Od trga do trga

Preden sva se od mesta poslovila, sva se še enkrat sprehodila po Piazza Grande, čeprav je zelo deževalo, pihalo, morala sem si natakniti rokavice. Hm, tole vreme zadnje dni je pa res pestro. Kavo sva seveda pila znotraj kavarne, a s pogledom na trg. In prireditveni šotor, na žalost.

Najprej sva se namenila ta dan obiskati tudi Sieno in zatem še Arezzo, preden bova do večera prišla do Ravenne, kot sva se namenila, da bova lahko kar takoj primerjala vse tri najlepše italijanske trge, ki jih poznava, in sem jih včeraj omenila. Ker pa je treba včasih zaiti z začrtane poti, je za Sieno zmanjkalo časa. Nenačrtovano sva se namreč za dalj časa ustavila v Norciii.

Tudi v Norcii je lep zrg, pa ne le eden, a znana ni po trgih pač a po klobasah. In drugih lokalnih specialitetah, kot so siri, ročno delane testenine, stročnice in tartufi. Najbolj pa so cenjeni suhomesnati izdelki. Trgovine, ki ponujajo lokalne dobrote, stojijo druga ob drugi, vmes so restavracije, taverne ipd., vse nabito polno. Preden sva prišla do Murcie, naju je presenetil sneg, nasproti so začeli vozi avtomobili, na katerih je bilo več cm snega, vse naokrog je bilo pobeljeno. Konec aprila res ne bi pričakoval snega v srednji Italiji, a danes ga ni manjkalo. V Murcii pa je posijalo sonce, čeprav je bilo še zmeraj zimsko mraz. Ljudi se je po mestu kar trlo, vsak je nosil vrečko z nakupljenimi specialitetami. Klobasive prodajajo tudi na metre, punca jih je odmerila en meter na zanimivi napravi, nekakšnem vretenu, na katerem so bile klobase navite.

Seveda je šlo nekaj teh izdelkov tudi z nama, pa tudi v restavracijo Granaro del monte, menda najstarejšo v mestu in eno najstarejših v Italiji, ki jo vodi družina Bianconi, sva se pustila zvabiti. Ni nama bilo žal. Zato pa je zmanjkalo časa za Sieno, ne pa za Arezzo.

Na Piazza grande v Arezzu, kjer so snemali film La vita è bella, je bil danes sejem starin. Torej tudi ta trg ni bil prazen in lep, kakršnega poznava. Če bi bil vedno tako natlačen z vsemogočim, kot je bil danes, se gotovo ne bi uvrstil na seznam najlepših. Vseeno pa mi ni kaj očitati, na njegovem robu v kavarni Dolce vita sva kar precej časa posedela ob kozarcu vina in opazovala živahno dogajanje na trgu. 

Tako da je bilo treba potem malo bolj pritisniti na gas, da sva še pred temo prišla v Ravenno in na Punta Marini našla hotel Regina, kjer imava rezervirano prenočišče. Nekaj zadnjih kilometrov naju je z zahoda grelo večerno sonce, ki se je kot zlato mehko razlivalo po ravni pokrajini brez enega samega hribčka. 

Ravenna, njeni trgi in morda tudi freske pridejo na vrsto jutri.

Ascoli Piceno

Dopoldne se je bilo treba odtrgati od Fabriana, sicer se bo pa danes festival tudi zaključil. Odpeljala sva se proti Anconi, spotoma opazila tablo za San Paolo di Jesi, ki sva ga včeraj degustirala v kozarcu, ter se na hitro odločila iti pogledat, kje raste tako dobro vino. San Paolo je majhna hribovska vas, označena kot mesto vina, a v nedeljo je bilo zaprto prav vse, razen cerkve. Pred vhodom v mesto pa sedi na sodu tale veseljak.

Ustavila sva se tudi v mestu Jesi, po glavni promenadi se je zrlo sprehajalcev, družine z otroki, mladi pari, a sva navsezadnje komaj našla odprto kavarno, potem ko se je okrog poldne mesto spraznilo, vsi so šli verjetno domov na kosilo, ker gostilne nisva našla nobene. V obzidanem mestu je nekaj lepih palač in trgov, z roba ozkih ulic se odpira pogled na valovito okolico,  tudi mestna promenada je privlačna, sicer pa ni nič posebnega. 

