Razstava

Vse se vrti, spreminja, vse je v gibanju - to vodi k napredku. Tudi če je treba kdaj narediti kakšen korak nazaj. No, pa je še tale blogec doživel oblikovno prenovo, s čimer me je Božička zelo razveselila. Kako se vam zdi?
 Ker je postalo slikanje moja velika strast, se mora to odraziti tudi na blogu. Tako sem najprej naslikala eno punco, ki vam vošči lep dan, potem pa še eno in še eno in tako jih je nastala cela mala serija. Ki še ni končana, ker se mi še kar prikazujejo in jih bom gotovo naredila še malo morje. Nekaj ta prvih pa se danes na ogled postavlja. Za majhno spremembo med fotkami božičnih dobrot, ki se pretežno razkazujejo te dni.

 Vse vam voščimo lep dan!

Zdrava trma

Meni se zdi trma pozitivna lastnost. Včasih, denimo ko se triletnik zaradi nje meče po tleh, je za najbližje prisotne sorodnike sicer malo mučno, pa takrat, ko nekdo zatrmoglavi na napačni poti, je tudi nekoliko neprijetno. V glavnem je pa trma koristna, ker te nekam pripelje. Ker zaradi nje ne odnehaš. Nikoli. Niti takrat, ko se zdi večini  brez smisla.
Poglejte našo trmasto mamo, ki ji stric alzheimer iz telesa in duše jemlje svetle trenutke in hoče, da se zavije v mrak. Ona pa ne, se ne da. Potem ko več kot leto dni po zlomu kolka, zapestja in križnega vretenca ni zmogla niti vstati, ko so jo s postelje na voziček prestavljali s posebnim dvigalom, ko se je zdelo, da je hoja stvar dokončne preteklosti, se je zgodil čudež.
Zadnje čase je občasno izrazila željo po hoji, zanjo že dolgo nedosegljivi veščini. Malo sem jo tolažila, še raje preusmerila pogovor. Ko bi se zmogla vsaj s postelje presesti na voziček! Včeraj pa se je v nekem trenutku vse poklopilo: njena izražena želja, pripravljeni fizioterapevtki in hodilni pripomoček v bližini. Prava energija v zraku. Pa tudi moje prepričanje, da ni na svetu nič nemogočega, je morda malo pripomoglo k odločitvi, da poskusimo. Akcija!
Najprej je s pomočjo vstala, nato vzravnala hrbet, kolikor se ga je po mesecih ležanja in sedenja sploh dalo. Naredila prvi majcen korak. In nato še enega. In zatem prehodila več deset metrov vse do svojega prostora pri mizi.
Ne vem, kako se počuti otrok, ko naredi prvi korak, ker tega ne zna povedati. Tudi naša mama ne more, besede so nekam ušle, a njen izraz na obrazu je nezmotljivo razodel paleto čustev, ki naj bi že zdavnaj utonila v pozabo. Danes smo vajo ponovili. In jutri je nov dan.

Vietnam, kapitan Hien

To zgodbo sem sprva namerava nasloviti "plavajoča tržnica", a je Hien, ki naju je do tja pripeljal z barko,  naredil večji vtis, kot pa naš današnji cilj, plavajoča tržnica. A začnimo od začetka.

"Home stay" Bay Thoi blizu mesta Vinh Long je priporočil telefonski glas v Ben Treju in ni se zmotil. Ko sta naju včeraj popoldne motorista odložila pred Bay Thoi, se je vse umirilo, kot bi se svet ustavil. Na posestvu z bujno vegetacijo, prepredenem s kanali, je več urejenih poslopij in vrtnih paviljonov, vse deluje prav sproščujoče. Viseče mreže in kotički za počivanje na vsakem koraku. Dobila sva skromno, a brezhibno čisto sobo. Po osvežitvi sva vzela kolesi in se odpeljala skozi bližnje vasi, prek mostičkov čez kanale. Ko sva se vrnila, so naju in še en francoski par, ki pri njih prenočuje skupaj z vodičem, povabili, da se naučimo priprave spomladanskih zvitkov, bilo je kar zabavno. Večerja pa je bila kraljevska: juha, zelenjava, spomladanski zvitki, manjši in velikanski raki, riž, sveža zelenjava in za krono velikanska v pari kuhana riba, imenovana slonovo uho. Domača hči je pokazala, kako se jo je. Na rižev papir naložiš surovo zelenjavo in kos ribe, zviješ in pomočiš v pikantno omako. Res izvrstno. Cena polpenziona na Bay Thoi, kolesa so vključena, je 15 dolarjev na osebo. Več kot vredno tega denarja.

