7. maj: Lizbona - Verdelha do Ribatejo

Ponoči je začelo liti kot iz škafa, zjutraj ni bilo nič bolje. Torej sva se oblekla za dež in po zajtrku ob 8.30 odšla. Tri ure sva hodila po mestu, vmes zašla, ker ni bilo označeno. Neverjetno, kakšne barve, vzorci in oblike tlakovcev. Zaradi dežja in kapuce namreč gledaš bolj tla kot kaj drugega. Visoke petke bi se na teh pločnikih bridko zjokale, pohodni čevlji pa so bili zelo zadovoljni.
V  Parque des Nacoes  v Moscavide sem kupila sim kartico za ipad za 10 ur, kar stane 10 evrov + 5 evrov za kartico. Nisva imela časa za obisk objektov EXPO, ki je bil tu leta 1998, morda kdaj drugič. V dežju sva komaj videla najdaljši evropski most Vasco da Gama, pod katerim vodi pot. Od Sacavema naprej vodi 1 meter široka steza po nasipu, levo reka, desno močvirje. Pot je v dežju eno samo lepljivo, drseče blato. Za 5 km sva porabila 3 ure, enkrat sem tudi padla. Blato sem imela povsod, celo na obrazu. Ta del poti je v lepem vremenu gotovo zelo lep, saj cveti polno rož, poslušala sva ptiče.
Danes se je (ali pa ni) izkazala oprema za dež. Moj anorak pri zadrgi še vedno ne drži vode (zakaj pa bi jo začel), zato sem bila mokra do kože. Potem sem čez oblekla še pelerino, nič bolje. F ima dober nepremočljiv anorak. Čevlji so se dobro obnesli, že 4 leta pa pojem hvalnico dežnim hlačam Berghaus gore tex paclite. Lepo je, če se na kakšno stvar lahko zaneseš.
Po približno 33 km sva zvečer ob 7h prišla do Verdelhe, mokra in blatna. Restavracija A Faia ima tudi prenočišča, soba s kopalnico in večerja za dva stane 45 evrov. Tuš, vroča juha, kozarec vina, masaža nog in sva kot nova. Hrup s ceste naju ponoči ne bo motil. Dež tudi ne.

Dežuje brez prestanka, zadaj most Vasco da Gama

Kip Katarine iz Bragance, v soncu pa kdaj drugič

Čisto levo se pasejo konji, dež jih ne moti, tudi naju ne preveč

Torre Vasco da Gama v Parque des Nacoes