Ancono sva preskočila, pravzaprav prevozila in nadaljeva pot ob morju ter se ustavila v kraju Sirolo, ki je menda najlepše na tem delu sicer puste in ravne obale. Tu pa je polotok, na katerem je ohranjeno nekaj naravne divjine, a za raziskovanje nisva imela časa niti prave volje, ker je začelo deževati. Sva pa poskusila ocvrte polnjene olive ascolana, kar je posebnost tega okoliša. Za 5€ ti naložijo 10 vročih v papirnat škrnicelj, podobno kot pri nas jeseni kostanj. Z roba mesta je lep pogled na zaliv globoko spodaj in pečine za njim, morda vidi še kam dlje, kadar ni megleno in deževno.

V Ascoli Piceno sva prišla v dežju proti večeru, poiskala rezervirano prenočišče B&B Mimi e Coco. Cesta do tega prenočišča je izredno strma in zelo vijugasta, vmes je ograja z opozorilom, da gre za privatno posest, ki jo čuva hud pes. Ob prihodu na cilj sva tega psa videla, a je ravno za vedno končal svoj posel, nakar so ga odnesli.

Prenočišče vodi zelo prijazna gospa (Mimi?), ki govori samo italijansko, a smo se nekako sporazumeli, da je ta dan v mestu velika fešta, ker je jutri državni praznik. V mestu je bilo ogromno ljudi, zato nekaj težav s parkiranjem. Povsod so bili šotori, v katerih so bile degustacije, predstavitev lokalnih proizvodov ipd. Poseben šotor je bil samo za oljčna olja iz vse Italije. Tam nama je gospod Paolo iz Trapanija, Sicilija, vse povedal o svojem olju in razkazal fascikel družinskih slik. 

Neki drug kmetovalec iz Apulije, ta je znal angleško, je z veliko ljubeznijo pripovedoval o svojem olju. Res bo treba iti enkrat na ta skrajni jug Italije, mislim, da tam živijo fajn ljudje. Nekaj olja (s kruhom) sva poskusila, a sva se trudila, da ne preveč, da sva šla lahko še na vročo mineštro v neko zelo fajn gostilnico. Če bom kje našla vizitko, bom dopisala podrobnosti, ker jo lahko res priporočam. Zelo dobro in poceni, kar ni tukajšnja posebnost.

V Ascoli Piceno naj bil bil najlepši italijanski trg Piazza del popoli. Res je zelo lep, pravilne kvadratne oblike, obkrožen z lepimi stavbami, arkadami. Tokrat ga je izrazito kazil (po mojem mnenju) prireditveni šotor, zato sem morda pristranska, kar se tiče ocene lepote. Zame ostaja Il Campo v Sieni na prvem mestu, tudi Piazza grande v Arezzu je po moje zanimivejši trg od tega. Ali pa ga bo treba še kdaj obiskati, kdo ve.

Malo me je skrbelo, kako bova v temi prišla po tisti strmini do prenočišča, a je šlo z odličnim šoferjem brez problemov.

Akvarel z akvarelom

Tajski slikar Boonkwang Noncharoen je danes naslikal slovenskega slikarja Franca Goloba. Slikanje je potekalo v živo pred gledalci s projekcijo na velikem platnu. To se mi je zdel višek današnjega dopoldanskega dogajanja v Fabrianu. Pred tem je s projekcijo slikal tudi Franc Golob, ki ima izrazito svoj, meni zelo všečen slog. Skratka, res uživam v vsem dogajanju, počutim se kot riba v vodi. Pravzaprav bolje. Si lahko predstavljate 300 slikarjev na kupu, kolikor jih je ta vikend v Fabrianu, kakšna ustvarjalna energija je to?!

Tudi nebesa so na naši strani, ker je vreme stabilno kljub vztrajnem napovedovanju dežja. Težki oblaki, ki plavajo po modrem nebu in z višine gotovo občudujejo malarijo, so se verjetno zaradi navdušenja nad videnim odločili polulati nekje drugje, nas pa puščajo na suhem. Nimam nič proti, naj tako ostane.

Pa še ena jutranja (zame) nova izkušnja: italijanski hotelski zajtrk sestavljajo: skodelica čaja (ali kave), rogljiček in kozarec mrzle vode. Zelo asketsko. Postreženo z nasmeškom. 