Danes sva vstala zelo zgodaj, ker sva se namenila na plavajočo tržnico. Tja naju je s svojo barko odpeljal Hien, zelo prijazen in ves čas nasmejan fant, ki živi na enem od otokov na Mekongu. Bila sva njegova edina gosta. Angleško je znal bolj za silo, a se je strašno trudil, da bi se razumeli. Pokazal se slike svoje družine in pripovedoval o njej. Med vožnjo barke je k ušesu ves čas tiščal pločevinko piva, za katero se je izkazalo, da je radio, vmes pa naju je opozarjal na stvari, ki bi naju utegnile zanimati, denimo ptiča ali ribo ali lepo hišo ali rože ipd. Potresel je neko drevo, da se je ven usulo na miljone mušic in kar pokal od smeha, ko sva ostrmela. Ko je jedel, je volan obračal z boso nogo, nato pa je krmilo za nekaj časa prepustil meni. Posnemala sem ga pri vožnji z nogo, kar ga je spet strašno zabavalo, smeh pa je nalezljiv, torej dobre volje na barki res ni manjkalo.

Plavajoča tržnica je pravzaprav plavajoče mesto, ki stoji na koleh ob bregu Mekonga, vmes pa se prevažajo večji in manjši čolni, ki jim dovažajo stvari za prodajo. Ustavili smo se na točkah s ponudbo, namenjeno turistom. Ker nisva nič kupila, je Hien hitro ugotovil, da to ni za naju, zato smo se vračali po drugi poti. Zapeljal je v ožji kanal, nama natrgal neke sadeže, potem smo ustavili in šli v neko vas, kjer smo videli, kako sušijo stebla rastlin, ki rastejo v vodi, da jih uporabijo za izdelavo košar, copat ipd. Nato pa spet nazaj na barko. Prav pozorno je opazoval, kaj nama je všeč in potem iskal take momente. Šel je celo tako daleč, da smo se zapeljali v nek stranski rokav, kjer je nekaj rečnega rastlinja ravno cvetelo v nežni lila barvi. Slekel se je in zabredel v reko ter odrezal dva lepa cvetova, za vsakega enega. Skratka, presenečal je na vsakem koraku, tako da sva mu na koncu po štirih urah druženja z veseljem dala nekaj napitnine. Potem pa naju je kar objemal, spet in spet smo se morali skupaj slikati, tudi on je imel svoj fotoaparat. Pa še tel. številko je napisal, za prihodnjič.

Avtobus za Saigon ustavlja prav pred posestvom Bay Thoi, kar je bilo v popoldanski vročini zelo komot. V skoraj novem avtobusu je še vse delovalo, zato je šofer  navijal karaoke, kar je zbudilo peteline, ki so bili skriti v košarah v zadnjem delu avtobusa, da so začeli na ves glas kikirikati in nas tako zabavali vso pot. 

Ko naju je v Saigonu avtobus izkrcal na nekem gradbišču nekje zunaj mestnega središča, ni se dalo ugotoviti, kje sploh sva, sva se kar dobro znašla in še pred nočjo pristala v dobrem in poceni hotelu na znani ulici v centru. No ja, nekaj fint sva se pa v treh tednih Vietnama le naučila. Le uporabne nekaj časa ne bodo, upam. Še kakšen dan, pa bodo le še za zabaven spomin.

Vietnam, delta reke Mekong

V Ben Tre na območju delte Mekonga sva se v dobrih dveh urah pripeljala iz Saigona, kamor sva prišla iz Mui Nea. Fant na turističnem uradi v Mui Ne, kjer sva kupila vse avtobusne karte, je bil zelo prijazen in skrben. Prejšnji večer nama je karti prinesel v bungalov, zjutraj pa počakal na postaji. 

