Vietnam, z nočnim avtobusom v Sapo

Son, vodička iz etnične skupine črni H Mong

Tale nasmejana mladenka na fotki je naša luštna vodička Son iz etnične skupine črni H'Mong, ki nas bo dva dni spremljala na trekingu po vaseh v okolici Sape. V Sapo sva prišla zgodaj zjutraj z nočnim spalnim avtobusom, kar je svoje vrste doživetje. Vso noč sva se stiskala, pa ne samo midva, pač pa vsi potniki na dvojnih sedežih-posteljah, širokih kakih 70-80 cm, narejenih za manjše ljudi kot smo zahodnjaki, še posebej nekateri. Dvakrat je avtobus ustavil, domačini so vsakič malicali trdo kuhana jajca, kruh in meso, turisti smo bili bolj zdelani in smo samo malo pretegovali uokončine. Še dobro, da sva bila krepko utrujena po včerajšnjem celodnevnem pohajkovanju po Hanoju. Opazovala sva življenje na ulici, kjer se vse dogaja. Motorje imajo parkirane v kuhinji, jedo pa na pločniku. Tudi frizerji in brivci kar zunaj na kakšen zidek postavijo ogledalo in veselo opravljajo svoje delo. Že navsezgodaj se kuri pod lonci in kotli, v katerih veselo brbota, ženske in moški na drobno režejo zelenjavo in različne vrste mesa, sedijo pa na svojih miniaturnih stolčkih. Ne vem, kdaj, če sploh, se življenje v Hanoju kaj umiri. Naogled sva šla po turi, ki jo priporoča LP, začne se v Ngoc Son Templju na otočku sredi jezera,  ato pa. Aokrogpo starem delu mesta. Okrog jezera je lepa sprehajalna pot, predvsem starejši na obrežju telovadijo tai chi, pri čemer strmijo v vodo. Ko sva počivala na klopci, sta dvakrat pristopila študenta, da sta z nama opravila intervju v angleščini. Eden se pogovarja, drugi mu pomaga iskati besede, tretji pa snema. To imajo za seminarsko domačo nalogo na faksu. Prav zanimivo. Vsi se zelo radi učijo angleščine zaradi bodoče službe, čeprav sta bolj zaželeni korejščina in kitajščina.

Tudi naša vodička Son, ki sem jo omenila na začetku, kar dobro govori angleško, naučila se je od turistov. V šoli se etnične skupine učijo samo vietnamščino in jezik svojega ljudstva H'Mong. Son je končala osnovno in srednjo šolo, to pomeni konec šolanja s pet ajstim letom, obe sta brezplačni, zvezke in knjige si morajo kupiti sami, a niso obvezni, marsikdo nima denarja zanje. Potem se je poročila, navadno se punce poročajo pri 16 letih. Son ima pri 23 letih že tri otroke, najstarejša ima 3,5 let, najmlajši sin pa eno leto. Z družino živi v eni od oddaljenih vasi, še nikoli ni bila nikjer dlje od Sape, čeprav si zelo želi videti Hanoi. 

V Vietnamu leta štejejo drugače, ko se rodiš, si že star eno leto. Vsako četrto leto v njihovem koledarju je prestopno, kar pomeni, da je en mesec podvojen, recimo dvojni marec ali dvojni april. Zato se tudi začetek novega leta premika.

Skupina petih je šla danes z vodičko Son do vasi Cat Cat, kar je pomenilo nekaj sto metrov višinske razlike strmo dol in nato počasi nazaj, 3 km v eno stran, a res zelo strmo. Nazaj grede so se ponujali motoristi, da bi nas peljali, a sva šla raje peš. Precej divje vozijo. Ves čas so nas spremljale domačinke, oblečene v tradicionalna oblačila in prodajale različne spominke. Vaščani Cat Cat se preživljajo s kmetijstvom, živali se prosto pasejo, povsod se sprehajajo prašiči, koklje s piščančki, race, govedo. Gojijo riž in koruzo, prvega zase, drugo za živali. Pa tudi s turizmom se ukvarjajo zadnje čase. Gojijo tudi konopljo, iz katere delajo platno, ki ga barvajo v indigo. Barvo pridobivajo iz rastline indigo. Barvanje je zelo dolgotrajen postopek, traja več mesecev. Pokazali so nam notranjost enega od bivališč, v katerem živi deset ljudi. Zdaj družine niso več tako številčne kot nekoč, odkar imajo v vasi ambulanto, v kateri vsak dan dela en zdravnik in dve sestri, ki svetujejo tudi  pri načrtovanju rojstev. Menda imajo dovolj dela. V vasi sta tudi osnovna in srednja šola, v katerih se šola okrog sto otrok. Družine si želijo sina, ki je dolžan poskrbeti za ostarele starše, medtem ko gre hči od doma. Zato imajo otroke, dokler se ne rodi sin. Naša Jon ga že ima, tretji po vrsti je, zato ne bo imela več otrok. Kadar ona dela kot vodička, skrbi za otroke in gospodinjstvo mož, ko se vrne domov, kar je z motorjem kakšno uro daleč, prevzame ona skrb za dom, mož pa gre delat na polje ali kam drugam.

Zdaj je v Sapi in okolici sušno obdobje, ohladi se do kakih 5-10 stopinj, aprila se začne deževje, takrat je tudi topleje, do 30 stopinj. Danes mi je bilo vroče samo pri pešačenju navkreber, drugače se bo pa kar treba obleči. Po moje je kakih petnajst stopinj, bolj megleno.

ulica

Fantje na ulici čistijo zelenjavo za juho

Tudi kolo je izvrstno tovorno vozilo

Koliko robe na dveh kolesih

Resna in dostojanstvena Vietnamka

Nekoč so bile te hipe samo lepe

Pisane H Monke

Šivanje izdelkov za dom in prodajo

v kuhinji

Dokler ne shodi, se otrok tišči maminega hrbta

Zlat zob je skoraj obvezen del noše

V hiši družine črnih H Mongov

Otroci so turistov veseli