Jutranja kavica (ali čajček) in kolaček sta dober začetek dneva. Ne le midva, kar pet se nas je zbralo v bližnjem lokalu: Werner, Tina in Graziano. Med pecivom še vedno nisva izbrala svojega najljubšega, navadno se odločava med različnimi "bolos", to so nekakšni valjčki premera kakih 5 cm z različnimi okusi, nekateri so tudi nadevani z vaniljevo kremo.
Ko smo se malo okrepčali, z Wernerjem pa tudi pofotkali in izmenjali naslove, smo šli na manj prijetno pot brez markacij, zato smo se kar pogosto lovili in spraševali za smer, hodili pa smo ob robu zelo prometne ozke ovinkaste ceste. Naša "kolona" se je raztegnila in do starega mostu v Arcosu, kjer se je pot združila s tradicionalno celinsko, ko so se spet pojavile naše priljubljene rumene puščice, sva prišla sama.
Od tu naprej pa je bila pot čudovita, naravna, skozi gozd, med polji, po starih tkalovanih poteh skozi vasi, odlično označena.
Kot nalašč sva prišla do male gostilnice Sao Anton v Sao Pedro de Rates ravno takrat, ko je na turnu odbilo poldne. Prvič doslej so imeli na voljo "menu peregrinos" in seveda sva ga naročila. Dobila sva juho (caldo verde s suho klobaso), kuhano govedino, riž s fižolom (nenavadna, a zelo okusna kombinacija riža, kuhanega v fižolovi juhi), solato in kavo. In steklenico vina verde. Za tako kosilo sva plačala 5€. Prav milo se nama je storilo.
Pot je bila tudi v nadaljevanju zelo prijetna, a seveda z vsako naslednjo uro bolj naporna, ker je sonce spet zakurilo kot se "zagre".
Ko sva prišla čisto zakuhana v bar k Antoniu v Pedra Furada, nisva mislila ostati. Naročila sem spet veliko mrzlo limonado, gostilničar Antonio je na pult postavil steklenico mrzle vode in me skozi kuhinjo odpeljal zadaj na vrt, naj si z drevesa odtrgam limono. Tako se je začelo, beseda da besedo, dosti smo si povedali o caminu (tudi Anton je caminar in član portugalskega camino združenja, ki skrbi za markacije, nova prenočišča ipd).
Najela sva sobo zadaj za restavracijo, popoldne sedela na vrtu, kjer se je sušila najina žehta, počasi sva srkala hladno in lahko vino verde, za večerjo so nama pripravili ribe in zelenjavno juho. In čas je tekel prav primerno počasi ...
 |
| Antonio Martins Ferreira |
 |
| Pogled pod Ponte de Arcos |
 |
| Ne vem, kako jim je ime, a so zelo lepe. |
 |
| Čebula |
 |
| V Pedri Furadi pri Antoniu |
Všeč mi je, da se ustavita in vdihneta, ko vama je kak kraj še posebej všeč, ali ljudje še posebej zanimivi, saj se vama res nikamor ne mudi.
OdgovoriIzbrišiO, Ljuba Danika-ka in F, meni se je kar milo storilo, ko sem brala današnje poročilo. Menu peer peregrinos! O, ti ljubi spomini, kar takoj so se na plano priplazili tedanji občutki. Hecno, kako se človek spomni samo dobrih stvari, slabe pa kar nekako pozabi, čeprav ni bilo vse prijetno. Niti Pot, še manj pa notranje dogajanje...
OdgovoriIzbrišiCarpe diem! Pa kaj vama pripovedujem, saj sta postala prava mojstra v teh rečeh. Spijta kozarec vina na moje zdravje.
V mislih vsak dan z vama, večkrat, vaju objemam,
Alenka
Draga Alenka, vem, da marsikaj lahko podoživljaš. Današnje jutro sva se zbudila v dežju, pravkar vlačiva nase nepremočljiva oblačila in se veseliva novega dne. Le kaj nama bo prineslo?
Izbriši