18. december 2017

Naša buža



Na dvorišču istrske hiše je živel mogočen oreh. Dolga desetletja so naši predniki uživali njegove plodove in počivali pod senčno krošnjo. V letošnjem žgočem poletju nas je še prijetno hladil, hkrati pa so se že kazali znaki, da se njegov vek izteka. Suhe veje so odpadale ob malo močnejšem vetru, listje se ni do konca razbohotilo, v votlo deblo pa so se naselili sršeni. Ko smo pobrali še zadnje orehe, drobne, ravno za eno potico jih bo, je padlo tudi drevo. Mislila sem, da bo za njim ostala globoka jama, v katero bomo posadili novo življenje, a so korenine, ki so se na široko razraščale čisto podpovršjem, pustile komaj kaj sledi. Na kamnitih tleh se drevo pač ni moglo globoko ukoreniniti.
Kaj zdaj? Skupaj s sovaščani smo modrovali, kaj naj bi ga nadomestilo, ko je nekdo predlagal, naj na njegovo mesto presadimo staro oljko. Ideja je najprej zgledala neizvedljiva. Na širšem področju zaradi posebne mikro klime oljke ne uspevajo; vsake toliko pride mrzla zima in jih uniči. V vasi živi eno samo oljčno drevo, ki so ga sem presadili že v odrasli dobi, pred mrazom pa je kar dobro zaščiteno z dveh strani. Zaenkrat dobro uspeva.
Pa smo rekli: Torej se da! Če lahko živi ena oljka, lahko tudi dve! Tudi naša bo rasla v zavetju dveh zidov. In smo šli v akcijo.
Brez široke podpore sovaščanov načrt zagotovo ne bi uspel. V skalnata tla je bilo najprej treba izkopati globoko in široko jamo. Dva dni je sosed s strojem vztrajno najedal in drobil kamenje, da je nastala dobre tri metre široka luknja. Vanjo je nasul bogato prst, pomešano s hlevskih gnojem.
Drevo, staro dobrih dvesto let, je eden od sosedov našel nekaj deset kilometrov stran v oljčniku s pogledom na morje. Lastnik se jo je odločil prodati, ker menda nima nikogar, ki bi mu lahko zaupal, sam pa zaradi starosti oljkam ni več kos. Letos dreves ni še niti obral. Videla sem, da mu je težko, ko se je poslavljal od stare prijateljice, pod katere krošnjo je dostikrat prespal, kot nam je povedal. Zagotovila sem mu, da bomo za bužo, kot se ta vrsta oljke imenuje, skrbeli kot za družinskega člana.
Pred izkopom drevesa smo porezali večino vej, ki so se šibile pod težo sadežev. Zdelo se mi je škoda, da bi debele, črne, že malo zgubane oljke končale v grmovju, pa sem jih vsaj nekaj kil na hitro obrala.
Drevo, čeprav s porezanimi vejami, je bilo še vedno gromozansko za transport. Z dvigalom smo ga naložili na kamion. Korenine so bile varno ovite v velikansko grudo zemlje, ki jo je bager izkopal skupaj z njimi. Po zelo pazljivi in dramatični vožnji skozi vasice smo pod večer našo bužo srečno pripeljali na domače dvorišče. In si oddahnili, ko smo jo z dvigalom varno spustili v pripravljeno ležišče.
Zdaj je oljka že trdno v svojem novem domovanju. Glede na smeri neba smo jo postavili enako, kot je rasla v prejšnjem okolju. Njene rane smo premazali s posebno smolo, česa drugega pa ta hip menda ne moremo narediti. Skupaj z njo potrpežljivo čakamo pomladi in z njo uresničitve upanja, da bo iz nje pognalo mlado življenje. Nič posebnega ne pričakujemo od nje, samo živa naj bo, z obilico vode bomo skrbeli za njeno dobro počutje.
Šele potem, ko smo si po koncu akcije malo oddahnili, sem pomislila na nabrane oljke v cekarju. Kaj naj zdaj z njimi? Menda jih je treba najprej razgreniti, a kako? Najbolj mi je bila všeč ideja, da bi jih v mreži za tri tedne potopili v morje. Ker pa ne živimo ob obali, je bilo treba improvizirati. Stresla sem jih v velikansko kad in zalila z mrzlo, z morsko soljo osoljeno  vodo, ki jo je treba menjavati vsak drugi dan.  Nekaj dni je šlo, potem pa sva se za dober teden selila v Ljubljano in zatem spet nazaj v Istro. Tako pač živimo zadnje čase. Naše male bužice pridno potujejo z nama. V čebru s slano vodo jih spotoma malo premetava, a ni videti, da bi jim pogosta potovanja kaj prida škodila. So že ugotovile, da v najini družbi ne bo prav mirnega življenja. Že brskam za napotki, kaj naj storim z njimi po razgrenitvi. Še parkrat jim zamenjam vodo, pa bodo zrele za nov podvig.

