Montefiascone, Orvieto

 Saj ne vem, ali pišem to za dva ali tri dni nazaj, a tako pač je, ko se potovanje bliža koncu in že vidiš pot domov.

Iz Pozzuolija sva se namenila peljati v enem kosu vse do Orvieta, ne da bi šla po avtocesti, in to se je kar dobro posrečilo. Prometa je bilo solidno malo, Nekaj časa sva sledila obali, zatem pa se pomaknila v notranjost. Pokrajina levo in desno je postala nekakšna umetna vrtnarija, tople grede, vse v polivinilu. To je pač sodobni način pridelovanja zelenjave in sadja, a upam, da vsi, ki vrtnine še pridelujeo na naraven način, ne bodo  obupali. Bravo Goran&Co., da vztrajaš na svoji dobri poti pridelovanja zelenjave!

Mimo Rima se je promet zgostil, nekaj časa sva se vozila po avtocestnem ringu in ga zapustila v smeri Civitavecchie, kjer sva se obrnila na sever proti jezeru Bolsena, ob katerem leži Montefiascone. Tu sem načrtovala večji postanek in nisem se zmotila. Mestece čepi na vzpetini nad jezerom, danes je zgledalo pozabljeno od vseh, skoraj nisva srečala žive duše. Na vrhu je katedrala z lepo kupolo, desno pa se vzpenjajo stopnice na Rocca dei Papi, nekdanja papeževa poletna rezidenca. Začela sva se vzpenjati, se do vrha večkrat ustavila, ... ker stopnic ni malo. V cerkvici na vrhu se je izkazalo, da je to nekakšna romarska pot, ta pa seveda mora biti naporna, da doseže učinek. Na vrhu le lep park in razgled vse naokrog po dolini. V kleti papeževe palače, ki je zaprta, je enoteka, pred vrati ob obzidju ima nekaj miz, od koder je lepo videti jezero Bolsena. Pravi blažen mir in ena od točk, ki bi jih vzel s seboj, če bi lahko. Tod se da poskusiti vino Est!Est!!Est!!! in številna druga. Odločila sva se za prvo, o katerem kroži legenda. Papež je pred selitvijo na poletno rezidenco poslal sla, ki je izbiral prostor bivanja, eden od kriterijev naj bi bil dober vinski okoliš. Papež je slu naročil, naj pošlje kratko sporočilo Est!, (s klicajem), ko bo našel dobro vino. Iz Montefiasconeja je sel poslal tole sporočilo: Est!Est!!Est!!! in tako si je papež tod osnoval letno rezidenco. Kakorkoli, nama so prinesli v pokušino odlično vino, dobro ohlajeno in lepo postreženo. Čisti užitek! 

V Orvietu sem našla apartma ob vznožju mesta, lastnik nama je razlagal, kje se po bližnjici pride na vrh. Pot je skoraj navpična. K sreči po novem vozi na vrh tudi kabinska vlečnica, s končne postaje pa z isto vozovnico pelje tudi avtobus vse do Duoma. V Orvietu sva bila prvič leta 1976, s skupino smo peš prišli na vrh, pokušali vino (Est!Est!!Est!!) v enoteki na glavnem trgu in zatem veseli nadaljevati pot proti Rimu. Kasneje sva še nekajkrat obiskala Orvieto, se vsakič ustavila v istem lokalu, enkrat nad njim tudi prespala in ob enem teh obiskov v trgovini na trgu nabavila dve skodelici za kavo (Daniela in Francesco). 

Ljudje smo včasih malo čudni. Kar nam je všeč, naj bi ostalo nespremenjeno, kar nam ni, pa naj se spreminja. Žal ni tako. "Najin" lokal v Orvietu še obstaja, tudi kovinska tabla pred njim, da ponunajo vino Est!Est!!Est!!! v pokušino. Pa ga ne, lahko kupiš celo steklenico, dva kozarca pa ne. Zdaj je to navaden bar, dobiš Orvieto Clasico (5 evr/kozarec) ali kakšno drugo. 

Nekdanja trgovina s keramiko je postala gostilna, keramične trgovine nižje v mestu pa prodajajo enake pisane izdelke kot povsod po Toskani. Skodelic z imeni ni več. 

Katedralo so nama pred nosom zaprli. Za hip sva vstopila pri izhodnih vratih. Vedno jo vidiva samo od zunaj , res je lepa črtasta, notranjosti pa do zdaj še nisva vdela. 

Precej se je ohladilo, tudi v dolino sva se vrnila s kabinsko žičnico. 

Est!Est!!Est!!!