Amalfi

 Za danes sva si namenila malo krajši ”program", le skok do Amalfija. Pol urna vožnja s hriba v dolino je že prav domača in ovinki so manj hudi, kot so bili na začetku. Bila sva dokaj zgodnja in temu sva pripisala dejstvo, da so bila na pomolu še prosta parkirna mesta. Morda pa je bil razlog tudi višja cena (5evr/uro), ki velja za vikend. Amalfi je poln turistov, ne predstavljam si, kako je tukaj poleti, če je že zdaj takšna gneča. Po širokih stopnicah (62 jih je) sva se vzpela do katedrale, ki se je ravno zaprla (odprta je le zjutraj in zvečer), zato pa sva se odločila za ogled muzeja (vstopnina 3 evre), ki se v bistvu konča v katedrali, tako da sva njeno notranjost navsezadnje tudi videla. Samostanski vrt je zelo lep, svež z belimi stebri, medtem ko je notranjost kapel in cerkve sv. Andreja bogato okrašena. In zelo hladna, tako da je sprehod skozi sobane prav prijal. V oči mi je padlo nekaj kipov, narejenih v kamnu, pri čemer je oblačilo z vsemi gubami in čipkastim okrasjem do potankosti izdelano. Občudujem potrpežljivost mojstra, ki je to naredil. Izdelava enega kipa bi bila dovolj za eno življenje.

Seveda sem si vzela čas tudi za sprehod po trgovski uličici, kjer se je drenjalo obiskovalcev. Vsake toliko so jo odprli tudi za motorni promet, takrat smo se ljudje stisnili ob zidove, da so se avtomobili, celo kakšen kombi je bil vmes, prerinili skozi. Na mini tržnici sva kupila domač kruh in čedro. Čedro je velikanska limona, vsaj na prvi pogled tako zgleda, a se ga menda poje z lupino vred. Bomo videli.

Popoldne sva preživela lepo "na izi" v najinem hladnem domovanju in poležavanju na terasah, proti večeru pa sva naredila en velik sprehod skozi vas Pietre. Vas je kar dobro oskrbljena, imajo vsaj tri barčke (za vikende pečejo tudi pice), eno trgovino, dve cvetličarni, železnino,... predvsem pa je slišati in videti ovce, osle, konje, peteline,... Ob robu vasi rastejo orehi in kostanji, veliko je vinske trte, fig in drugega sadnega drevja. Limonovsi so večinma pokriti s črno kopreno, a ne vem, zakaj. 

V glavni, a najožji mestni ulici sva sedla k mizi pred lokalom in naročila kozarec vina. Vsakič, ko je avto pripeljal po ulici, pa ni jih bilo malo in nekateri niso vozili počasi, je bilo treba stisniti noge k sebi, sicer bi avto verjetno zapeljal kar čez prste. Zanimiva izkušnja.