Zato pa je bila toliko bogatejša degustacija domačih pridelkov in vina (10€/osebo), na katero sva zašla proti večeru, potem ko sva prekolovratila čisto vsa prizorišča, kjer razstavljajo, najbolj so navdušili Tajci, ki so izven kategorije. Potem sva se sprehajala po ozkih uličkah, širokih največ za dva složna pešaka, vedno v krogih nazaj do trga, kjer je mrgolelo slikarjev. Postavali so tudi po vseh vogalih po mestu. Pod arkadami sva zagledala sliko Zmajskega mostu, ki so jo vsi občudovali, avtorja ni bilo nikjer.  Izkazalo se je, da jo dela (še ni dokončana), svetovno znani indijski umetnik Amit Kapoor, ki sploh še ni bil v Ljubljani, ima samo fotografijo. Prijazno je pristal, da se fotografira s svojo še nedokončano umetnino.

Koliko prijetnih naključij! Res sem hvaležna, da me je usoda ta vikend pripeljala v to mesto. 

No ja, prav zares pripeljal me je nekdo drug. Ki mi je danes na skrivaj kupil indijansko rumeno barvo Daniel Smith, ki sem jo občudovala, s se mi je zdela predraga. Temu se reče L Če še ne veste.

Fabriano

Z

J

Fabriano, mesto v italijanski pokrajini Marke, vsako pomlad zbere slikarje akvareliste iz vsega sveta. To se dogaja prav ta vikend. Seveda me je dogodek vlekel kot magnet in navsezadnje se je res vse tako izšlo, da sva se lahko da es navsezgodaj zjutraj odpeljala sem. Dobrih 600 km, kaj pa je to takega v teh časih? Še posebej, če greš lepo zlagoma in spotoma še kaj pogledaš. Denimo lepo Chioggio na robu beneške lagune, prave male Benetke, lepo skrite v senci velike sestre, kar pomeni nič turistov v mestecu, kot narejenem za pohajkovanje, kofetkanje itd. Fotka sledi na koncu tega prispevka.

V Fabriano sva prispela v času sieste, zato sva našla zaprta vrata hotela Arrivederci e grazie, kjer sem rezervirala sobo, s težavo priklicala nekoga, ki je za silo znal angleško in po pol ure pričakala prihod fanta s ključem. Vse skupaj je bilo malo smešno, a se nisva jezila in zato sva bila nagrajena s kavico in miniaturno sobico ter se zadovoljna odpravila v nekaj minut oddaljen center mesta, o katerem ne vem (še) nič, a mi je na prvi pogled že všeč. Palače, cerkve, trgi in trgci, ozke ulice, malo ljudi, posode z rožami in zelenjem pred vrati, hiše iz opeke, vse nekako starinsko, kot bi se zbudil v nekem drugem času. Danes je malo nevsakdanje, ko na vsakem vogalu naletiš na kakšnega slikarja, ki zavzeto poskuša ujeti njegov utrip na papir. Počutim se kot riba v vodi. Slabo polovico slik tokratnega bienala, ki so razstavljene na različnih lokacijah po mestu, sva si ogledovala nekaj ur danes, drugo sledi v naslednjih dneh. V živo sem videla slike avtorjev, ki jih sicer "poznam" samo s FB. Morda se bo dalo koga videti tudi v živo pri delu. Tukaj je tudi nekaj znanih ponudnikov slikarskega materiala, poleg papirja Fabriano tudi Escoda čopiči in Daniel Smith barve. Joooj, a me kdo lahko razume, kaj se mi mota po glavi? 

Aja, pa še to. Napovedali so dež in mraz, temu ustrezno sva se oblekla, zato nama je bilo danes tes vroče, ko naju je  pričakalo toplo, pravzaprav vroče sonce, kakih 25 stopinj. Bi se človek smel pritoževati zaradi lepega vremena? Mogoče pa naju že jutri "potolaži" napovedani dež, haha. Mi je vseeno.

V majhnem mestu hitro naletiš na sorodno dušo. S slikarjem Francem Golobom je nekaj uric ob pivu minilo kot bi trenil. Zelo, zelo zanimiv gospod.

Bil je en lep dan.