V Ben Tre še nisva dobro stopila z avtobusa, že naju je začel "osvajati" možakar in ponujati aranžma na Mekongu za dva dni. Kar na pločniku je organiziral mizo in stole in opisoval vse v superlativih, hkrati se je višala tudi cena. Zaradi nekaj spornih postavk, denimo ene ure nočne vožnje z motorjem, je takoj spremenil program. Nisva mu zaupala, zato sva se napotila proti mestu. Še dolgo naju še spremljal in nižal ceno, od začetnih 260 evrov jo je spustil že na 130 dolarjev, nazadnje pa odnehal.

Ben Tre ni turistični kraj, imajo le malo hotelov in en sam turistični urad, ob nedeljah zaprt. Hotel sva našla čisto slučajno, ker so vsi napisi samo v vietnamščini. Skromno, a poceni prenočišče. Zjutraj sva se na turističnem uradu poskušala dogovoriti za aranžma s čolnom po reki, a nihče ni znal angleško. Nekoga so poklicali po telefonu, ki je govoril angleško in tako sem se s tem posrednikom vse dogovorila. Čez pol ure smo že šli na pot.

Z motorji so naju odpeljali pol ure daleč do pristanišča, kjer naju je pričakala vodička (tudi ta skoraj ni znala angleško) in odpeljala na barko, veliko za kakšnih 15 ljudi, a sva ostala sama. Nekaj časa smo se vozili po širokem kanalu, nato pa pristali na otoku, kjer delajo bonbone iz kokosovih orehov. Najprej jih zmeljejo, nato moko skuhajo z različnimi dodatki, denimo sadjem ali kakavom, gosto tekočino razlijejo po pultu, da se malo ohladi, nato pa natlačijo v podolgovate kalupe. Tako dobljene palčke razrežejo na pravokotnike, ki jih vsakega posebej ženske zavijejo v rižev papir in zlagajo v škatle. Delo jim gre zelo hitro od rok. Iz lesa kokosove palme delajo tudi številne uporabne izdelke, med drugim pa ga uporabljajo tudi pri gradnji hiš.

Odpeljali smo se naprej, naslednji pristanek je bil na otoku, kjer predelujejo med divjih čebel. Dali so nam ga tudi za poskusiti s čajem, poleg pa postregli prigrizke iz kokosa. Turistov ni bilo nikjer, menda množično prihajajo ob popoldnevih, dopoldan tako kot midva pa le redki. Vzroka za to ne vem, bilo prav luštno.

Od tod naprej smo šli peš po stezi do neke vasi, kjer smo se naložili na vozek, v katerega je bil vprežen konjiček. V pomanjševalnicah pišem zato, ker je bilo vse res čisto majhno. Peljali smo se nekaj km skozi več vasi, nato pa se ustavili v objektu, kjer so nam domačini priredili pevsko glasbeni nastop. Na mizo so nam prinesli tudi čaj in narezano sadje, da smo ga vmes pokušali. Prihajati so začele skupine turistov, zato smo šli kar kmalu naprej. Vkrcali smo se v nizek in dolg čoln, ki ga je spretno vodila krmarka. Tudi voznice drugih čolnov so bile v glavnem ženske. Vozili smo se po manjših kanalih, srečevali z drugimi čolni, bilo je zelo zabavno. Po krožni poti smo prišli do naše barke, ki nas je po štirih prijetnih utad odpeljala na izhodiščno točko. Od tod so naju z motorji odpeljali do lokalnega avtobusa, s katerim sva se pripeljala na avtobusno postajo in vkrcala na drug lokalni avtobus za Vinh Long. Sedla sva čisto zadaj na dvignjene sedeže, da sva lahko tri ure spremljala najbolj divjo avtobusno vožnjo po ozkih lokalnih cestah skozi vasi in v gostem prometu. Bila sva čisto mirna. Človek se res vsega navadi.

Zadnji del poti do prenočišča, nekakšnega tukajšnjega kmečkega turizma, sva prišla z motorji. Od tu naprej pa je čas za novo zgodbo. Jutri.

