24. november 2013

Vietnam, še vedno Hanoi

Glasbenica v Templju literature

Hanoi je velemesto, a njegov ožji del, staro mestno četrt, sva danes dodobra prečesala. Najprej sva obiskala nekaj turističnih agencij v sosednji ulici in našla pametnega fanta, ki je zelo hitro začutil, kakšne želje imava, pa še njegova ponudba je bila najugodnejša. Uskladili smo se za štiridnevni treking po vaseh v okolici Sape, enodnevni izlet v Halong Bay (napoveduje se slabo vreme za tisti čas), nato pa nočni avtobus do Hue. Vsi po vrsti zatrjujejo, da so na poplavnem področju turisti zaželeni, ter da ni tam nobenih težav, torej greva še tja.
V nadaljevanju sva nekaj ur iskala reprezentančni nogometni dres. V Vietnamu nogomet nič ne pomeni, zato je bilo kar precej težav, a tako je, če imaš doma nadobudnega nogometaša. Usmerili so naju na stadion malo ven iz mestnega središča, v okolici katerega je precej športnih trgovin. Sva uspela? Zaenkrat ne povem. Seveda sva spotoma vadila gibanje v prometu. Pločniki so zasedeni s parkiranimi motorji ali stolčki, na katerih jedo, pijejo, kaj popravljajo, se pogovarjajo ... Zabavno. V enem takih lokalov sva spila kavo, natar je mizico taje zamenjal, kot da bi jo pobrisal, čeprav je bila samo mokra.
Ustavila sva se tudi v Templju literature, kjer je bila množica študentov, ki so se fotografirali posamično in skupinsko. Lepo opravljeni, nekateri so v rokah držali diplome, punce so se postavljale v posebne poze. Vietnam i se zelo radi fotografirajo, kadar so lepo napravljeni in pripravljeni za poziranje. To veščino osvajajo že od malega. Zelo radi se fotografijajo skupaj z zahodnjaki, zato so bili presrečni, ko sva pristala, da se slikajo z nama. Eden je vprašal, potem so pa kar v vrsti stali. Tempelj je posvečen Konfuciju, v čast osnovanja prve vietnamske univerze pred skoraj tisoč leti. 
Še malo naprej je Muzej lepih umetnosti, večji in bogatejši kot v Saigonu. Kamnita božanstva usmiljenja tisoč rok, tisoč oči je risala skupina čisto majhnih otrok, presenetljivo dobro. Sedeli so kar na tleh in zbrano delali. Potem so tu kipi budističnih menihov z velikimi ušesi in seveda veliko slik, precej od njih z motivi iz vojne. 
Ob vrnitvi sva se spet oglasila v turistični agenciji, da sva potrdila in plačala aranžma za nekaj naslednjih dni. Potem pa sva se na dolgo zaklepetala s fantom, ki je pripovedoval o njihovi ljubezni do fotografiranja. Študentje, ki sva jih danes videla, bodo diplomirali šele prihodnjo pomlad, do takrat pa se bodo še večkrat slavnost o fotografirali. Pred poroko ima par kar nekaj fotografskih seans, eno posebej ob nakupu prstanov. Datum poroke skrbno izberejo, pomembna je prava luna in položaj zvezd. Pripovedoval je tudi o sebi. Njegova želja je biti kmet, pri čemer nima podpore staršev. Študiral je v Nemčiji, a zaradi zdravstvenih težav tam ne bi dobil zdravniškega dovoljenja, zato se je vrnil. Dela vsak dan 12 ur, enako ob vikendih, dopusta nima, včasih si vzame dva prosta dneva za obisk domačih.      Vzel bo kredit za nakup zemlje, ki ga bo odplačeval 50 let, redil bo zajce, ki so tukaj zelo cenjeni. Življenje v mestu mu ne ustreza, bolje se počuti na podeželju. Simpatičen in zgovoren fant. Priporočil nama je tudi dober hotel v bližini za enega prihodnjih dni, ko se bova vrnila iz Sape.  In tudi restavracijo, kamor sva šla kasneje na večerjo in res je bilo dobro in poceni (5 € za oba, s pijačo vred). 
Danes je nedelja, zato so odprli glavna vrata na katedrali sv. Jožefa v bližini. Ozvočenje so uredili tudi zunaj cerkve, veliko vernikov je sedelo zunaj na malih plastičnih stolčkih, veliko pa kar na svojim motorjih, s katerimi so se pripeljali. Vietnamci so prav zraščeni s svojimi motorji, na katerih se vozijo, počivajo, jedo, spijo. Morda še kaj, kdo ve.

Običajen prizor na ulicah Hanoja

Na motorjih se vozijo, sedijo, spijo, jedo, ...



Najprej skupinska fotografija, diploma enkrat kasneje

Fotografirano šolsko prijateljstvo

V templju literature

Sošolca ali ljubezenski par?


Vsak posebej narejen na roke

Želva simbolizira dolgo življenje, ptič z zrnom v kljunu pa - že kaj.




kamnite želve, te res dolgo "živijo"

Fotografiranja se je treba učiti od malega
























1 komentar: