Zvečer sva v Alfami "padla", v klet, kjer sva do polnoči poslušala
fado. Za razliko od drugih obiskovalcev, domačinov, ki so peli s pevci, nisva razumela nič besedila, a F je komentiral, da je čudno, da se na Portugalskem š še ni obrabil, ko je toliko v rabi.
Fado sem si želela slišati že pred leti, ko sva bila v Lizboni, a takrat sva morala oditi iz mesta še pred večerom. Zdaj se mi je ta želja uresničila ravno pravi dan. Včasih je treba počakati na kakšno stvar, da se zgodi, ko pride na vrsto. Če se ne zgodi nikoli, se pa kaj drugega.
Petje je bilo zelo doživeto. Nastopala sta dva moška in dve ženski, vsi so peli zelo čustveno in sploh so bili zanimivi, verjetno družina in je bil to njihov lokal. Delali so namreč vse, kuhali, stregli, peli. Posebej starejši gospod je bil zanimiv tip.
Jedla sva sardele v marinadi in pila dobro belo vino. Najina soseda pri mizi, mlada ženska s prijateljico, je jedla pršut z narobe obrnjenega krožnika, ni videla v svetlobi sveč. Pri tem se je držala zelo resno in dostojanstveno. To je bilo tako smešno, da se nisva smela niti pogledati, ker so nama solze smeha kapljale na mizo.
|
Sem pa tja je bila kakšna skladba tudi samo instrumentalna. |
|
Ata je pel iz dna duše. |
|
Njegova gospa je bila nadvse elegantna. |
|
Mlajša pevka na poti slave. |
Berem in si vaju v živo predstavljam, kako zadržujeta smeh, da gre še meni na smeh, pa me sploh ni bilo tam. Obrnjen krožnik no! Pa sta sigurna, da ni šlo za kak nenavaden portugalski običaj?
OdgovoriIzbrišiPa še to...da je treba počakati na pravi trenutek, da se stvari zgodijo, no, to drži kot pribito. Nič na silo, vse ob svojem času. Super sta, komaj čakam na pravi trenutek za naslednjo objavo.
Ni bil portugalski običaj, sploh nista bili domačinki, pa tudi obrnila ga je, ko ji je prijateljica povedala. Saj sta se onidve potem tudi nasmejali.
OdgovoriIzbriši