(Odprta kuhinja, 17. 12. 2017)

12. november 2017

Breskvice


November v Istri

Receptom, ki zahtevajo več kot pet sestavin, se izogibam. Nimam pravega potrpljenja. Niti na pamet mi denimo ne pride, da bi tehtala kakih petnajst različnih sestavin, zato da bi po več urah zapletenega kuhanja nazadnje prišla do dveh žlic omake. Čemu le?
Tudi pri peki sladic se vedem podobno; zapleteni recepti me ne zanimajo. Moji domači so bili čisto zadovoljni, ko sem jim poleti ponujala preproste sadne pite. Testo pripravim po receptu 3:2:1 (trije deli moke, dva dela maščobe, en del sladkorja), dodam jajce, razvaljam kar v pekaču in po vrhu naložim sezonsko sadje ter spečem. V eni uri je vse gotovo. Hit letošnjega poletja so bile maline z domačega vrta, takoj za njimi pa marelice, borovnice in breskve. 
Jeseni, ko dozorijo jabolka, se pri nas odpre sezona štrudlja. Iz moke, vode in žlice olja umesim mehko testo, ga razvlečem po mizi, namažem s prepraženimi drobtinami ter potresem z naribanimi jabolki. Preprost, hrustljavo pečen štrudelj se vedno posreči pa vsi ga imamo radi.  Še največ se zamudim z ribanjem rabolk, a to opravilo rada podtaknem možu.
Seveda se kdaj pa kdaj, ko ima kdo rojstni dan, lotim tudi zahtevnejše torte, saj slavljenca rada razveselim. A to vendarle ni vsak teden. Potica je na vrsti dvakrat letno in čisto nič več: ob Božiču in ob Veliki noči mora biti na mizi, kot veleva tradicija, enako tudi piškoti pred koncem leta. Pečem vaniljeve kifeljčke in včasih še medenjake. 
O svojem kuharskem kažipotu, ki me vztrajno usmerja k poenostavljanju in iskanju bližnjic, pa sem se pred dobrim mesecem, ko sem malce potrenirala svojo potrpežljivost, zamislila.
V naši istrski vasi se radi držijo tradicije. V soseščini se je par pripravljal na poroko, kar za sabo potegne veliko druženja. Navada je, da pred ohcetjo priredijo fantovščino in dekliščino, bodoča zakonca prideta osebno povabit vsakega svata na slavje, v tednu pred poroko pa z darili prihajajo k njunima družinama sorodniki, prijatelji in sovaščani. Na dan poroke sta pogostitvi na domu neveste in ženina, zatem pred cerkvijo in nazadnje še v gostilni. V tednih po poroki zakonca in/ali njuni starši obiščejo vse, ki so bili v dogodku soudeleženi in se jim osebno zahvalijo za njihov prispevek. Prav vse te dogodke spremljajo jedača in pijača ter predvsem ogromne količine peciva. V tem času se k hiši ne pride brez pladnja piškotov, odide pa tudi ne praznih rok. 
Ob vsem tem seveda ni čudno, da se tedne pred poroko peče in peče in peče. V več hišah. Tradicionalno morajo biti na vsaki poroki poleg številnih drugih vrst peciva tudi breskvice, piškotne kroglice v videzu breskev. To je pecivo, ki se ga jaz, glede na prej navedeno, nikoli ne bi lotila.
Naša soseda, mama ene od poročnih prič, jih je, ne da bi ob tem zanemarila svoje delo na polju in v hlevu, pridno delala ves teden. Naredila je več tisoč majhnih breskvic. V velikanski plastični kadi je umesila testo in najprej spekla kakih petdeset pladnjev majhnih piškotov, ki so v premeru merili dobra dva centimetra. Vsakemu od njih je bilo treba izdolbsti majceno vdolbinico, ne da bi ga pri tem preluknjali. Vanjo je kasneje, ko je lepila po dva skupaj, nadevala kremo. Zatem je kroglice namočila s sokom (in vinom) ter povaljala v obarvanem kristalnem sladkorju. Na koncu je bila polna hiša pladnjev z breskvicami, ki so se sušile.
Skupaj z nekaterimi sosedami sem sodelovala pri izdelavi vdolbinic. Sedele smo okrog mize in sama sem tiho in skrajno zbrano delala tiste luknjice, prvič v življenju. Skrbelo me je, da bom uničila preveč piškotov. Druge so jih sproščeno dolble in vmes klepetale ter se smejale, malo pa škilile proti meni, kako mi bo šlo. Za vsak preluknjan piškot so me hitele tolažiti, da se itak rabi drobtinice za nadev. Počasi sem se sprostila, vse bolje mi je šlo, med prsti mi je ostalo le nekaj zdrobljenih piškotkov. A to ni bilo najvažnejše. Ta večer sem se učila potrpežljivosti, spretnosti, natančnosti, sodelovanja, prostovoljnega dela za druge, strpnosti in še marsičesa. Ter se pri tem toliko nasmejala in tako dobro imela, kot že dolgo ne.

