Istrijani

Te dni sva bila na morju; bilo je tako mraz, da me je zeblo v roke, pihala je burja, deževalo je vse dni ... - a bilo je čudovito. Tako je bilo zaradi ljudi, s katerimi sva se družila. Teta Ana bi bila ponosna na Gordano, Pinota, Petro, Doris in vse druge, ki s tako toplino pazijo na njenega in našega Božota, da lažje premaguje žalost. Po 61 skupnih letih se je v začetku jeseni teta prva poslovila. Vem, da mu ni lahko. "Bil bi zelo sam, če ne bi bilo njih," je rekel.

Naslednje jutro je mrzlo zapihala burja. "Vsaj ne bo deževalo," sem pametovala. "Boj se oblačne burje in jasnega juga," me je podučil Pino, ki morje drugače pozna od nas kontinentalcev. In res je deževalo vse do večera, ko je sonce nizko nad obzorjem za hip oranžno posvetilo in takoj zatem ugasnilo v noč. Pa smo burji in dežju navkljub za ves dan zakolovratili po Istri: Božo, Pino in midva. Ustavljali smo se v starih mestih, kot so Pazin, Gračišće in Pićan, ter se po mokrih zlizanih kamnih vzpenjali na vrhove. Razgledovali smo se po širokih dolinah in gričih, ovitih v oblake, iz katerih je štrlela bela Učka, pokrita s snegom. Vse je bilo videti nekako skrivnostno in še bolj zasanjano kot navadno. 

A najprej smo se ustavili v vasi Jašići, kjer še stojijo zidovi hiše, ki jo je pred skoraj sto leti postavil mamin oče. Družino je spravil pod streho, preden je šel s trebuhom za kruhom po svetu in tam ostal. Po kamnitih stopnicah sem se povzpela v nadstropje, ki ga ni več, tako kot ne ognjišča, nad katerim je navadno brbotalo v kotličku, ko je nona kuhala mineštro. Razvaline še imajo dušo, ki z neko skrivnostno silo vleče k sebi, obljublja zgodbe iz starih časov in hoče, da bi se vanje spet naselilo življenje. Ni se mi zdelo nemogoče.

Tonin Milotić

Danes živi v vasi 19 ljudi, je povedal sosed Tonin Milotić. Kako se mu je razjasnil obraz, ko je slišal, čigava sem! Dvignil je kapo in se živih oči nasmehnil v objektiv, da bo fotografija, ki jo bomo pokazali naši mami, podobna Toninu iz časov, ko je še raztegoval harmoniko. "Trideset jih je živelo v dveh hišah, in vsi so se dobro razumeli, danes živijo trije, pa se gledajo postrani," je modroval, medtem ko mu je dež kapljal za ovratnik. "Pa kaj zato, če je mokro," se je smejal, ko smo ga silili pod streho. Starim in modrim ljudem ni težko ločiti bistveno od nebistvenega.