Franina i Jurina

Rabac

 Rabac že dolgo ni več majhna ribiška vas, kar je bil, ko sem bila pred desetletji prvič in kasneje še dostikrat tukaj na počitnicah. Ribiška vas na fotografiji je samo približno taka, kot je nekoč bila. Ko so bile hiške kamnite. Ko je bila cesta bela, makadamska. Ko jsta bili v vasi ena trgovinica in ena gostilna. Ko so se vsi poznali med seboj in prijazno pozdravljali drug drugega. Ko ni bilo turistov. Ko ni bilo nobenega hotela. Danes jih je malo morje, a so bili te dni skoraj vsi zaprti. K sreči sva kljub temu našla odlično prenočišče v Vila Venera. Fitnes, savno in jacuzzi sva imela samo zase, zunanji bazen pa je bil pokrit, torej sva se ob luninem siju bosa sprehajala ob njem, da je iz naju izpuhtela vročina, ki sva si jo nabrala v savni. Bila sva pač edina gosta
Ko smo dopoldne sedeli v kavarnici doli ob pomolu in pili kavo, medtem pa je vztrajno in tiho deževalo, sem se spomnila poznega poletja 1969. Kako sem se tisto nedeljo trudila najti izgovor, zakaj moram kljub dežju nujno na sprehod! Ob štirih popoldne sem namreč imela dogovorjen randi na pomolu, ker se je F, ki ga moji starši takrat še niso poznali, pripeljal iz Ljubljane, da bi bil nekaj dni z mano na počitnicah. In je tudi bil.

Podlabin

Spomini sežejo še globlje v otroštvo, ko sta teta in stric živela v Podlabinu in sem veliko časa preživela z njima. Med drugim sem se spotoma malo naučila istrske govorice, sama pa sem tukajšnje otroke učila slovenščine. Pravila sem prirejala sproti, kakor se mi je zdelo. Bila sem stroga ocenjevalka, če mi kdo ni bil po godu in nasprotno zelo prizanesljiva, če mi je bil kdo posebej pri srcu. Včasih smo šli s teto in stricem za ves dan na kopanje. Teta je pripravila košaro z malico in korijera nas je po vijugasti ozki cesti odpeljala dol v Rabac k morju, kjer smo se namestili na plažo. Čeprav turistov  ni bilo, mi dolgčas ni bilo nikoli, niti takrat, ko smo bili na plaži čisto sami. Če nič drugega, so mi za zabavo dali časopis, da sem brala dialoge Franine in Jurine, napisane v istrskem narečju. Menda še vedno občasno izhajajo v Jutarnjem listu. Te dni me je stric spet hotel razveseliti z njimi, a jih nismo našli. Zato pa sem nekaj vicev Franine i Jurine našla tukaj.
Nekatere stvari, tako kot nekateri kraji, niso samo stare, so večne. Vsaj zdi se tako.

Stari Labin