'Odprta kuhinja, 29. 10. 2017)

21. september 2017

Od mleka k mleku

Vietnamski deček, akvarel
Pisati o stvareh, povezanih s hrano, se zdi na prvi pogled zelo preprosto. To je vendar nikoli končana zgodba, neizčrpen vir navdiha! Pridelovanje živil, nakupovanje in priprava hrane, uživanje v okusih, … vse našteto ali pa vsaj zadnja faza je vendar neizogiben del našega vsakdanjika, skoraj tako samoumevno kot dihanje. Pa vendar o hrani nismo navajeni razpredati na dolgo in široko. Razen Francozov. Ti se lahko o vsem, kar je povezano s hrano, z veseljem in lahkoto pogovarjajo od jutra do večera. Videti je, da resnično uživajo, ko razlagajo, enako moški kot ženske, kako jim je uspelo nabaviti takšna in drugačna izvrstna živila in kakšne dobrote namerajajo iz njih pripraviti. Radi si izmenjujejo izkušnje, drobne skrivnosti, recepte. Meni njihov pristop nadvse ugaja.
Pri nas te navade ni. Raje se pogovarjamo o avtombilih in drugem premoženju, o politikih in tajkunih, o težavah in problemih, ki jim ni konca in kraja. Izguba časa, če mene vprašate.
Pri nas misli o hrani drži vsak pri sebi, seveda eni več, drugi manj. Kadar kuhamo za družino, se tovrstnim razmislekom nikakor ne moremo izogniti. Eno najpogostejših vprašanj je: ”Kaj naj danes skuham?” Ideje ni od nikoder, čeprav nam prav zdaj domači vrt ali bližnja tržnica ponujata takšno razkošje, da se nam lahko samo smeji. V resnici je ponudbi težko slediti. Naenkrat je preveč vsega dobrega, da sam ne veš, kaj bi vzel. Zadrega se mi zdi primerljiva s situacijo, ko pred polno omaro vijemo roke, da nimamo kaj obleči.
Vsaka kuhinja diši malce po svoje. Ponekod je glavna zvezda krompir, drugje testenine. Eni brez mesa ne morejo, drugi se zanj sploh ne zmenijo. Eni prisegajo na čim bolj preproste postopke, drugi znajo že slan krop zavreti na svoj, poseben način. Samo premešati je treba vse te izkušnje, pa bomo dobili kaj novega, drugačnega.
Še tako dobra hrana namreč postane enolična in dolgočasna, če se ne premaknemo iz utečenih navad. Najtežje si je izmisliti nekaj novega, izvirnega. Najboljše pesmi so že napisane, pravi pesnik. In najboljše jedi so že skuhane, bi kdo dodal. K sreči vsi tega ne verjamejo, vedno se najdejo pionirji, ki jih ni strah zaviti z uhojenih in varnih poti.
Ne vem, ali je želja po spremembi vsajena že v naše gene ali jo ustvarimo kasneje, ko nas objame bogastvo življenja z vsem, kar se nam zdi komaj dosegljivo In zato toliko bolj zaželeno.
Ko pridemo na svet, izgleda vse zelo preprosto. Nobene želje še ni po spremembi, nasprotno, največji mir in občutek varnosti nam prinaša okolje, ki se čim manj spreminja. Naša najmlajša članica družine, katere starost merimo še v dnevih, je krasen otrok. Povsem srečna in zadovoljna je, da kakih osem do desetkrat na dan dobi popolnoma enak obrok. Vsak dan. Zaenkrat še tudi vsako noč. Enkrat pride hrana z leve in drugič z desne strani. Včasih tudi z obeh. Z našobljenimi usteci se drobcena lepotička oklepa izvira, ki ji daje vse, kar si želi in potrebuje. Videti je, da ji zelo tekne, zato prav nič ne sitnari, pač pa malce zardelih ličk vsakokrat takoj zatem sladko zaspi.
Kake pol leta bo trajalo, preden bo postopoma vpeljana v bogate svetove neštetih okusov, vonjav, zaznav in užitkov. Najprej bo novosti okušala po kapljicah, nato po majcenih žličkah, marsikatero bo sprva z gnusom izpljunila, preden se bo navadila okusa zelenjavnih in drugih kašic.
Ko se enkrat naučimo, da je hrana še kaj več kot le materino mleko, nas želja po okušanju novega in drugačnega zlepa ne zapusti. Kombinacija slanega, sladkega, kislega in grenkega je v vsaki deželi, vsaki pokrajini, vsaki vasi, vsaki hiši malce drugačna. Dlje kot gremo, bolj ko zavijamo z glavnih poti, več je možnosti, da bomo okusili, kar še nikoli nismo.
Navsezadnje pa se krog sklene. Obrati kolesa življenja se upočasnijo, pogled je bolj kot naprej obrnjen nazaj, nemara prav v zgodnje otroštvo. Najljubša jed postane skodela toplega mleka. Včasih še s kosom podrobljenega kruha. Lahko prav vsak dan enako.

