4. junij: Olveiroa - Cee

Ob 8. uri zjutraj je bila še taka megla, da bi jo rezal, a sva vseeno vstala in s hitrim korakom, ker je bilo tudi precej mrzlo, mimogrede prišla do 2 km oddaljenega prvega bara v Olveiroi. Naročila sva čaj in že jo je primahal Werner, pripravljen za pot. Povedal je, da naju je predvčerajšnjim dve uri čakal pri starem mostu Ponte Maceira, ker naju je hotel fotografirati, kako prihajava čez most, a naju ni dočakal. Zato je bil zdaj prav vesel, da smo se spet srečali, nekaj časa smo hodili skupaj, nato je ostal zadaj.
Začeli smo, kako pa drugače, v klanec. V hladnem jutru sam od sebe pospešiš, da se malo ogreješ. Nekje spodaj je šumela reka, a je nismo videli. Ko smo prišli do bara O'Castelino nad vasjo Hospital, je posijalo sonce. Posedela sva zunaj in prežvekovala svoja bocadillosa. Nikamor se nama ni mudilo, danes naju ne čaka dolga pot.
Naslednjih dobrih 12 km je bilo sam čisti užitek. Spomnila sem se na Kamenjak in prijetnih sprehodov v zgodnjih jutrih na konec polotoka, nato pa osvežitve v čistem morju v kakšnem samotnem zalivčku. Tudi zdaj hodiva proti koncu polotoka, le da so razsežnosti večje. Poti so daljše, vse je zeleno in na koncu je morje, a neprimerno večje, širše. Ko sva ga prvič zagledala, zaradi meglic še ni bilo povsem jasno, ali je nebo v morju ali morje na nebu, a bolj ko se je sonce dvigovalo, jasnejše so postajale barve. Pot je samotna, tiha, cvetoča in dišeča, prelepa, da bi jo lahko opisala.
Najprej sva se za hip ustavila pri kapelici Ermita das Nieves, ko stoji v senci velikih platan, nato pri vodnjaku ob cerkvici San Pedro Martir, ki stoji malo s poti, zato sva ob vodnjaku sedela sama in gledala, kako so malo nižje po poti ljudje prihajali in odhajali naprej svojo pot.
Po dobrih treh urah se kamnita steza strmo spusti dol k morju, treba je gledati pod noge, da ti ne spodrsne, a kaj, ko se pogled ne more odtrgati od velike modrine, ki se razteza zdi se da v neskončnost.
Že v zgodnjem popoldnevu sva prišla v mesto Cee in našla prenočišče v albergu A Casa da Fonte. V veliki sobi, skoraj dvorani nas je malo, večina postelj je praznih. V kopalnici sem se zapletla v razgovor z Nizozemko, ki je z možem že tretjič na poti, a na Finisterro gresta zdaj prvič. Prvič je šla na camino pred leti, ko je čisto sama prehodila vso pot od doma na Nizozemskem do Santiaga. Camino Finisterra je res kot nekakšna pika na i, češnja na torti, srečujeva same "stare mačke".
Po tuširanju in pranju sva šla do obale in stopila tudi v morje, a le do kolen, ker nisva imela kopalk. Ni se nama zdelo preveč mrzlo, zato za jutri že načrtujeva kopanje.

Ermita das Nieves

Čisti užitek

Ali vetrnice kaj motijo?

Morje na nebu

Werner, najin švicarski prijatelj

Levo v Finisterro ali desno v Muxio?

Namakanje nog v oceanu.