Vietnam, Mui Ne

Nekoč je bila Mui Ne samo ribiška vas in nič drugega. No ja, pa śe nekaj deset kilometrov obale levo in desno od nje. Ribiška vas je še vedno tukaj, obdana sicer s hoteli in drugimi turističnimi objekti. Danes sva jo obiskala, šla sva z lokalnim avtobusom, do tja vozita dva, rdeči in modri. Postaj nimata, pač pa mu lahko kjerkoli pomahaš in vedno ustavi. Cena je nekaj centov, a vedno drugačna (z avtobusom sva se peljala trikrat). Na prvi vožnji sva doživela tudi kontrolo revizorja, vsi potniki smo imeli karte. K sreči ga na drugih vožnjah ni bilo, ker nama sprevodnik ni dal kart.

Avtobus je ustavil čisto na začetku vasi, od koder je lep pogled dol na zaliv, v katerem se skoraj gnetejo številne ribiške ladje. Mui Ne je razpotegnjena vas na polotoku, ki sega nekaj km v morje. Ima eno glavno in nekaj stranskih ulic. Do morja sva šla po stranskih, čisto ozkih uličkah, skoraj stopaš iz ene v drugo kuhinjo, vmes pa seveda vozijo tudi motorji. Gospodinje se trudijo s pometanjem dvorišč, a umazanija in odpadki so močnejši, tako da srečanje s kakšno debelo podgano ni nič posebnega. Ljudje so naju radovedno opazovali, tod se ne potika kaj veliko turistov, z nekaterimi smo se tudi pozdravili,  nekaj možakarjev naju je vabilo na čaj. Otroci so bili še posebej veseli srečanja in so od daleč vpili hello. Nihče nama ni nič prodajal in vsiljeval. No ja, nekajkrat so naju res vorašali, če se greva peljat z motorjem. 

Spodaj v zalivu je bilo zasidranih zelo veliko slikovitih ribiških ladij, od malo večjih do čisto majhnih čolničkov v obliki orehove lupinice. Obala pa je polna smeti in odpadkov. Ravno so pripeljali hobotnice in jih prelagali v gajbice. Bilo jih je ogromno.

 Enkrat sva se ustavila na pivu med vaškimi mladci, vsak je prihrumel s težkim motorjem, ki ga je parkiral nekaj cm od svojega stola. Nihče ni pil alkohola, večinoma so srkali čaj.

Ker presenetljivo v enem od najbolj turističnih delov države ne jemljejo kreditnih kartic ( povsod se jim je pokvaril strojček), sva ostala brez gotovine in zato danes iskala bankomat. Edini v ribiški vasi, ki sva ga našla, je bil pokvarjen, zato sva se vrnila in v turističnem delu obale prehodila nekaj km, da sva prišla do enega delujočega. Torej, opozorilo:  v Mui Ne pridite z dovolj gotovine. Ustavila sva se rudi v lekarni in hotela kupit aspirin. Prodajalec je prvič slišal zanj, sem mu morala ime napisati na listek. Potem ga je poiskal po internetu, pogledal, kaj vsebuje in kako učinkuje ter predlagal ustrezen domač nadomestek. Vzeti bi bilo treba tri kapsule zjutraj, štiri opoldne in tri zvečer. Torej deset v enem dnevu, pa sizdrav, je zatrjeval. Raje nisva tvegala in bova počakala, da prehlad mine sam od sebe.

Zvečer sva končno pristala v zelo dobri restavraciji, pravzaprav je takoj čez cesto našega hotela Hmong Kim Golden in zato skoraj pred nosom, ter se napokala rib in rakov in hobotnice in školjk,  ki so jih lokalni ribiči zjutraj privlekli iz morja. Veliko boljše kot včeraj, ko sva večerjala malo nižje, poskusila sva krokodila in barakudo, no ja, saj ni bilo slabo, pa tudi nič posebnega ne. 

Po večerji pa sem odplavala še in še bazenskih dolžin (bazen je precej majhen), nazadnje pa z njegove gladine (morje je preveč valovito za kaj takega) še preštela zvezde. Zelo veliko jih je bilo. 

Še to bi dodala, da sva preskusila tudi storitve tukajšnjega brivsko frizerskega salona. Prvi večer v času najinega obiska ni uradoval, ker je bila družina ravno pri večerji. Pogrnili so si kar na tleh sredi salona. Prihodnji dan sva prišla malo prej, zato je bil F deležen skrbne brivske nege resne brivke, ki je vmes enkrat zamenjala britev, da je bila storitev res brezhibna. Mene pa so v tem času zabavali otroci, njeni in sosedovi. 