(Odprta kuhinja, 10. september 2017)

6. avgust 2017

Stric štrudlčkar

Kamenjak, akvarel


Lahko rečem, da imam srečo. Pred leti, ko je skupaj s prvim pokojninskim odrezkom nastopila svoboda, nekakšna trajna odveza od dolžnosti, ki si jih izmišljajo drugi, se mi je odprlo neskončno polje novih priložnosti. To darilo seveda dobi vsak, ko se upokoji, a ga različno izkoriščamo. Sama zdaj opravljam številne nove ‘poklice’; rada sem popotnica, vrtnarka, slaščičarka, sprehajalka (sebe in drugih), družabnica, pripovedovalka pravljic, bralka, pohodnica,  fotografinja, blogerka, slikarka… In tako naprej brez konca in kraja! Najljubši od vseh pa mi je ‘poklic’ babice.
Babica seveda ni poklic, je samo sorodstvena vez. A če jo vzameš zares, je mnogo več kot to. Zaenkrat imam tri ‘delodajalce’. Stari so trinajst, skoraj deset in dve leti. Ob koncu poletja dobim še eno šefico.
Počitnice z vnuki so neke vrste koncentrat vzajemnega razvajanja. Pri nas se začnejo takoj po koncu šole, ko sta starejša dva še polna adrenalina, nakopičenega zadnje tedne, ko se šolske obveznosti povečujejo prek znosnih meja, hkrati pa topli junijski dnevi in še bolj dolgi, svetli večeri z magnetno močjo vabijo na prosto. Če ne veste, o čem govorim, se spomnite svojih otroških let.
Ob pričakovanju sproščenih počitniških dni v kampu me je kot navadno tudi malo skrbelo, če bova z dedkom nalogi kos. Samo da ne bi kateri od ta malih zbolel ali bognedaj padel po skalah! Vse drugo bomo pa že kako. Saj razumete, dedki in babice, ali ne?
Zadala sem si nalogo, da bom najprijaznejša babica na svetu. Taka, ki ne sitnari, vsaj ne preveč, le mokre kopalke bodo sami obešali na vrv, da se bodo posušile pred naslednjim skokom v vodo. Najmlajši seveda ne, ta bo nagec, v dobrem tednu ga bomo morda celo navadili na kahlico. Z dedkom bova skrbela, da bodo pili dovolj vode, skrbno jih bova mazala z sončno kremo, da jih ne bo opeklo, malo jih bova tudi opominjala k umivanju zob in nog pred spanjem. A vse samo zlepa, saj so vendar počitnice!
Predvsem pa sem se odločila, da jim bom dobro kuhala. V mislih sem imela okusno in zdravo hrano, saj bodo po plavanju gotovo vse z apetitom pospravili. Z domačega vrta sem med drugim prinesla vrečo bučk, ki bodo prav prišle za zelenjavne juhe ter podobne zdrave jedi.
Bivanje v kampu sem si, priznam, zamišljala precej idealistično. Ko bodo zjutraj vstali, seveda jih ne bova nič priganjala, bodo vsi trije sedli za mizo, letos tudi ta mali že na velik stol, da bo lahko bingljal z nogicama, z dedkom pa bova uživala, ko jih bova imela takole na kupu. Od morja bo prijetno pihljalo, ko bomo v senci borovcev poslušali škržate. Skuhala jim bom kakav ter namazala na kruh maslo in med…
Realnost je bila malce drugačna. Precej pred drugima dvema je iz prikolice prihlačal najmlajši. Skoraj hkrati je okrog ovinka prišel fant s pladnjem, polnim krofov in drugih sladkih pregreh. Dvignil je prtiček in začel ponujati vse najboljše, kar premore lokalna pekarna. Štrudlček bom, so se malemu zasvetile očke. Pa vzemimo tri jabolčne zavitke, naj imajo otroci danes bolj sladek zajtrk, sem se v hipu odločila. Bo pa za kosilo zelenjavna juha ali kaj podobno zdravega, sem potihem načrtovala. Ja pajade, bil je račun brez krčmarja.
Na koncu se je vseeno vse kar dobro izteklo. Po počitnicah sva staršem vse tri junake predala v dobrem stanju: zdravje odlično, nekaj prask in odrgnin ne štejem, sicer pa z nama vred vsi dobre volje in razposajeni, kot se šika. Sonce nas ni opeklo, zobe smo si umivali, včasih zvečer še posebej tudi noge.
Le jedli nismo najbolj zdravo, priznam. Upoštevati želje in hkrati kuhati zdravo ne znam. V glavnem smo imeli na jedilniku makarone, pico, pečen krompir in dunajske zrezke. Samo enkrat mineštro. Pa vsak dan smo šli najmanj enkrat , včasih tudi večkrat na sladoled. In pojedli tudi nekaj bombonov. V vsem tem času nisem porabila niti ene bučke. Tudi maslo in med sta bolj samevala. Najmlajši, ki drugače pri jedi ne komplicira in z apetitom pospravi vse po vrsti, se je odločil, da bo redno zajtrkoval štrudlček ali pa nič. Stric štrudlčkar, kakor smo poimenovali fanta s sladkarijami, je prihajal ob zelo različnih urah, zato je postal najbolj težko pričakovana in vsako jutro zelo zaželena oseba.
 (Odprta kuhinja, 24. 7. 2017)

