 |
| Kamenjak, akvarel
Lahko rečem, da imam srečo.
Pred leti, ko je skupaj s prvim pokojninskim odrezkom nastopila svoboda,
nekakšna trajna odveza od dolžnosti, ki si jih izmišljajo drugi, se mi je
odprlo neskončno polje novih priložnosti. To darilo seveda dobi vsak, ko se
upokoji, a ga različno izkoriščamo. Sama zdaj opravljam številne nove ‘poklice’;
rada sem popotnica, vrtnarka, slaščičarka, sprehajalka (sebe in drugih),
družabnica, pripovedovalka pravljic, bralka, pohodnica, fotografinja, blogerka, slikarka… In tako
naprej brez konca in kraja! Najljubši od vseh pa mi je ‘poklic’ babice.
Babica seveda ni poklic, je samo sorodstvena
vez. A če jo vzameš zares, je mnogo več kot to. Zaenkrat imam tri
‘delodajalce’. Stari so trinajst, skoraj deset in dve leti. Ob koncu poletja
dobim še eno šefico.
Počitnice z vnuki so neke vrste koncentrat
vzajemnega razvajanja. Pri nas se začnejo takoj po koncu šole, ko sta starejša
dva še polna adrenalina, nakopičenega zadnje tedne, ko se šolske obveznosti
povečujejo prek znosnih meja, hkrati pa topli junijski dnevi in še bolj dolgi,
svetli večeri z magnetno močjo vabijo na prosto. Če ne veste, o čem govorim, se
spomnite svojih otroških let.
Ob pričakovanju sproščenih počitniških dni v
kampu me je kot navadno tudi malo skrbelo, če bova z dedkom nalogi kos. Samo da
ne bi kateri od ta malih zbolel ali bognedaj padel po skalah! Vse drugo bomo pa
že kako. Saj razumete, dedki in babice, ali ne?
Zadala sem si nalogo, da bom najprijaznejša
babica na svetu. Taka, ki ne sitnari, vsaj ne preveč, le mokre kopalke bodo sami
obešali na vrv, da se bodo posušile pred naslednjim skokom v vodo. Najmlajši
seveda ne, ta bo nagec, v dobrem tednu ga bomo morda celo navadili na kahlico.
Z dedkom bova skrbela, da bodo pili dovolj vode, skrbno jih bova mazala z
sončno kremo, da jih ne bo opeklo, malo jih bova tudi opominjala k umivanju zob
in nog pred spanjem. A vse samo zlepa, saj so vendar počitnice!
Predvsem pa sem se odločila, da jim bom dobro kuhala.
V mislih sem imela okusno in zdravo hrano, saj bodo po plavanju gotovo vse z
apetitom pospravili. Z domačega vrta sem med drugim prinesla vrečo bučk, ki bodo
prav prišle za zelenjavne juhe ter podobne zdrave jedi.
Bivanje v kampu sem si, priznam, zamišljala precej
idealistično. Ko bodo zjutraj vstali, seveda jih ne bova nič priganjala, bodo
vsi trije sedli za mizo, letos tudi ta mali že na velik stol, da bo lahko
bingljal z nogicama, z dedkom pa bova uživala, ko jih bova imela takole na
kupu. Od morja bo prijetno pihljalo, ko bomo v senci borovcev poslušali
škržate. Skuhala jim bom kakav ter namazala na kruh maslo in med…
Realnost je bila malce drugačna. Precej pred
drugima dvema je iz prikolice prihlačal najmlajši. Skoraj hkrati je okrog
ovinka prišel fant s pladnjem, polnim krofov in drugih sladkih pregreh. Dvignil
je prtiček in začel ponujati vse najboljše, kar premore lokalna pekarna. Štrudlček
bom, so se malemu zasvetile očke. Pa vzemimo tri jabolčne zavitke, naj imajo
otroci danes bolj sladek zajtrk, sem se v hipu odločila. Bo pa za kosilo zelenjavna
juha ali kaj podobno zdravega, sem potihem načrtovala. Ja pajade, bil je račun
brez krčmarja.
Na koncu se je vseeno vse kar dobro izteklo. Po
počitnicah sva staršem vse tri junake predala v dobrem stanju: zdravje odlično,
nekaj prask in odrgnin ne štejem, sicer pa z nama vred vsi dobre volje in
razposajeni, kot se šika. Sonce nas ni opeklo, zobe smo si umivali, včasih
zvečer še posebej tudi noge.
Le jedli nismo najbolj zdravo, priznam. Upoštevati
želje in hkrati kuhati zdravo ne znam. V glavnem smo imeli na jedilniku makarone,
pico, pečen krompir in dunajske zrezke. Samo enkrat mineštro. Pa vsak dan smo
šli najmanj enkrat , včasih tudi večkrat na sladoled. In pojedli tudi nekaj
bombonov. V vsem tem času nisem porabila niti ene bučke. Tudi maslo in med sta
bolj samevala. Najmlajši, ki drugače pri jedi ne komplicira in z apetitom pospravi
vse po vrsti, se je odločil, da bo redno zajtrkoval štrudlček ali pa nič. Stric
štrudlčkar, kakor smo poimenovali fanta s sladkarijami, je prihajal ob zelo
različnih urah, zato je postal najbolj težko pričakovana in vsako jutro zelo
zaželena oseba.
(Odprta kuhinja, 24. 7. 2017)
|
