 |
Istra spomladi, akvarel
Letos sva na vrtu kakih
dvanajst kvadratov rezervirala za krompir, za kaj več žal nimamo prostora. Ta
zgodnjega. Zame, ljubiteljsko vrtičkarico, ni večjega veselja kot izkop prvih
grmičkov. Z motiko je treba prav previdno postopati, da po nemarnem ne zasekaš v
gomolj. Najbolje je kar z roko previdno zariti v razrahljano grudo, dokler ga
ne zatipaš. Takšno butično pobiranje si seveda lahko privoščiš le v primeru, če
lahko celo krompirjevo gredo premeriš v parih korakih.
Mladega opranega krompirčka niti
lupiti ni treba, malo masla dam na pekač, gomolje potresem z grobo soljo in hop
v pečico z njimi! Včasih dodam še malo svežega rožmarina. Se mi že cedijo
sline, a domači krompirjevi užitki še niso tik pred zdajci. Posadila sva ga prav
na prvega aprila, šaljivcev dan. Seme sva šla kupit v vrtnarsko trgovino, kjer
je zadnji marčevski četrtek vladalo izredno stanje. Na parkirišču, ki je še teden
nazaj samevalo v dežju, je posebej nastavljeni redar usmerjal nestrpneže. Kaj
se vendar dogaja, dajejo zastonj ali kaj, sem nergala. Nič takega, le sonce je končno
posijalo in vrtičkarje napodilo delat.
Mladi prodajalec, ki nama je
pomagal izbrati pravo sorto, je zagotavljal odličen zgodnji pridelek. Saj prav
to hočem, zakaj bi mu torej ne verjela, ko vendar poznam pregovor o neumnem
kmetu in debelem krompirju.
Ko smo se v vrsti počasi
pomikali h blagajni, sem škilila po drugih vozičkih. V marsikaterem sta bili
vrečka ali dve semenskega krompirja, kupci pa v glavnem moji vrstniki,
upokojenci. Mi smo generacija krompirjevcev, me je na lepem prešinilo. Res smo
imeli krompir! Ker smo imeli sanje in verjeli, da bo bolje
Krompir je bil kar se da
pogosto tudi na naših krožnikih, večinoma smo ga natepavali dan za dnem, tako rekoč odraščali smo ob njem. Dobro,
nekateri tudi ob pohanih piškah in kaviarju, da ne bo kdo od elite na hitro užaljen,
a večinoma smo se prehranjevali bolj skromno. Lačni pa vseeno nismo bili,
krompirja smo imeli vsi dovolj. To so bili časi, ko smo ga pojedli precej več
kot mesa, danes je namreč obratno, čeprav tako poceni kot zdaj, še ni bil.
Zadnjič sva ga pri kmetu za deset evrov dobila velikansko vrečo, dovolj za ves
mesec celo za najhujšega krompirjevca pri naši hiši. Pravega
krompiroholika. Lahko bi ga jedel čisto
vsak dan. Ne samo lahko, ki pravzaprav hoče jesti krompir dan za dnem. Ker ga
je hvalabogu dovolj in to različnih vrst, lahko celo izbiram, ko grem ponj v
trgovino: en je primeren za solato, drugi boljši za peko in tretji najboljši za
svaljke . Po želji. Na svetu ga menda poznajo štiri tisoč različnih vrst.
Naši starši so sadili eno
samo sorto, igorja, če se prav spomnim. Tisti, ki niso imeli vrta, so ga morali
jeseni nabaviti pri kmetih. Marsikdo se je v času ozimnice spomnil svojih
sorodnikov, ker je bilo takrat kmečko poreklo oddaljeno šele generacijo ali pa
še to ne. Osnovna živila, denimo
krompir, fižol, čebulo in podobno je bilo treba nabaviti pravočasno. Stanovanje
brez uporabne hladne kleti ni bilo nič vredno. Pozimi namreč nisi mogel v
trgovino po dve kili krompirja, danes ga lahko kupuješ petek in svetek od zore
do mraka in čez.
Moji starši so nekaj
krompirja pridelali sami. Moja skrb je bila ročno pobiranje koloradskih hroščev.
Fuj! Včasih sem morala sodelovati tudi pri spravilu, kar me v otroštvu skrajno
dolgočasilo, Ko so nas v šoli odpeljali pobirat
krompir na njivo bližnjega kmeta, ki mu
je ravno pogorel hlev, je bila čisto druga zgodba. Bilo je celo zabavno. Nekaj
malega smo se s krompirjem obmetavali in si zemljo stresali za ovratnike, na koncu
pa smo vendarle vsega pobrali, kot je bilo treba. Spotoma smo se naučili še nekaj
o solidarnosti in prostovoljstvu. Krompirjevci.
(Odprta kuhinja, 7. 5. 2016) |
