Pescara

 Pravzaprav naj bi bil naslov tega prispevka Pot na jug Italije ali vsaj Pot do Pescare, a kaj, ko se na poti ni nič kaj posebnega zgodilo. Trikrat ali štirikrat sva se ustavila po svoji volji, enkrat pa sva malo po Bologni za dve uri ostala ujeta na avtocesti zaradi prometne nesreče. Ko se je po Anconi spet napovedoval zastoj, sva avtocesto zapustila in zatem sva se počasi, od enega do drugega semaforja po polžje poremikala proti Pescari. Ves čas ob morju, od katerega nas je ločila ograjena železniška proga, speljana takorekoč po plaži, do katere se da tu in tam priti po podhodu, redkeje podvozu. Enega sva seveda izkoristila, da sva se od blizu naužila velike modrine. Neskončna peščena plaža, za zdaj povsem brez kopalcev, ki jih že pričakujejo na gosto postavljena stojala za senčnike in ležalnike. Hm, takšna plaža poleti ne bi bila najbolj po mojem okusu, a saj senčniki ne čakajo name.

Potem pa Pescara. Lokacijo prenočišča sva hitro našla, počakala prijazno stanodajalko Francesco, nekako smo razrešili tudi problem parkiranja, soba solidna. Sprehod ob sončnem zahodu. Pescara na prvi pogled ni videti nič posebnega. Mesto ribičev. V morje se zajeda izredno globok zaliv, poln ribiških ladij. Prek zaliva vodijo številni mostovi, najlepši in najmodernejši je tik ob morju. Tega uporabljajo številni rekreativci in tudi midva sva ga izbrala za prečenje zaliva, zatem pa sva se skozi na široko odprta vrata ograje odpravila po drugi strani zaliva navzgor, da bi se prek prvega naslednjega mosta vrnila na svojo stran. Žal ni bilo izhoda niti na prvi, drugi, tretji, četrti... most, dokler navsezadnje na koncu v ustju zaliva nisva ugotovila, da sva ”živa zazidana”. Visoka žičnata ograja je vse naokrog zapirala izhod. Kaj zdaj? Spet nekaj kilometrov nazaj po isti poti? Ni govora, predaleč in preneumno se nama je zdelo. In tako sva nekako preplezala tisto ograjo, jaz celo v dolgi obleki. Gledalcev nisva opazila, razen če je bila kje kakšna skrita kamera. Ni važno. Bilo je neizogibno. In zabavno.