4. junij 2017

Pski





V soboto je bila notranjost našega hladilnika elegantno minimalistična: na spodnji polici je stal kozarec kislih kumaric, na zgornji konzerva rib. Ker sem imela na vesti še nekaj drugih nakupov, sem se po živež odpravila v velik trgovski center. Naivno.Prav to soboto so si trgovci izmislili nekakšen nakupovalni cirkus. Kot loterijska premija se mi je zazdel prazen parkirni prostor na nabasanem parkirišču. Zvočniki so v svet pošiljali vzpodbujevalne ritme, demonstracije in degustacije so se zajedale v maso ljudi, ki se je po polžje premikala.Ugodnosti, popusti, priložnosti… zapravljajte, da boste prihranili! Trik je uspel, vozički so bili prepolni, le moja tečnoba se je poglobila. Odtujeni obrazi kupcev so se mi zdeli zlovoljni, malce nervozni. Verjetno sem bila sama takšna in sem občutje projicirala navzven.Pred blagajno sta bili skoraj ob vsakem vozičku po dve osebi. Hitro zlaganje na pult, priprava kuponov, kartic ugodnosti, čim hitrejše basanje v vrečke, iskanje denarnice... Hitro, hitreje, najhitreje. K računu je vidno utrujena prodajalka dodala šop papirjev - novih ugodnosti za prihodnje nakupe. Pa lep dan mi je zaželela. Saj je bil, lep dan, takoj ko sem zapustila nakupovalno norišnico.Razmišljala sem, zakaj me je preprost nakup špecerije tako iztiril. Kdo ve, če ne zato, ker sem se prav to soboto vrnila iz naše male istrske vasičke, kjer  teče življenje v čisto drugačnem ritmu in je bil kontrast še toliko izrazitejši.Od vasice do najbližje male trgovinice je pet kilometrov, do srednje velike deset. Večino hrane vaščani pridelajo doma, tako zase kot za domače živali. V vasi živi dvajset ljudi, k vsaki od hiš sodi nekaj njiv. Dela je ogromno, delovne sile pa malo. Prav zdaj je sezona na višku, treba je spraviti seno, okopati krompir in zelenjavo, posaditi buče in paradižnik, požeti deteljo,… Vroče je bilo kot poleti, zato so šli s traktorji, kosilnicami in motikami od doma že zgodaj, takoj ko so postorili v hlevu.Ko sva v jutranjem hladu po dorišču prelagala kamne, se je čisto vsak, ki je šel mimo, ustavil, da smo malce poklepetali, se pošalili. Kasneje, ko so se vračali z njiv, so bili utrujeni, a enako dobre volje. Povabili so naju, naj se jim pridruživa pri malici. V opoldanski vročini, ko je bilo prevroče za kaj drugega, smo posedli v senco pod trto in razpredali o vremenu, o škodi, ki so jo na njivah naredili divji prašiči, o preteklih dogodkih in vaščanih, ki so odšli, a so v spominu pustili neizbrisno sled. Primerjali smo narečne izraze, saj se je izkazalo, da nekatere predmete skoraj vsaka vas drugače imenuje.  