Vietnam, pod palmo

Če kdo misli, da je ležanje pod palmo brezveze, se moti. Ni brezveze, če si prej in boš tudi kasneje še kaj migal. Meni se zdi, da sva si prav zaslužila malo zabušavanja, potem ko sva po 21 urah pridrajsala sem. Na začetku mi Mui Ne pravzaprav nič ni bil všeč.

Mui Ne je kakšnih 40 km dolga plaža, nekje na sredi je nekdanja ribiška vas (mogoče jo najdeva jutri), levo in desno od nje pa hoteli, bungalovi, restavracije, trgovine. Za prvo vrsto je obalna cesta, ob kateri se na obeh straneh vrstijo lokali. Nič vietnamsko ne zgleda, podobno je kateremu koli turističnemu kraju po svetu, le velikanskih hotelskih kolosov k sreči (še) ni. Avtobus je ustavil v predelu, ki bi mu lahko rekli ruska depandansa. Hotel ob hotelu, vsa ponudba v ruščini, vse orietirano na turiste iz Rusije, ki močno prevladujejo. Druge govorice praktično ni slišati. Saj nimam nič proti njim, ampak nisva zato prišla v to državo. Vlažna vročina je mehčala možgane in tako sva pristala, da sta naju dva mototaxija vozila po obalni cesti do hotelov po njunem izboru. Noben ni bil niti približek moje predstave (majhen bungalov na plaži), a nazadnje sva utrujena in apatična vseeno v enem ostala. Ko sva se ohladila in malo spočila, sva šla spet ven. In naredila začetniško napako: nisva vzela hotelske vizitke, imena si tudi nisva zapomnila, nekaj vietnamskega pač. Še zdaj ga ne vem. Šla sva na dolg sprehod po obalni cesti, vmes tudi na večerjo, v eni od turističnih agencij sva se dogovorila za drug hotel, kamor se bova naslednji dan preselila, nato pa sva se hotela vrniti nazaj v "najin" hotel. Pa ga nisva več našla. Vem, da se sliši čudno, a poskusite si predstavljati, da so drug ob drugem skoraj enaki turistični objekti z napisi v vietnamščini, vse je videti enako, pa še noč je bila. Kar dosti sva prehodila in nazadnje sva ga seveda našla, a bolj po sreči, ker so v recepciji ob 10h zvečer že ugasnili vse luči, tako da sva ga bolj zatipala kot videla. Pa ne gre za kak "pajzelj", pač pa hotel višje kategorije z bazenom in tropskim vrtom in elegantnimi bungalovi. 

To je bilo včeraj, danes pa sva ob prihodu v novo prenočišče dobila tudi darilo. En dodaten dan. Ker se je izkazalo, da ni petek, kot sva zmotno mislila, pač pa šele četrtek. To spanje po avtobusih človeka res lahko dodobra zmede! Torej počitek ni samo zaslužen, pač pa tudi potreben.

Med hoteli in morjem je zjutraj široka mivkasta plaža, idealna za jutranje sprehajanje in opazovanje ribičev, pravzaprav školjkarjev, ki nekaj deset metrov od obale vlečejo po tleh mreže, v katere se ujamejo školjke in polžki. Drugi ribiči se v čolničkih, podobnim orehovim lupinicam, vozijo nedaleč od obale in lovijo ribe. Sveže ribe in rake in školjke in tudi krokodile (?) zvečer ponujajo obalne restavracije. To plažo z naraščanjem plime počasi obliva morje in do popoldneva povsem zalije, tako da šprica na hotelske vrtove in se zabija v kamnite škarpe, s katerimi so se ogradili pred morjem. Večerno sprehajanje po plaži torej odpade. Lesenih hišic, kot sem jih si prej predstavlja, tukaj ni videti, a dobila sva kar dober približek tega, zato je bil današnji dan pod palmo s pogledom na morje, ki so ga okupirali kajtarji in se spopadali z vetrom, prav sproščujoč. Še knjiga, ki jo že tretji teden tovorim v nahrbtniku, je končno prišla na vrsto.