično mesto s parki, trgi, nakupovalno ulico, lepimi cerkvami, ena je znotraj v celoti obložena z azulejosi. Sedela sva na trgu, pila kavo in opazovala ljudi kot številni turisti. Potem sva si spet oprtala nahrbtnika in šla naprej.
Pot je bila lepa, a sva precej časa rinila v klanec. K sreči nama ni bilo vroče, saj se je na hitro zelo ohladilo, kazalo je tudi na dež. Ko sva po 28 km prišla do Casa Fernanda, kjer naj bi prenočevala, je bilo vse polno. V nekakšnem vrtnem paviljonu je v enem prostoru počivalo ali spalo 14 ljudi, vse postelje so bile zasedene. Na vratih je bil listek s tel. številko lastnice, poklicala sem jo in napovedala je svoj skorajšnji prihod. Čakala sva jo eno uro, vmes naju je pošteno zazeblo, ker sva bila mokra, postalo je brezupno, zato sva odšla in na glavni cesti štopala proti Ponte de Lima.
Od tu naprej se je dogajala lepa camino zgodba. Ustavila nama je Mirilia, učiteljica zgodovine, ter naju odpeljala pet km naprej k Marii do Ceu v Casa de S. Tiago v kraj Fasha. Maria namerava v enkrat prihodnosti odpreti prenočišče za romarje, midva sva danes njena prva gosta. Je učiteljica matematike, a zelo rada kmetuje, ima tudi kokoši. Z družino živi stalno v Matosinhosu, predmestju Porta, ima tri sinove, mož Luis je programer v velikem podjetju, ki se ukvarja s portovcem. To lepo hišo sredi ogromnega posestva so zgradili pred tremi leti in jo uporabljajo bolj za konec tedna.
F se je na terasi s kozarcem vina zazrl v tiho in mirno podeželsko tihožitje, z Mario sva bili medtem v kuhinji, kjer nam je pripravljala večerjo, malo sem ji pomagala čistiti grah, ona pa me je učila pripravljati caldo verde. Osnova je ohrovt galega (ki raste ob vsaki portugalski hiši), ki ga nareže na zelo tanke rezance. V lonec da kuhat krompir v kosih in čebulo, ohrovt pa položi na vrh v cedilo. Ko sta krompir in čebula kuhana, ju spasira ter doda rezance ohrovta in začini z lovorom.
Medtem je prišel domov tudi njen mož in sedli smo k pozni večerji. Poleg juhe smo jedli še zrezke in riž s stroki sladkega graha, pili smo rdeče vino in ob siru ohlajen portovec. Maria in Luis do Ceu sta zelo prijeten par pa tudi odlična gostitelja, preživeli smo zelo lep večer. Pa še zanimivost: Mariin dekliški priimek je Gaspar.
Vmes se je ulil dež, zdaj slišim, kako škreblja po strehi hišice, v kateri so nama uredili nocojšnje prenočišče.

Capela de San Sebastiao

Na caminu, kot tudi v življenju, prečkaš številne mostove

Lepa hiša Marie in Luisa do Ceu

Eden številnih petelinov v Barcelosu

Maria kuha caldo verde.

Jutranji kolač v Pedri Furadi je bil rumen kot sonce

Maria, Mirilia in F

Kipec Jakoba na hiši družine Ceu

Trta je praviloma napeljana v brajde.

Notranjost cerkve v Barcelosu.

Legenda o petelinu na kipu pred cerkvijo v Barcelosu.

Barcelos

Gostoljubna hiša družine Ceu v Fashi.