Nihče se ni spomnil istrske besede za sprehajalno pot. Prešinilo me je, da na vasi pač ni sprehajanja, le delo in potem počitek. Oboje jemljejo resno in opravijo temeljito.Tisti hip, ki ni bil niti prej niti potem, se mi je zazdelo, kot da sta ves ljubi svet in čas naša, da z njima počnemo, kakor nam drago. Pravo razkošje. Soseda se je z njive vrnila s polnim naročjem česnovih cvetov, popkov. Samo na moških rastlinah izrastejo, a jih je treba pravi čas populiti, da je česnova glavica debelejša. Spomnila sem se izraza: pski se imenuje ta delikatesa, ki jo malokdo pozna.  Lahko jo pripravimo na številne načine, denimo v solati s trdo kuhanim jajcem! Mi jim rečemo puce, mi je soseda razširila obzorje. V solati jih še ni pripravljala, naj jih prej skuha? Hm, pravzaprav ne vem natančno. Mogoče bi jih polovico na hitro povreli, druge pustimo kar take, saj so še čisto mladi, sem predlagala.Popoldne smo se vsi vrnili k svojim opravilom, zvečer pa se nas je nekaj spet zbralo za skupno mizo. Za predjed so bili pski z jajcem v solati. Joj, kako so bili dobri! Kruh za zraven je bil iz pečice, še mlačen. Po vino so šli s poličem v klet. Zatem je gospodinja na mizo prinesla fuže, ki jih je umesila to popoldne, meso za golaž je vzela iz domače zaloge, po solato je šla na njivo. Beseda je tekla, smeha ni manjkalo, kar sedeli smo, dokler niso zvezde čez in čez prekrile nebesni svod.Ne vem, če lahko pske dobite v kakšni trgovini, sama jih še nisem opazila; zagotovo pa ni nikjer naprodaj večer, kot je bil ta. Čisto vsega se, hvala bogu, ne da kupiti. (Odprta kuhinja, 3. 6. 2017)

6. maj 2017

45


Nič posebnega ne bom povedala. Pred 45 leti, tudi takrat je bila sobota, sončna z občasnimi plohami, podobno vreme kot na današnji dan... zgleda, kot da bi se nič ne spremenilo, čeprav je minilo 45 let... Lahko rečem samo to, da me takrat, pri devetnajstih, ko sem rekla "Ja, vzamem," ni vodila pamet, ampak srce. Pamet se včasih lahko tudi zmoti, srce nikoli. Zaupam srcu. Imam pa tudi dobrega angela varuha, ki bdi nad mojimi srčnimi odločitvami. Hvala mu za skrb, prosim, da me še naprej malo pokontrolira. 
Po vseh teh letih je danes vse tako, kot mora biti.

