lep dan: 3. junij: Negreira

Za sabo imava še en naporen dan, 33 km, do konca naju čakata samo še dve daljinsko zmerni etapi in - konec sveta!
Prvi del poti je bil strašno lep, ozka steza skozi gozd, sicer ves čas v breg, a zjutraj je energije dovolj. Vsake toliko smo prišli v kakšno vasico, zdaj smo v povsem kmečkem predelu. Hiše so skromnejše, zato pa so polja obsežna, lepo obdelana, tudi goveje živine, ki se prosto pase, je veliko po travnikih. Videla sva kmetico, ki je gnala krave na pašo, za njimi se je peljala kar s traktorjem. Veliko je poljskega cvetja, med njimi so rožnate zvončnice, ki naju spremljajo že vse od začetka poti. Tako kot evkaliptovi gozdovi; list sem zmečkala med prsti, malo smolnat je, a tako lepo diši! Nekaj časa se mi je zdelo, da hodiva po planinah, med pašniki, povsod nizko grmičevje, podobno resju. Vmes pa brnistra, rožmarin, vonj suhih rastlin kot ob morju, po vaseh je videti celo palme. Res nenavaden občutek, kot bi bil hkrati v hribih in na morju.
Ko sva šla mimo prostrane pravkar zorane njive, so črne grude zemlje tako nazarensko lepo dišale! Pa ne le nama, velikanska jata galebov je bila kot belo pikast vzorec na temni podlagi, nič se niso vznemirili ob najinem mimohodu, mirno so se še naprej mastili s črvi in žuželkami. Od morske obale smo oddaljeni dobrih 30 km, so mogoče prišli sem na izlet in ga popestrili z malico ali pa so se odločili postati mesojedi in bodo namesto morskih od zdaj naprej njivski galebi?
Ko sva v vasi Santa Marina oprezala, kje bi bil v knjižici napovedani bar, sva naletela na Švicarja Petra, ki je sedel na podstavku križa in jedel jabolko. To je moj privaten bar, se je režal. Fotografirali smo se za spomin. Ne daleč naprej sva srečala čisto panično Nemko, ki je rekla, da so pot začele skupaj tri prijateljice, včeraj se je izgubila prva, danes še druga in zdaj je čisto sama. Najprej smo skupaj ugotovili, kam je sploh namenjena, nato sva jo obrnila v pravo smer in mahnili smo jo do bara, ki res ni bil daleč. Nemka si je naročila veliko pivo in se kmalu čisto pomirila, kmalu zatem je že živahno klepetala s svojimi rojaki, zato sva jo pustila v varnih rokah in nadaljevala pot.
Zadnji del poti poteka čez hrib po asfaltni cesti, a povsem brez prometa. Takoj za mostom Ponte Oliveira sva precej na samem naletela na nov albergo v kontejnerju, v katerem je 10 ležišč. Malo pred nama sta prišla dva Nizozemca, ki sta do sem prikolesarila od doma. To se mi zdi pa res podvig! Njima pa se zdi veliko težja najina vsakodnevna hoja. Drugih gostov ni bilo, zato pričakujem spokojno noč.
V restavraciji sva si ob prihodu precej sestradana naročila krepko večerjo: kalamare, pečene feferone (piemontes de Padron!) in solato ter kozarec vina. Potem sva sedela zunaj na sončku, noge sva dala na stol, vse je bilo tako mirno in sproščujoče. Vmes se je še posušilo, kar sva oprala. Kam so šle vse skrbi?
F je poklical domov in govoril z Gašperjem, najprej po telefonu, potem pa smo imeli še v živo video konferenco. Bravo tehnika! Videla sva tudi spečo Katarino. Joj, kako že vse pogrešava!
Pred spanjem smo s sostanovalcema še malo poklepetali, a že zgodaj smo se pobrali v postelje. Ko si dovolj utrujen, zvečer preprosto paše iti spat.