Vietnam, Mui Ne

Nekoč je bila Mui Ne samo ribiška vas in nič drugega. No ja, pa śe nekaj deset kilometrov obale levo in desno od nje. Ribiška vas je še vedno tukaj, obdana sicer s hoteli in drugimi turističnimi objekti. Danes sva jo obiskala, šla sva z lokalnim avtobusom, do tja vozita dva, rdeči in modri. Postaj nimata, pač pa mu lahko kjerkoli pomahaš in vedno ustavi. Cena je nekaj centov, a vedno drugačna (z avtobusom sva se peljala trikrat). Na prvi vožnji sva doživela tudi kontrolo revizorja, vsi potniki smo imeli karte. K sreči ga na drugih vožnjah ni bilo, ker nama sprevodnik ni dal kart.

Avtobus je ustavil čisto na začetku vasi, od koder je lep pogled dol na zaliv, v katerem se skoraj gnetejo številne ribiške ladje. Mui Ne je razpotegnjena vas na polotoku, ki sega nekaj km v morje. Ima eno glavno in nekaj stranskih ulic. Do morja sva šla po stranskih, čisto ozkih uličkah, skoraj stopaš iz ene v drugo kuhinjo, vmes pa seveda vozijo tudi motorji. Gospodinje se trudijo s pometanjem dvorišč, a umazanija in odpadki so močnejši, tako da srečanje s kakšno debelo podgano ni nič posebnega. Ljudje so naju radovedno opazovali, tod se ne potika kaj veliko turistov, z nekaterimi smo se tudi pozdravili,  nekaj možakarjev naju je vabilo na čaj. Otroci so bili še posebej veseli srečanja in so od daleč vpili hello. Nihče nama ni nič prodajal in vsiljeval. No ja, nekajkrat so naju res vorašali, če se greva peljat z motorjem. 

Spodaj v zalivu je bilo zasidranih zelo veliko slikovitih ribiških ladij, od malo večjih do čisto majhnih čolničkov v obliki orehove lupinice. Obala pa je polna smeti in odpadkov. Ravno so pripeljali hobotnice in jih prelagali v gajbice. Bilo jih je ogromno.

 Enkrat sva se ustavila na pivu med vaškimi mladci, vsak je prihrumel s težkim motorjem, ki ga je parkiral nekaj cm od svojega stola. Nihče ni pil alkohola, večinoma so srkali čaj.

Ker presenetljivo v enem od najbolj turističnih delov države ne jemljejo kreditnih kartic ( povsod se jim je pokvaril strojček), sva ostala brez gotovine in zato danes iskala bankomat. Edini v ribiški vasi, ki sva ga našla, je bil pokvarjen, zato sva se vrnila in v turističnem delu obale prehodila nekaj km, da sva prišla do enega delujočega. Torej, opozorilo:  v Mui Ne pridite z dovolj gotovine. Ustavila sva se rudi v lekarni in hotela kupit aspirin. Prodajalec je prvič slišal zanj, sem mu morala ime napisati na listek. Potem ga je poiskal po internetu, pogledal, kaj vsebuje in kako učinkuje ter predlagal ustrezen domač nadomestek. Vzeti bi bilo treba tri kapsule zjutraj, štiri opoldne in tri zvečer. Torej deset v enem dnevu, pa sizdrav, je zatrjeval. Raje nisva tvegala in bova počakala, da prehlad mine sam od sebe.

Zvečer sva končno pristala v zelo dobri restavraciji, pravzaprav je takoj čez cesto našega hotela Hmong Kim Golden in zato skoraj pred nosom, ter se napokala rib in rakov in hobotnice in školjk,  ki so jih lokalni ribiči zjutraj privlekli iz morja. Veliko boljše kot včeraj, ko sva večerjala malo nižje, poskusila sva krokodila in barakudo, no ja, saj ni bilo slabo, pa tudi nič posebnega ne. 

Po večerji pa sem odplavala še in še bazenskih dolžin (bazen je precej majhen), nazadnje pa z njegove gladine (morje je preveč valovito za kaj takega) še preštela zvezde. Zelo veliko jih je bilo. 

Še to bi dodala, da sva preskusila tudi storitve tukajšnjega brivsko frizerskega salona. Prvi večer v času najinega obiska ni uradoval, ker je bila družina ravno pri večerji. Pogrnili so si kar na tleh sredi salona. Prihodnji dan sva prišla malo prej, zato je bil F deležen skrbne brivske nege resne brivke, ki je vmes enkrat zamenjala britev, da je bila storitev res brezhibna. Mene pa so v tem času zabavali otroci, njeni in sosedovi.