16. april 2017

Hvala za vse

Cvetoča pomlad, akvarel

Pred stotimi leti je bil moj oče star približno toliko kot jih danes šteje naš najmlajši vnuk, torej slabi dve leti. Obdobje stotih let ne pomeni nič v človeški zgodovini, a če primerjam odraščanje teh dveh dokaj bližnjih sorodnikov, je tako zelo različno, da bi bolj ne moglo biti. Kot da bi živela na dveh različnih svetovih.
Pred stotimi leti sta bili revščina in z njo lakota vsakdanjost. En par čevljev za več otrok ni bilo nič posebnega. Najkasneje o veliki noči jih je mama pospravila v omaro. Pod ključem je bil tudi kruh, saj ga je bilo premalo, lačnih ust pa preveč. Kljub temu, da je bil večino leta bos, umazan, večkrat tepen kot sit, je bil moj oče zdrav in čvrst otrok. Vesel in optimističen do pozne starosti. Zares bolan je bil menda le dvakrat na leto; ob božiču in ob veliki noči, ko je bilo na mizi nekaj dobrot, ki so si jih druge dni pritrgovali od ust. Takrat se je najedel do sitega in čez.
Danes je zaradi preobilja hrane in pijače marsikdo bolan oziroma se slabo počuti sleherni dan, velika noč samo prilije olja na ogenj.
V mojem otroštvu hude lakote ni bilo več . Lačni smo bili česa dobrega, vsakdanjega kruha pa v glavnem ne. Praznikov smo se veselili tudi zaradi bolje obložene mize.  Krščansko praznovanje Velike noči je po vojni takratna oblast ukinila. Pravzaprav jo je preimenovala v spomladanski praznik, saj se ljudje niso bili pripravljeni odpovedati tradicionalnim navadam. Praznovali so enako kot prej. No, skoraj enako. K žegnu so hodili bolj na skrivaj in ne več množično kot včasih. Po šunki in potici je pridišalo iz kakšnega cekarja ali aktovke, da je zgledalo, kot bi šel lastnik nekam po opravkih, spotoma pa je smuknil še v cerkev.
Šunka in potica, žegnani ali pa ne, sta bili vseeno v vsaki hiši. Menda zato, ker je suho meso ravno v tem času dobro zorjeno in zato najboljšega okusa, potica pa zato, da bi orehi ne postali žarki. Tudi jajca smo barvali, navadno s čebulnimi olupki; kokoši spomladi vedno dobro nesejo in jih je bilo treba porabiti. Čeprav sem se branila, me je mama pošiljala k žegnu s košarico, pokrito z izvezenim prtičem. Bilo mi je sitno ker sem bila spotoma deležna kakšne pikre, a do nedeljskega popoldneva je bilo vse pozabljeno. Takrat smo otroci pirhe prinesli na dvorišče in jih drug drugemu ”sekali”. V jajca smo metali kovanec in če je ta ostal zapičen, je bilo razmesarjeno jajce tvoje. Za sekanje so bili najboljši težki italijanski kovanci.
Odkar imamo svojo državo, je praznovanje Velike noči spet javno dovoljeno in vsaj s trgovske plati zelo promovirano. Nikakor pa ni več enako. Izbira suhomesnatih izdelkov je izjemno bogata, zares dobro domačo šunko pa je težje dobiti kot pred stoletjem. Orehovo in tudi potice drugih okusov lahko kupiš v vsaki trgovini, le redki jo še pečejo doma. Se ne splača. Pa še redi. Če že, nekateri spečejo dietno potico brez sladkorja in maščobe, brez orehov in rozin. Tudi brez okusa? Celo pirhe lahko kupiš v samopostrežbi, pisana jajca so že lepo po barvah zložena v škatle. Prihranjeno nam je celo brisanje oči ob ribanju hrena, saj se dobi že pripravljenega: v omaki s smetano, jabolki, bolj ali manj ostrega, kakor ti srce poželi.
In kolikor prenese denarnica, seveda. Marsikdo si lahko privošči le manjši del iz neizmerno bogate trgovske ponudbe. Razslojenost je danes veliko večja in ta lahko tudi boli. A tako lačen, kot so bili še  pred stoletjem, vsaj pri nas ni nihče več.
Drugače je v svetu, kjer marsikje živijo enako slabo kot pred stotimi leti in še precej slabše. Številni prav zdaj dejansko umirajo od lakote. Tudi otroci. Izza obložene mize se je težje vživeti v usodo lačnega otroka.
Ne vem, če se dovolj zavedamo sreče, da smo se rodili prav tukaj, kjer je zrak čist, kjer iz pip teče pitna voda, kjer zemlja in podnebje omogočata pridelovanje dobre hrane, kjer imamo vsega veliko več, kot lahko velika večina človeštva le sanja.
Hvala za vse. 
(Odprta kuhinja, 16. 4. 2017)

1. marec 2017

Mate kaj za pusta hrusta



Kaj boš letos za maškare, smo otroci spraševali drug drugega že dober mesec pred Pustom. Vprašanje v resnici ni imelo pravega smisla, ker smo si bili na koncu, čeprav namaškarani, vsi bolj ali manj podobni: eni smo bili star dec, drugi pa stara baba, odvisno, kateri kos oblačila nam je uspelo izmakniti iz omare svojih staršev.
Želje, kaj bi zares bili, če bi bilo mogoče, so bile še kako žive, načrtov za izdelavo pustnih kostumov ni zmanjkalo, a kaj, ko smo se v glavnem lahko zanašali le nase. Pri nas doma je bilo bolj malo posluha za maškare, mislim, da sem samo enkrat naprosila nekaj drobiža za barvast krep papir. Iz njega sem si naredila nekakšno kraljevsko ogrinjalo, a je bilo v  mokrem vremenu povsem neuporabno, zato pa dodaten argument, da za take neumnosti ne bomo denarja stran metali.
Še najbolj zanimive in tudi uporabne so bile obrazne maske, ki smo si jih v šoli pri tehničnem pouku naredili iz časopisnega papirja. V posodi smo zmešali moko in vodo, ko je zmes postala lepljiva, pa vanjo pomakali natrgane kose časopisa ter jih lepili skupaj in sproti, dokler je bila masa ravno prav mokra in gnetljiva, oblikovali masko. Navadno je pri prvem poskusu vse skupaj razpadlo, uspelo je le najbolj spretnim in vztrajnim. Oblikovanje izbočenega nosu je bil najtežji zalogaj, pa na majhni odprtinici za oči nismo smeli pozabiti, da se nismo pozneje zaletavali. Ko se je maska do konca posušila in strdila, smo jo še pobarvali in poskušali ustvariti čimbolj strašljiv izraz. Na koncu si imel srečo, če te trdi robovi niso pošteno ožulili, in če je stara elastika, ki je bila napeljana okrog glave, zdržala nekaj ur, kolikor je trajala naša maškarada. Pod neudobnim oklepom smo komaj dihali, a kaj zato, čakala nas je pustolovščina!
Ko smo na pustni dan prišli iz šole, smo nase navlekli prevelika oblačila, nataknili maske ter šli malo naokrog. Zaradi mask smo bili neprepoznavni, vsaj zdelo se nam je tako, zato tudi pogumnejši. Upali smo si trkati celo na vrata tistih, ki smo se jim drugače izogibali. Glavni iz naše skupine je pred vrati v imenu vseh spraševal “mate kaj za pusta hrusta, par klobas in kos mesa”. Ni bilo mišljeno dobesedno, za mesnine smo se lahko obrisali pod nosom, po krofih pa je dišalo izza marsikaterih vrat. Če smo kakšnega dobili, ga je dal naš ta glavni v skupno vrečo, na koncu vandranja pa smo si plen razdelili; večinoma lepljive bonbone in kakšen masten krof. Pa seveda denar, če je kdo primaknil kovanček ali dva. Ni se zgodilo prav pogosto, a je bil zlata vreden, ker smo ga jemali kot prigaran zaslužek. O darovalcu, dobrem človeku, smo govorili še tedne potem. Prav tako pa tudi o tistih, ki  nam niso odprli in še največ o onih, izpred katerih vrat  smo se kot jata prestrašrnih vrabcev razbežali takoj, ko smo zaslišali nerganje zaradi teh presnetih maškar. V mraku so nam adrenalin dodatno dvigovali še strahovi, ki so se motovilili okrog vogalov.
Domov smo se vrnili utrujeni, prezebli in lačni, a zaradi doživetega nadvse zadovoljni. Naša mama nam je ocvrla miške. Krofov ni rada delala, izgovarjala se je, da ji ne uspejo, čeprav je bila sicer mojstrica kvašenega testa. Malo jo imam na sumu, da se ji je zdelo škoda porabiti tolikšno količino olja samo za cvrenje. Miške ali fritule, kot jim je rekla, so za izdelavo preprostejše. Mehko kvašeno testo je stepala, dokler se niso naredili mehurčki, potem pa ga zajemala z žlico in polagala v vroče olje, v katerem so se napihnjeni kupčki kar sami nekajkrat prekopicnili. Zlatorumene je pobirala s penovko in polagala na cedilo, še vroče pa potresla s sladkorjem. Joj, kako so teknili! Tudi danes imam veliko raje doma narejene zverižene miške kot pa instantne napihnjene krofe, ki se jih za majhen denar dobi kjerkoli in kadarkoli. 
Čeprav naša maškarada ni bila na nivoju današnjih pustnih preoblek, smo s svojim norenjem zelo uspešno odganjali zimo, saj je pomlad čisto vsako leto vzbrstela prav kmalu zatem.

(Odprta kuhinja, 26. 2. 2017)